1. Velik uspeh Kitajcev: vzorec Meseca varno na Zemlji
V sredo ob 18.59 po našem času je v severni kitajski provinci Notranja Mongolija pristala kapsula z dvema kilogramoma lunarnega prahu in kamnov, piše kitajska državna agencija Šinhua.
S tem se je uspešno končala 23-dnevna misija Čang'e 5, ena najzahtevnejših kitajskih sploh, človeštvo pa je dobilo prvi vzorec našega naravnega satelita po 44 letih.
Vzorec Meseca sta doslej pobrali še Sovjetska zveza in ZDA.
Misija se je začela v ponedeljek, 23. novembra, na raketi Dolgi pohod 5 (poglavje 1). Po utirjenju v 200-kilometrsko orbito se je z matične sonde ločil pristajalni modul in uspešno pristal. Sledilo je večkratno vrtanje v površje in zbiranje materiala, ki naj bi štel "samo" dobro milijardo let starosti, v nasprotju z do zdaj pobranimi, ki imajo več kot 4-milijarde let staro brado. Material je bil prenesen v vzletni modul, ki se je izstrelil v nebo in se priklopil na orbiter, ta pa je dragocenosti pripeljal nazaj do Zemlje.
Kapsula se je od matične sodne ločila 5000 kilometrov nad Atlantikom. V ozračje je udarila pri hitrosti 11,2 kilometra na sekundo (40.320 kilometrov na uro) in višini 120 kilometrov, se pri tem odbila kot "žabica" od gladine jezera in v naslednjem padcu dejansko vstopila v atmosfero. Na 10 kilometrih višine je odprla padalo in nato varno pristala. Našli so jo helikopterji z infrardečimi kamerami in jo spravili na varno.
V njej so bila tudi semena riža, orhidej, lucerne in ovsa, ki jih bodo znanstveniki po vesoljskem potovanju preučili, nekatera tudi posadili, piše Šinhua.
Praktično identična misija Čang'e 6 bo v prihodnjih letih pobrala vzorec z južnega pola.
Kitajska: Raziskujemo v dobro celotnega človeštva
Serija odprav Čang'e je del priprav na prihod tajkonavtov na Luno, kar naj bi se zgodilo na koncu tega ali začetku prihodnjega desetletja. Na Luni bodo postavili tudi postojanko. Vse to bodo Kitajci izvajali v "dobro celotnega človeštva" in ne skozi nekakšno vesoljsko tekmo, so povedali na novinarski konferenci.
Del vzorca bodo delili s svetom, ne pa z ZDA, ker to preprečuje tamkajšnja zakonodaja, kar Kitajci obžalujejo. Na konferenci so še podali stališče, da je vzorec skupna dediščina celotnega človeštva "v skladu s pogodbo o vesolju". S tem so posredno zavrnili interpretacijo Nase. Ta je partnericam v podpis ponudila Ssporazume Artemis, ki med drugim določajo, da lahko nekdo počrpa surovine z nebesnega telesa in si jih nato lasti (poglavje 5).
Komentirali so tudi načrte za bližnjo prihodnost. Glavni projekt je gradnja Kitajske vesoljske postaje (KVP), v ta namen bodo naslednji dve leti prižgali kar 11 raket. Že aprila prihodnje leto bodo izstrelili osrednji modul postaje, nato dva dodatna. Nanjo bodo poslali štiri vesoljske ladje s posadko in štiri tovorne.
Video: Novinarska konferenca po pristanku
2. Angara 5 poletela drugič v šestih letih
Rusija je po šestih letih drugič izstrelila raketo nove generacije Angara 5, ruski up s trnovo preteklostjo in oblačnim obzorjem.
Njena zgodovina seže v prvo polovico 90. let. Po razpadu Sovjetske zveze se je Rusija znašla v nekoliko neprijetnem položaju. Pomemben del vesoljske tehnologije je ostal za mejami, v nekdanjih ruskih republikah. Glavno izstrelišče Bajkonur je v Kazahstanu, nekaj raket ali komponent zanje so izdelovali v Ukrajini. Da bi zmanjšali odvisnost od tujih partnerjev, so se Rusi že na začetku 90. let odločili za razvoj nove raketne družine Angara. Želje pa so naletele na finančno realnost in projekt je zastal.
Šele leta 2004 se je nabralo dovolj načrtov in tudi denarja, da so Angaro začeli spravljati s papirja v resničnost. Center Hruničov je poskrbel za koncept univerzalnega raketnega modula (URM), manjših raket na kerozin, ki se jih lahko veže skupaj v "butare". S tem lahko en sam razvit kos tehnologije poskrbi za celo plejado izstrelitvenih zmogljivosti – vse od lahkih do težkonosilnih raket.
Smeli načrti, izvedba šepa
En sam URM bi kot Angara 1.2 učinkovito nadomestil ukrajinske Zenite in Dnepre, konkuriral bi tudi evropskim Vegam, medtem ko bi raketa s petimi URM-ji, Angara 5, šla ob bok ameriškim težkonosilkam. Še več, izstreljevali bi jih z ruskega Plesecka, kar bi odpravilo potrebo po kazahstanskem Bajkonurju. Povrhu bi Hruničov z njimi nadomestil stare Protone, ki jih žene zelo strupeno gorivo, in bolj konkurenčno vabil tuje satelite.
Smeli načrti, izvedba manj. Kot Angarino zgodbo opisuje portal RussianSpaceWeb, so Rusi naleteli na velike proizvodne težave in tudi hitro naraščajoče stroške. Zgraditi so morali dve novi izstrelitveni ploščadi (ob velikih korupcijskih škandalih), v mestu Omsk pa povsem novo proizvodno linijo, ki se kar ni in ni hotela (kakovostno) zagnati. Sprva so mislili, da bodo do leta 2020 lahko proizvedli po 20 Angar 5 letno, a ni šlo.
Do leta 2014 so proizvedli dva prototipa, ki sta tudi poletela (A1.2 in A5), a tu se je tudi ustavilo. Že naslednjo Angara 5, ki so jo naredili, je bila tako polna napak, da so jo lahko le zavrgli. Šest let je moralo miniti, da je leta 1991 spočeti, po reki poimenovan up ruske industrije znova poletel. In to spet testno.
Začetek rednih poletov?
V ponedeljek ob 6.50 po našem času je Angara-A5 le puhnila petero mogočnih plamenov RD-191 in se povzpela v nebo nad Plececkom v regiji Arhangelsk, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos. Štirje stranski potisniki so delo opravili po treh minutah in pol, osrednja stopnja pa po petih in pol, štafeto dajajoč tretji. Kompleksna raketa.
Po 12 minutah in 28 sekundah se je orbitalni odsek, vključno z vrhnjo stopnjo Briz-M, ki so jo pobrali od starih Protonov, ločil od tretje stopnje in devet ur pozneje "zelo natančno" oddal tovor v geostacionarno orbito. Tovor je bil dvotonski balast.
Video 1: Krajši posnetek izstrelitve
Video 2: Več zornih kotov
To je bila 15. ruska izstrelitev letos. Naslednje leto bodo izstrelili malo in veliko Angaro za rusko vojsko, je na Twitterju povedal prvi mož Roskozmosa. Pripravljajo tudi različice z močnejšimi tretjimi stopnjami, s čimer bodo širili zmogljivosti sistema vse do 37 ton v nižjo Zemljino tirnico. S tem bodo zadostili vsem ruskim potrebam do leta 2032, napoveduje Rogozin.
Prihodnost Angare kot komercialno naravnane rakete je vprašljiva. Nadomestila bo Protone, a je od njih precej dražja. Proton v osnovi stane dobrih 60 milijonov evrov, kar je primerljivo s SpaceX-ovim Falconom 9. Angara, ki naj bi ga nadomestila, pa 90 milijonov evrov. Pri tem vstopa visoko konkurenčen trg, kamor prihajata še Ariane 6, japonski H-III, ameriška Vulcan in New Glenn ...
Kaj je šlo narobe?
Ruski medij Kommersant opisuje domnevni izvor težav Angare. V uvodnih razvojnih fazah je bilo projektu namenjeno daleč premalo denarja, zato se je zelo zavlekel. Sredi razvoja so se leta 2014 v Roskozmosu odločili proizvodnjo iz okolice Moskve preseliti v Omsk (in nato izdelke voziti nazaj v Moskvo na certifikacijo). Da bi zmanjšali stroške, so začeli graditi izstrelitveno ploščad za Angare na vzhodu Rusije (Vostočni), a ta ne bo pripravljena do leta 2023. Dotlej jim ostaja Pleseck na zahodu, ki pa je dlje od ekvatorja, Zemlja raketi "podari" manj rotacijske energije, zato tu rakete zmorejo manj tovora. Kup težav.
Rogozin je sicer pred meseci napovedal, da bodo z izboljšavami, rezanjem stroškov in večjo proizvedeno količino ceno zmanjšali na 60 milijonov evrov. Istočasno je poudaril, da je ruski raketni industriji zaradi nižjih stroškov delovne sile težko konkurirati.
Dokončni odgovor bo dalo desetletje.
Večkrat uporabni Jenisej?
Rusija želi za misije na Mesec s posadko razviti supertežko nosilno raketo Jenisej. Prvi polet je predviden za leto 2028. Raketa bo po napovedih zmožna v nižjo Zemljino tirnico ponesti 103 tone tovora, do Meseca pa 27 ton. Prav Jenisej naj bi ponesel kozmonavte proti Mesecu leta 2028, ko bo predvidoma povsem pripravljena vesoljska ladja Orel (Oryol).
Rogozin je že pred meseci napovedal (poglavje 4), da bo Jenisej prekašal vso konkurenco. Zdaj je dodal, da bodo zanj razvili "popolnoma nove tehnologije", poroča ruski TASS. Jeniseja bo treba proizvajati s 3D-tiskanjem in bo večkrat uporaben, je napovedal. Tako kot Angara bo večmodularen, sestavljen iz več univerzalnih raketnih stopenj, povezanih skupaj. Ker bo redko letel, bo treba iz njegovega osnovnega modula narediti naslednika veteranske, zanesljive rakete Sojuz 2.
Orleki na Angaro
Dokler ne bo Jenisej pripravljen, bodo za vse ruske potrebe poskrbele Angare, je zagotovil Rogozin. A tu je težava. Ker je Angara precej šibkejša od Jeniseja, ne bo mogla nositi Orlov. V Roskozmosu zato razmišljajo, da bi pripravili manjšo in lažjo verzijo, poimenovano Orlič [ali nemara Orlek], poroča Ria Novosti. Namesto štirih bi peljala dva človeka, imela bi pet ton manj mase.
Že osnovna različica Orla je sicer v zelo zgodnji stopnji razvoja.
Kdo bo vse to plačal
Rogozin je v zadnjem času napovedal kup novih vesoljskih projektov, od omenjenega Jeniseja do novega ruskega raketoplana, pa Sojuza 5, pa večkrat uporabna Amur in Krilo-SV (poglavje 4). Ker že predvideni stroški razvoja Jeniseja presegajo petkratnik letnega proračuna Roskozmosa, ta pa tako ali tako pada, se strokovnjaki sprašujejo, kako bo vse to financiral.
So pa ravno ta teden Rusi uspešno testirali kerozinski motor RD-171MV, ki bo gnal Sojuze 5 (tvit desno).
Ko smo že pri izstrelitvah, teden je bil z njimi nadpovprečno posejan, zato jih bomo na kratko opisali v spodnjem poglavju.
3. Cela plejada izstrelitev
OneWeb vstaja od mrtvih
V petek ob 13.26 po našem času je bila z Vostočnega izstreljena raketa Sojuz 2.1a z vrhnjo stopnjo Fregat. V nebo je odtovorila 36 satelitov OneWeb. Utirjenje je bilo uspešno, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos.
OneWeb ima namen ponujati satelitski dostop do medmrežja s konstelacijo najmaj 648 satelitov. Sicer je šel v prisilno poravnavo, vmes pa je dobil finančno injekcijo in zdaj nadaljuje izstrelitve, v veselje ruske industrije, ki je projektu namenila kar precej prihodnjih Sojuzov. Vprašanje, ali bo lahko konkuriral Starlinku.
Video: Posnetek izstrelitve
Udarec pandemije: šele druga indijska izstrelitev letos
Indija je opravila šele drugo izstrelitev letos. V sredo ob 10.31 po našem času je iz vesoljskega središča Satish Dhawan poletela raketa PSLV. Po 20 minutah poleta je v ciljno tirnico odložila komunikacijski satelit CMS-01. Ta se bo sam povzpel do geostacionarne, sporoča indijska vesoljska agencija Isro.
Video 1: Posnetek izstrelitve
Video 2: Krajši izsek
PSLV je nazadnje poletel novembra (poglavje 5).
Raketa PSLV je visoka 44 metrov in široka 2,8 metra. Ima štiri stopnje, dve na trdo, dve na tekoče gorivo, in še stranske potisnike na trdo gorivo. Tokrat jih je imela šest. Namenjena je izstrelitvam v polarno soncesinhrono tirnico do višine 600 kilometrov, kamor zmore z največ 1,7 tone tovora. Gre torej za konkurenco Vegi in zgoraj omenjeni Angari 1.2.
Isro je letos zaradi epidemije zaustavil večino dela na raketah.
Virgin Galacticu ne gre in ne gre
Ameriško podjetje Virgin Galactic že več kot 15 let razvija reaktivno letalo, ki bi lahko turiste popeljalo skoraj do meje vesolja in nazaj na paraboličnem poletu. Ne gre in ne gre. Po nesreči leta 2014 so se sicer pobrali in nadaljevali razvoj, ampak do cilja ni pripeljal. Tudi zadnji poskus se je sfižil. Prejšnjo soboto je njihovo nosilno letalo White Knight Two na trebuhu odneslo omenjeno reaktivno plovilo SpaceShipTwo v nebo. Po spustu je SpaceShipTwo na kratko prižgal motor, ta pa se je po le kakšni sekundi iz neznanega vzroka ugasnil (video zgoraj). Letalo je prijadralo do tal. Delnice podjetja so se prepolovile.
Astra skoraj prišla do orbite
Ameriško zagonsko podjetje Astra je skoraj uspelo k življenju spraviti svojo kerozinsko raketo Rocket 3.
Izstrelili so jo 15. decembra zvečer po našem času. Dosegla je višino 390 kilometrov, a ni vstopila v orbito zaradi napake na zgornji stopnji.
Prejšnji poskus septembra letos je propadel, raketa je kmalu po vzletu padla na izstrelišče in eksplodirala.
Astra obstaja šele nekaj let. Njihov namen je dostavljati manjše tovore, med 25 in 150 kilogrami, v soncesinhrono tirnico, in to s čim bolj enostavnimi, cenenimi in množično proizvajanimi raketami.
Video: Kratek povzetek izstrelitve
4. Kanadčan bo na Artemis II
Kaj je novega v ameriškem programu vrnitve astronavtov na Luno, Artemis?
Nasa in kanadska vesoljska agencija CSA sta podpisali sporazum, ki je Kanadčanom zagotovil eno mesto na odpravi Artemis II. Kaj to pomeni? Prvič v zgodovini bo nižjo tirnico Zemlje zapustil Neameričan.
Artemis II bo skoraj ponovitev odprave Apollo 8. Nasa bo poslala vesoljsko ladjo Orion okoli Meseca in nazaj s štirimi člani posadke. Kdo bodo preostali trije, še ni jasno. Najbrž jih je najti v poglavju 4.
CSA bo v zameno zagotovila zunanji robotski sistem Lunarnega portala, vesoljske postaje v orbiti Lune, vključno z robotsko roko Canadarm3, nekaj podobnega, kot že ima Mednarodna vesoljska postaja. Canadarm3 naj bi bil pritrjen leta 2026.
Kanadčani bodo dobili tudi eno vozovnico na Lunarni portal.
Kaj pa Evropa, se vprašate? Tudi Esa tesno sodeluje pri programu, ne nazadnje bo postavila lep del Portala (poglavje 2) in zagotovila polovico vsake vesoljske ladje Orion. Nasa in Esa sta podpisali memorandum, ki Evropejcem zagotavlja tri povratne vozovnice na Lunarni portal. To bodo prvi Evropejci zunaj nižje orbite Zemlje. Ali se bo kakšen izmed njih spustil tudi do tal, ni znano.
Orionu ne bodo odpravili napake
Artemis bodo izvajali z vesoljskimi ladjami Orion. Primerek za odpravo Artemis I, polet okoli Lune in nazaj brez posadke, je že skorajda dokončan in je v Kennedyjevem vesoljskem središču na Floridi.
Toda na začetku decembra so inženirji naleteli na neljub zaplet. Ena električna komponenta je odpovedala (poglavje 5). Kos, ki je zatajil, je v eni izmed osmih elektropodatkovnih enot (Power/Data Boxes, PDU) vesoljskega plovila. Težava pa je, da je "zakopan" tako globoko, da inženirji ne morejo do njega brez razdiralnih posegov.
Nasa se je odločila, da ga ne bodo popravili. PDU še vedno deluje, le eden izmed redundantnih, torej dodatnih kanalov, je odpovedal.
Za menjavo bi morali ločiti kapsulo Orion in Evropski podporni modul ter poseči globoko v drobovje, nato pa vse skupaj sestaviti in testirati, kar bi vzelo kakšno leto. To bi odpravo zagotovo zamaknilo globoko v prihodnost in celo Nasa, znana po skrajni previdnosti, je tukaj ubrala malenkost bolj tvegano pot.
Rusi so še vedno nezadovoljni
Rusi so ta teden znova izrazili nezadovoljstvo nad programom Artemis. Pravijo, da je program preveč "amerocentričen" in pod takimi pogoji niso pripravljeni sodelovati. Prvi mož Roskozmosa Dimitrij Rogozin je po poročanju izrazil dvom o sami izvedbi programa.
"Sam ne bi preveč stavil na program Artemis. Gre bolj ali manj za Trumpov lunarni projekt, namenjen domačemu občinstvu. Z njim so republikanci kazali mišice." Izrazil je dvom, da bodo demokrati nadaljevali po isti poti.
Hkrati je spomnil, da je Kitajska poleti k svojemu lunarnemu programu povabila tako Rusijo kot Evropo.
Je pa Naso prek medijev pozval, naj napravi Lunarni portal združljiv s prihodnjo rusko vesoljsko ladjo Orel. Za vsak primer, če bo šlo kaj narobe, in bo lahko Rusija reševala astronavte.
5. Evropski raketoplan in večkrat uporabna raketa
Evropska vesoljska agencija je zagotovila uvodno financiranje za dva pomembna projekta: evropsko večkrat uporabno raketo in tudi raketoplan.
Raketoplan
Esa je podpisala pogodbo za izdelavo evropskega raketoplana Space Rider. Vesoljsko plovilo bosta izdelala italijanski podjetji Thales Alenia Space Italy in Avio. Talne podporne sisteme bosta izdelala prav tako italijanski družbi Telespazio in Altec. (Večino financiranja je zagotovila italijanska država.) Pogodba je vredna 167 milijonov evrov.
Prvi polet s Kouroua na raketi Vega-C je predviden leta 2023.
Velik bo kot dva kombija in težek dve toni, opisuje Esa. V tovornem odseku bo za 1200 litrov prostora. V nižjo Zemljino tirnico bo lahko ponesel do 800 kilogramov tovora in na nebu ostal do dva meseca. Ob vrnitvi v atmosfero bo zaviral pretežno s trebuhom, na višini 15 kilometrov bo odprl zaviralno padalo, in ko bo dosegel podzvočno hitrost, še jadralno padalo, ki ga bo predvidoma pripeljalo do letališča na Azorih.
S Space Riderjem želi Evropa dobiti večkrat uporaben, pogosto leteč in poceni dostop do nižje orbite za manjše tovore ali znanstvene poskuse. Projekt je podoben ameriškemu X-37B (poglavje 4).
Themis, evropski "Falcon 9"
Esa je postavila časovnico za razvoj evropske večkrat uporabne rakete Themis.
V prvi fazi bodo izdelali prototip prve stopnje rakete in izvedli statični prižig motorja Prometheus v Franciji. To se bo zgodilo do konca leta 2021.
Leta 2022 bodo v švedskem Vesoljskem središču Esrange izvedli prvi poskok in pristanek na istem mestu. Vse to je vredno 33 milijonov evrov, pogodba je bila v torek podpisana z družbo Arianespace.
Leta 2023 in 2024 bodo izvajali višje skoke s pristanki na drugi lokaciji od vzleta. Leta 2025 sledi prvi pristanek na vodni platformi, našteva Esa.
Raketa Themis bo visoka 30 metrov in široka 3,5 metra, opremljena pa s tremi metanskimi motorji Prometheus.
A pozor. Themis je šele prototip, raketa, s katero bodo dosegli želeno tehnološko stopnjo razvoja. Šele na podlagi Themisa bo Arianespace začel razvijati pravo orbitalno raketo, ki bo predvidoma pripravljena leta 2030.
Do takrat utegne SpaceX-ov Starship že redno leteti s ponovno uporabnostjo tako prve kot druge stopnje in biti neprimerljivo cenejši. Vprašanje je, ali je Evropa v svojih ciljih dovolj ambiciozna za dolgoročno konkurenčnost.
Video: CNES-ova predstavitev Themisa
6. Jupiter in Saturn na videz tako blizu, kot nista bila že stoletja
Lepa priložnost za ljubitelje nočnega neba. Te dni sta Jupiter in Saturn tako blizu, kot nista bila že od leta 1623. Najtesnejše srečanje bo v ponedeljek, 21. decembra, sporočajo z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko.
V ponedeljek bosta planeta le 6 ločnih minut vsaksebi, kar je petkrat manj od navideznega premera Lune.
Zlahka bosta vidna s prostimi očmi. Opazujemo ju lahko zvečer od sončnega zahoda do okoli ure in pol po sončnem zahodu nizko nad jugozahodnim obzorjem, sporočajo s FMF-ja.
Konjunkcija je seveda le navidezen pojav z našega zornega kota. V resnici bosta planeta 720 milijonov kilometrov narazen. Od nas pa bo Jupiter oddaljen 880 milijonov kilometrov, Saturn 1,6 milijarde kilometrov.
Nazadnje sta bila planeta tako skupaj 16. julija 1623, le 14 let zatem, ko je bil izumljen teleskop. Toda zapisov o opazovanjih ni. Bila sta preveč blizu Sonca. Naslednjič bosta tako blizu marca 2080.
Koledar si je še posebej vredno označiti za konjukcijo leta 7541, ko bo Jupiter povsem zakril Saturn.
Astronomska skupina na FMF-ju ob tem pripravlja dan odprtih vrat, začenši s 16. uro v ponedeljek. Program bo potekal na daljavo, dostopen je na tej povezavi.
Edina aktivna človeška sonda pri Jupitru je trenutno Nasin Juno., ki bo predvidoma deloval še do sredine prihodnjega leta, nakar se bo samouničil s spustom v ozračje. Posnetki so na voljo tukaj.
7. Tako je videti vzorec asteroida
Japonska sonda Hajabusa 2 je pred kratkim na Zemljo uspešno odvrgla kapsulo z vzorcem asteroida Rjugu. Pobrali so jo iz avstralske pustinje, jo odnesli v laboratorij in pogledali, kaj so dobili.
Hayabusa 2 ima tri vsebnike. Tokrat so pogledali v odsek A, ki vsebuje material s prvega pristanka. Prizor je na zgornji fotografiji in je japonske znanstvenike nadvse zadovoljil.
Tudi količina jim je v veselje. Namesto 0,1 grama, kar so sprva pričakovali, masa vzorca vseh treh vsebnikov znaša 5,4 grama, v veliko zadovoljstvo Jaxe.
0,1 grama je sicer bil njihov cilj, ki bi zadostoval za kemične analize.
Hajabusa 2 je bila izstreljena leta 2014. V letih 2018 in 2019 se je mudila pri asteroidu Rjugu, ga obstreljevala in obmetavala z manjšimi roverji skakljači in na njem večkrat pristala, vzemajoč vzorce. Pred kratkim jih je dostavila na Zemljo, zdaj pa se vrača v asteroidni pas.
8. Radijski signal z eksoplaneta? Ne, niso nezemljani.
Skupina astronomov naj bi prvič zaznala radijske valove, ki prihajajo s planeta zunaj Osončja. Poudarek je na "naj bi".
Vse skupaj se je začelo, ko so z radijskim teleskopom preučevali domači Jupiter in zaznali njegov radijski vzorec. Nato so se spravili opazovat bližnje planetarne sisteme in brskat za taistim vzorcem.
Med drugim so ga našli v 51 svetlobnih let oddaljenem sistemu Tau Boötis. Tako sklepajo, da je signal prišel s tamkajšnjega planeta Tau Boötis b, ki je plinski velikan z vsaj štirimi masami Jupitra. Natančneje, radijska pošiljka naj bi izvirala z njegovega silnega magnetnega polja.
Nadejajo se, da bodo našli način, kako z radijsko svetlobo v prihodnosti preučevati magnetna polja tudi drugih zunajosončnih planetov. Ker magnetno polje ščiti morebitni živelj pred delom škodljivega vesoljskega sevanja, je ta podatek kar zanimiv.
9. FOTO: James Webb prestal natezalnico
Veliki vesoljski teleskop James Webb je prestal še en pomemben test. Inženirji so razgrnili njegov toplotni ščit, pet zelo tankih ponjav, in jih dodobra raztegnili. Nič ni počilo, vse se je končalo po načrtih, sporoča Nasa.
Webb je tako na dobri poti, da bo po neskončnih zamudah dejansko izstreljen naslednjega oktobra na raketi Ariane 5.
James Webb bo gledal infrardeče vesolje. Poskušal bo najti najstarejše še vidne zvezde in galaksije, pa analizirati kemično sestavo ozračij na bližnjih eksoplanetih.
10. FOTO: Stopljeni prstan
Lepše za oči
Galaksija (ali slovensko osvetje, meglenica) GAL-CLUS-022058s je lep primer Einsteinovega prstana.
Einsteinov prstan nastane, ko svetloba nekega oddaljenega telesa obide takšno maso, da se močno ukrivi in popači.
11. SKOK V ZGODOVINO: 50 let od prvega pristanka na tujem planetu
Pred 50 leti je bila izstreljena prva sonda, ki je uspešno pristala na katerem koli drugem planetu. To je bila sovjetska Venera 7.
Izstreljena je bila z Bajkonurja 17. avgusta 1970 na raketi R-7 Semjorka. V ozračje Venere je vstopila 15. decembra. Najprej je zavirala s pomočjo trenja s plini, na višini 60 kilometrov pa je odprla padalo. Šest minut pozneje se je padalo strgalo. Na srečo je atmosfera tako gosta, da Venera ni šla prehitro. Tako je preživela trk s tlemi pri hitrosti 17 metrov na sekundo (60 kilometrov na uro), le da se je pri tem najbrž prevrnila, saj je bil signal proti Zemlji zelo šibek.
Kljub temu je domov sporočila, da temperatura pri površju znaša 475 stopinj Celzija, tlak znaša 92 barov, hitrost vetra pa je 2,5 metra na sekundo.
Sonda je z gotovostjo potrdila, da človek na površju Venere nima česa iskati in da tam ni tekoče vode.
Sledila je serija sovjetskih sond, ki je površje tudi fotografirala. Sovjetska zveza je še danes edina država s pristankom na Veneri.
Zadnji še živi član Prvega odreda
Ta teden je 86. rojstni dan praznoval član Prvega odreda sovjetskih kozmonavtov, Boris Valentinovič Volinov. V njegovi skupini sta bila tudi Jurij Gagarin in Aleksej Leonov. Je zadnji še živi član skupine. Letel je na Sojuzu 5 in Sojuzu 21.
Pionirji vesoljske dobe počasi odhajajo.
Na vidiku:
Sobota, 19. december, – Falcon 9 – NROL-108
V ŽIVO od 15. ure naprej:
Nedelja, 20. december, – Dolgi pohod 9 – XJY 7
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje