V Mariboru je bilo v zadnjem letu in pol precej več odhajanja kot prihajanja. Odhajali so igralci, trenerji, športna direktorja. Odhajale so lovorike, tako prezgodaj kot prepozno. Odhajala je Evropa, celo ekspresno. Odhajali so navijači, ko je odhajala normalnost. In odhajati je začel celo renome. Še vse tisto, kar je bilo prej v Ljudskem vrtu normalno, ni bilo več. Nova normalnost pa ni bila ne tako nova, še manj pa normalna.
Trgaj in grizi
Toda sinoči je delovalo, kot da je v Ljudski vrt tudi nekaj prišlo. Naposled. Končno. E! Na štajerskem derbiju (2:0) sta proti Celju prišla na sceno Radovan Karanović in Ognjen Mudrinski. Ne le onadva, delovalo je kot zmaga vseh. Da, tudi tistih na tribunah, zbralo se jih je »le« 1.800, a so vedeli zakaj so prišli. Od viol, ki zdaj višje pod svojo tribuno zvesto navijajo v času, ko je klub že zdrknil v drugo polovico lestvice, do španskih študentov na izmenjavi, ki so naredili žur na zahodni tribuni. In bi bili vsekakor dobrodošli »gostje« tudi v bodoče. Kot bi bili tudi Celjani. In, še bolj, takšna podoba vijoličastih. Tista. Trgaj in grizi.
Na tekmi, kjer so Celjani resda delovali kot klub, ki bi prav tako najbrž že moral menjati trenerja ali pa narediti karkoli, da bodo (ne)čemu podobni, je Maribor res bil tisto, kar ga dela, no, Maribor. Pa ne le z DNK-jem, o katerem govori Marko Šuler in je vgrajen v ero zadnjega dobrega desetletja. Ne. To je bil Maribor, ki kot da pooseblja vse tisto, kar Maribor dela tako nepopustljivo poseben. Da ko je odpisan, se od nekod vzame – to. Pa ne, da je ta zmaga spektakularna. Ni. Glede na pomen, vložek, tradicijo je bila skoraj nujna. Čeprav vmes že ni bila več, vsaj zadnje štiri tekme ne. Novi trener, ki je uradno pomočnik trenerja, a se bo na tega še očitno nekaj časa čakalo, je sam pred tekmo rekel, da bi tudi remi bil v tem trenutku realnost.
Žuti & Ognjen
Prišla sta. Prvi, z vzdevkom Žuti, ki se ga drži v nogometu in nasploh v mestu, na začasno klop. Zanj je še vedno najbolj vroča v Sloveniji. In končno je prišel gol, prvenec Ognjena Mudrinskega. Pa to ni vse. Na štajerskem derbiju je končno prišla tudi zmaga. Ekipe.
Maribor je po treh zaporednih tekmah brez domače zmage premagal Celjane, ki so predlani zavohali naslov prav v Ljudskem vrtu, lani pa serijsko izgubljali proti vsem – razen vijoličastim. Ne več. Končno je Maribor zmagal po štirih nekonkurenčnih (Koper 2:0), nespretnih (Bravo 1:1), neprimernih (Aluminij 3:0) in namrgodenih (Mura 1:2) tekmah.
Naposled tudi tako, da ni prejel gola. Celo. Ja, celo. Prvič po sredini avgusta doma proti Taboru (2:0) in komaj drugič (!) letos. DNK Maribora je postalo tudi serijsko prejemanje nemogočih, neverjetnih, nevarnih in nespretnih golov. Po desetih krogih je gol razlika 15:15. Še ogromno takih zmag bi moralo biti, da bi Maribor bil takšen, kakršen je bil, zato tudi Šuler ne ponavlja zaman, da tega filma, kako se bo osvajalo naslove s 15+ točkami, ne bomo več gledali. Vsaj ne v živo. Kvečjemu reprize.
Najlepši trenutek
In za vse to, kar je vmes domala že povoženi, anemični in brezbrižni Maribor pretvoril v tekmo, vredno glasne podpore, je naposled in končno v Ljudskem vrtu zadonel aplavz. »To je verjetno eden najlepših trenutkov v mojem življenju. Ta klub mi je pri srcu. Ko sem prišel leta 1995 sem in začel delati v Mariboru, sem s tem klubom doživel najlepše športne trenutke in sem zelo hvaležen, če sem pomagal in mestu in klubu.« Ni čudno, da je priznal, kako je imel na telefonu kar dosti sporočil. Da je uporabil besedo »pomagal«, pove veliko.
»Igrali smo izredno disciplinirano, kar je bil tudi namen,« je po tekmi povedal Karanović. »Mislim, da nismo nasprotniku dovolili nobene resne priložnosti. Če pogledamo vse, kar se je dogajalo v zadnjem času, moramo biti zelo zadovoljni.« Za Maribor je takšna tekma ne ravno perfekcija, je pa prekleto veliko.
Ničla za hrbtom Ažbeta Juga, ki je imel dobro tekmo, čeravno veliko dela tako ali tako ni imel? »Doslej so bile tekme, ko so nasprotniki imeli priložnosti in zabijali – iz nič. Danes je bil namen, da igramo bolj disciplinirano. Moja naloga je, da je vsak odigral tako, kot se spodobi.«
»Ko sem prišel? Sam negativizem«
Kar mu je uspelo. Iz prve. Saj je del nogometne folklore, morda sploh ne nujno nogometne, da ima menjava trenerja primarno pozitiven učinek. Ker resetiranje izniči letargijo. Tak primer je denimo pri nas v tem trenutku Tabor Sežana, ki ima po prihodu Dušana Kosiča dve zmagi in remi.
Za Kararnovića je bilo prvič, čeprav obenem ni bilo, saj je trener že dvajset let – brez meseca premora, kakor je izpostavil pred tekmo. »Od mojega prihoda prejšnji ponedeljek sem prišel v čudno situacijo. Sam negativizem. Normalno, da sta se čutila napetost in pozitivna trema, ampak sem bil prepričan, da bomo odigrali dobro tekmo.«
Če je Blaž Vrhovec, ki se je vrnil po suspenzu, pred tekmo priznaval in posipaval slačilnico s pepelom, ker da so vsega krivi igralci, saj so oni tisti, ki izvajajo ideje (ali ne), je Karanović torej uvidel, da je možno obrniti krivuljo navzgor drugače. Priznati na glas celotno situacijo. Ne po delih in kosih. Ne po pisarnah in slačilnici. Ko Mariboru ne gre, kot da ni pomembno, kdo je česa kriv.
Mudrinski: “Vidi se, da mi manjkajo tekme”
Klub je padel na šesto mesto in resno je kazalo, da bi do reprezentančnega premora bilo resnega boja za naslov morda celo konec. A se lomi tudi drugim v tej nenapovedljivi negotovosti, imenovani slovensko državno prvenstvo. Koper je izgubil dve zapored, potem ko ga osem krogov ni premagal nihče. Bravo še stiska za vrh, Olimpija se ne preda… In po tej zmagi je zdaj končno v gneči pri vrhu spet tudi Maribor.
»Verjetno se je danes sreča tudi obnila malo v našo korist, saj ste sami videli pri drugem zadetku, ko je bila žoga podana nazaj.« Zelo je bil vesel, da ravno Ognjenu Mudrinskemu. Napadalec, ki naj bi rešil tegobe vijoličastega neizkušenega napada po poškodbi Marcosa Tavaresa in odhodih ter skopim izkušnjah razpoložljivih napadalcev, je imel priložnosti še na vsaki od treh tekem. Nekaj izjemnih. Toda nikakor ni spravil žoge mimo Luke Janžekovića (Aluminij) ali Matka Obradovića (Mura).
Kakor da ni prišel zabijati za Maribor, temveč nuditi videokolaže parad golmanov nasprotnih klubov. »Vidi se, da mi manjkajo tekme,« je po tekmi priznal Mudrinski. Tako hitro se je znašel tukaj in začel kar tri tekme zapored, da ga prehiteva še razumevanje slovenščine, ampak pravi, da bo prišlo tudi to. »Na Poljskem nisem delal cel čas z ekipo, zato bom potreboval malo časa, saj to se je videlo v zadnjih dveh tekmah, ne? Prišel sem v priložnosti, pa nisem zabil. Zakaj? Ne vem, ni šla žoga v gol, živa stvar je nogomet in zato tako popularen. Moral sem verjeti vase in soigralce. Siguren sem, da bo še veliko golov. Če ne, ne bo velike minutaže, napadalci živimo od golov.«
Ko te nogomet – in ne sodnik – nagradi
Po tem drugem golu, tik potem, ko je sodnik Dejan Balažič spregledal, kako je Žan Zaletel zrušil Marka Alvirja in bi mu gladko lahko pokazal tudi rdeči karton, so Celjani začeli šele igrati, potem ko so očitno napačno verjeli, da bo Maribor svoje zapravil in nato odprl vrata. Ne, ne tokrat.
Marko Alvir je garaško našel povsem samega Nina Žuglja, ki je Florijana Raduho spomnil, da je to vendarle prva liga in da če vratarji niso pri stvari, pač pobirajo žogo iz mreže. Žugelj ima tri gole, Maribor pa po napaki Zeca, ki je »našel« Mudrinskega, končno tudi gol v drugem polčasu. Da, tudi to je prišlo.
Karanović po tekmi ni govoril veliko. Kar ne pomeni, da tudi malo pove. Sploh ne. »Moralo se nam je vrniti na eni tekmi in na našo srečo se je danes. Funkcionirali smo tako, da smo kontrolirali in nas je nogomet nagradil.« Zelo preprosta logika, ki izhaja iz Karanovićeve izjave pred tekmo. Če vsak na svojem položaju naredi svoje, kot mora, potem deluje tudi ekipa.
Le tri točke do vrha
Še daleč so od optimalne izvedbe, vendar rišejo se napredki: Mirko Mutavčić je po dveh obupnih tekmah, ko so ga preigravali Aljaž Krefl (Aluminij) in Amadej Maroša/Mihael Klepač (Mura) imel tekmo, s katero je več kot le konkurenca Martinu Milcu. Na levi strani se je Gregor Sikošek dobro počutil. Dvojec Antoine Makoumbou in Blaž Vrhovec je kljub počasnejšemu tempo zlomil kakršne koli možnosti Celjanom in spomnil na čase, ko je Darko Milanič redno igral z dvema konservativnima zadnjima vezistoma.
Rok Kronaveter je res vstopil, kot je bilo napovedano, in imel priložnost na samem koncu za 3:0. Rudi Požeg Vancaš si bo moral izboriti prvo enajsterico in večjo minutažo. Resda Karanović ni imel na voljo vseh (Milec, Pihler, Mitrović…), če bi imel, bi bilo dilem več, izbira bolj delikatna. Toda s tem, kar je izbral, je Maribor dobil končno malo nasmeha na obraze. In potem se poklopi še lestvica. Kar »naenkrat« so vijoličasti le tri točke od vrha (Koper ima sicer tekmo manj, a sta 19 točk zbrala tudi Bravo in Olimpija).
»Smo v dobrem izhodiščnem položaju, prišli smo na tri točke zaostanka za vrh in imamo vse v svojih rokah. Resetirati se moramo,« je povedal tudi Karanović. Zdaj sledi gostovanje v Domžalah v nedeljo ob 17. uri, še en klub, ki je v precejšnji krizi. Ampak tudi Maribor nima dolge klopi, tekme si hitro sledijo, Karanović pa najbrž ve, da se presoja vsaka tekma, še zlasti, če je bila prejšnja, dasiravno zanj prva v tej vlogi, boljša.
Ker nato naslednjo soboto ob 20.15 sledi še derbi. V Ljudskem vrtu. Kjer vijoličasti niso slavili že na sedmih zaporednih tekmah. Ja, sedmih. Od novembra 2017. Morda pa pride tudi to…
