Nedelja, 9. 4. 2023, 6.49
1 leto
Nadškof Zore razkril, kaj si misli o Martinu Golobu, Francu Rodetu in Marku Rupniku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
101
"Danes ni več tega, kar je bilo prisotno včasih, ko so ljudje hodili k maši, ker jih je k temu spodbujalo okolje. Okolje jih je držalo v tem in jim dajalo podporo. Danes je kristjan tisti, ki svojo vero prenaša in izžareva v okolje. Okolje pa prej ruši vero, kot da jo podpira," nam je v velikonočnem intervjuju povedal ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Spregovoril je tudi o znanem župniku Martinu Golobu, za katerega pravi, da se zaveda pasti, ki jih prinaša slava. Kot je še dejal, ne dvomi, da so očitki o zlorabah na račun patra Marka Rupnika resnični, na drugi strani pa meni, da se upokojenemu kardinalu Francu Rodetu dela krivica.
Nadškof Stanislav Zore se je rodil 7. septembra 1958 v vasi Znojile v župniji Sela pri Kamniku. Prve štiri razrede osnove šole je obiskoval v podružnični šoli na Selih, osemletko pa je dokončal v Kamniku ter se vpisal na gimnazijo v Kamniku. Po maturi se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Od leta 1980 je služil vojaški rok v Koprivnici in Varaždinu, nato pa nadaljeval študij teologije, kjer je leta 1984 diplomiral. Leta 1985 je prejel mašniško posvečenje.
Po novi maši je kaplansko službo najprej opravljal v župniji svetega Frančiška v Šiški, potem pa še na več mestih. Večkrat je bil hišni predstojnik, je zapisano na spletni strani ljubljanske nadškofije.
Preden ga je papež Frančišek na god sv. Frančiška Asiškega 4. oktobra 2014 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita, je zasedal številne položaje v slovenski Cerkvi. Za škofovsko geslo si je izbral svetopisemske besede: "Veselite se v Gospodu."
Med letoma 2017 in 2022 je bil tudi predsednik Slovenske škofovske konference.
V intervjuju smo z njim govorili tudi o pomenu velike noči, prepovedi birmanskih botrov v župniji Beltinci, težavah z obiskom cerkva v nekaterih župnijah, spolnih zlorabah in domnevnem vplivu upokojenega kardinala Franca Rodeta.
Gospod nadškof, bliža se velika noč, največji krščanski praznik, s katerim se spominjamo Jezusovega vstajenja od mrtvih. Kakšno je ključno sporočilo tega praznika, ki bi ga morali razumeti vsi ljudje, tako verniki kot neverniki?
Velika noč je praznik, ki ga pravzaprav potrebujemo čisto vsi ljudje, saj vsi doživljamo neizpolnjenost svojega življenja in včasih tudi premalo smisla v svojem življenju. Velikokrat v svetu okoli nas in tudi znotraj samega sebe doživljamo ogroženost. Zdi se nam, da je dobrega vedno manj, hudega pa vedno več. In vse to nam lahko življenje začne delati zelo zelo težko, skorajda neznosno, če ostanemo zgolj pri tem. Potem pa prideta velika noč in Jezus s svojim sporočilom "Jaz sem svet premagal, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Kdor veruje vame, bo živel, tudi če umre, in kdor veruje vame, nikoli ne bo umrl. Vekomaj ne bo umrl."
To nam Jezus dokaže tudi s svojim velikonočnim dogodkom, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Za vse tiste, za katere se je na veliki četrtek življenje zmračilo do konca, ko so po eni strani doživeli, da so vklenili njihovega učitelja, in po drugi strani, da so se sami razbežali, skratka, da niso bili sposobni ostati zvesti in dokazati svojega človeškega dostojanstva in veličine, se je potem ob srečanju z Vstalim začelo življenje obračati.
Videli so, da smrt, čeprav se zdi tako neusmiljeno dokončna, nima zadnje besede. Začutili so tudi, kako sami vstajajo, kako sami postajajo v resnici ljudje, ki živijo iz upanja in ki so sposobni upanje prinašati tudi drugim. In če mi na takšen način velikonočni čas doživljamo z Jezusom Kristusom, hodimo z njim skozi trpljenje in skozi vstajenje, skozi utrjevanje vere v učencih in skozi zaupanje, lahko tudi mi vstanemo iz vseh tistih občutij, o katerih sem spregovoril na začetku, in postanemo sami ljudje upanja. Potem lahko tudi drugim odpiramo poti in poglede upanja. In to je velika noč. Vse se pa vrti okoli Jezusa Kristusa, ki ne obupa. Ne obupa nad človekom, ne obupa nad človeštvom.
Ob velikih praznikih ste običajno izjemno zadovoljni z obiskom cerkva, ki so praviloma polne. V preostalih delih leta pa so marsikje bolj prazne. Večinoma se le starejši verniki redno udeležujejo bogoslužij. Se stanje glede tega v slovenski Cerkvi kaj spreminja?
Težko govorim za slovensko Cerkev, ker sem odgovoren za ljubljansko nadškofijo, vendar je dejstvo, da je čas po covidu prinesel določene spremembe, nekatere pozitivne, druge pa negativne. Treba pa je povedati, da se te spremembe po župnijah razlikujejo. So župnije, v katerih se praktično nič ne pozna, da je bil vmes covid, da so bili uvedeni vsi ukrepi za zaustavljanje širjenja virusa, drugod je pa ta osip večji. Neke natančne analize, zakaj je tako, kateri dejavniki so na to vplivali, za zdaj še nimamo, ampak gotovo bo treba tudi to narediti.
So pa tudi pozitivne spremembe v tem, da ljudje svojo vero jemljejo vedno bolj osebno. Dejstvo je, da danes ni več tega, kar je bilo prisotno včasih, da so ljudje hodili k maši, ker jih je k temu spodbujalo okolje, in da so tako živeli, izražali svojo vero. Okolje jih je držalo v tem in jim dajalo podporo.
Danes je kristjan tisti, ki svojo vero prenaša in izžareva v okolje. Okolje pa prej ruši vero, kot da jo podpira. Tega, da kristjan, ki živi vero osebno, to prenaša v okolje, je pa, hvala Bogu, vedno več. Drži, da so pri jutranjih mašah in med tednom prisotni bolj ali manj starejši ljudje, starejše gospe, sicer pa ob nedeljah pridejo tudi mlajši obrazi in družine. Je pa res, da bi bili mi veseli, če bi bilo teh ljudi še več.
"Gospod Rode je nedvomno močno vstopil v življenje ljubljanske nadškofije, ko je bil tukaj nadškof. Kot predsednik škofovske konference, tudi s svojo razgledanostjo in svetovljanstvom, je zaznamoval slovensko Cerkev. Nedvomno."
Razmišljate o kakšnih ukrepih, da bi ljudi spodbudili k bolj množičnemu obiskovanju bogoslužij?
Ko smo razpravljali o posledicah covida, sem sam pri sebi razmišljal o treh kategorijah oziroma skupinah ljudi. Ena bo ves čas ostala zvesta. Ti so spremljali bogoslužja po različnih elektronskih medijih, prihajali ob nedeljah k obhajilu ali se zbirali v molitvene skupine skozi ves čas ukrepov. Drugi so se zelo umaknili zaradi strahu, bodisi zaradi tega, ker je bil kdo v njihovi družini ogrožena skupina, bodisi so bili sami ogrožena skupina in so zaradi tega raje ostali malo oddaljeni. Ti se zdaj vračajo.
Vprašanje so tisti, ki jim je prišlo na misel, da lahko živijo brez Boga. Te bo treba ponovno povabiti. In to ponovno povabilo bo povabilo občestva Cerkve. Neki pozivi, velike akcije ne bodo naredili dosti. Življenje kristjanov, ki svojo vero prinašajo v okolje, ki jo prinašajo tudi med te ljudi, ki so med tem časom ostali nekoliko ob strani ... To je tisto povabilo, da Bog je in da ga potrebujemo. V resnici vero lahko živimo samo v občestvu, zasebno to ne gre, zato verjamemo in si želimo, da bodo prišli tudi ti nazaj in nagovorili še koga.
Pozitiven primer župnika, ki v svoji župniji nima težav z obiskom, je Martin Golob, saj se verniki celo pritožujejo, da ima v Grosupljem tako polno cerkev, da za vse sploh ni prostora. Kako vidite njegov način delovanja in priljubljenost, ki jo je dosegel?
Hvala Bogu. Martin ima karizmo za nagovarjanje ljudi. Znašel se je v tem svetu medmrežja, tudi prek medijev zna nagovarjati ljudi. Vesel sem, da ob vsem tem ne pozablja, da je Kristusov duhovnik, da je oznanilo, ki ga prenaša, Kristus. Vedno znova poudarja, da ni on tisti, ki vstopa v prostor, ampak prinaša Kristusa v prostor in med ljudi.
Veste, smo pa ljudje vedno takšni, da nekaterim ugaja pristop, ki ga ima Martin, in hvala Bogu, če bo to v njih poglabljalo vero, jih naredilo bolj trdne, bolj zveste Kristusove pričevalce. Drugim pa ugaja kdo drug. Saj veste, že od starih Latincev naprej o okusih ne razpravljamo.
So mogoče tudi kakšne pasti, ki jih prinašata javna izpostavljenost in priljubljenost, ki je je zdaj deležen Martin Golob?
Tega se Martin zaveda. Vsake toliko časa o tem tudi spregovori. Vesel sem, ker je povezan z določenimi duhovniki in tudi s svojim stricem, ki je pomožni škof tukaj v Ljubljani. Predvsem pa vem, da Martin dosti in temeljito moli in v resnici živi svoje duhovniško življenje. To je tisto zagotovilo, da mu te pasti ne bodo mogle škoditi. Da obstajajo, pa vsi vemo.
V župniji Beltinci so se nedavno odločili za prepoved birmanskih botrov, ker menijo, da so bolj kot duhovna vloga botrov v ospredju draga darila, ki jih ti kupujejo svojim birmankam in birmancem. Podpirate to potezo?
Ko govorimo o Beltincih in o teh odločitvah, o katerih beremo v medijih, moram reči, da ne vem, kakšna je bila konkretna odločitev. Slišal sem, da bodo botri lahko prisotni v klopeh.
Ja, po poročanju medijev bodo botri lahko prisotni v klopeh.
Vsekakor je to legitimna pravica murskosoboškega škofa, gospoda Petra Štumpfa. Verjamem, da so zadevo premislili, se veliko posvetovali in potem sprejeli odločitev, kakršna je. Kolikor mi je znano, po drugih škofijah za zdaj o tem ne razmišljajo. Vsi se pa zavedamo, da je treba okrepiti spremljanje botrov v pripravi na njihovo nalogo, ker dejansko boter ni ob birmancu za to, da bo ta med birmo bolj suveren, ampak je tam začetek njegove poti z birmancem.
Če se boter ne zaveda, da je to začetek rasti v veri in da bo on birmanca spremljal, da bo rastel kot človek in tudi kot kristjan, potem je ta boter popolnoma nepripravljen na svoje poslanstvo. Boter nikoli ne neha biti boter. In če je dober boter, se še odrasel birmanec kdaj obrne nanj in se posvetuje z njim.
Pomagati botrom, da bodo postali takšni, je pa naloga duhovnikov in Cerkve, tudi cerkvenih občestev. Seveda je tudi naloga družin birmancev, da imajo pri razmišljanju, kdo bi zmogel biti boter, pred očmi tudi to, da je boter nekdo, ki pomaga, da bo njihov otrok, njihov birmanec, zrastel v človeka, ki ga bomo vsi veseli, na katerega bomo vsi ponosni. Za botre to ni majhna naloga.
Je Slovenska škofovska konferenca mogoče že razpravljala o tem in sprejela kakršnokoli stališče?
Škofovska konferenca je že večkrat razpravljala o botrih, o pastorali botrov, o pastorali birmancev v času podelitve zakramenta svete birme. To je občasno na dnevnem redu škofovske konference in tudi razmišljanja duhovnikov, ampak ni šlo nikoli v smeri sprejemanja odločitev, ker jih škofovska konferenca tudi ne more, saj za to ni pristojna. To je pristojnost krajevnega škofa.
"So župnije, v katerih se praktično nič ne pozna, da je bil vmes covid, da so bili uvedeni ukrepi za zaustavljanje širjenja virusa, drugod je pa ta osip večji. Neke natančne analize, zakaj je tako, kateri dejavniki so na to vplivali, za zdaj še nimamo, ampak gotovo bo treba tudi to narediti."
V zadnjih mesecih v javnosti močno odmeva zgodba patra Marka Rupnika, ki naj bi pred tremi desetletji zagrešil več spolnih zlorab redovnic. Kako vi gledate na te obtožbe? Kdo vse je v slovenski Cerkvi vedel za njegova dejanja, pa je molčal?
Vsekakor je pater Marko Rupnik človek, ki ima umetniški dar. To dokazuje dejstvo, da so ga vabili po vsem svetu in je dejansko povsod navzoč s svojimi zelo zelo specifičnimi mozaiki. Drugo vprašanje pa je zdaj temna plat Marka Rupnika, za katero lahko mirno trdim, da je bila v Sloveniji, vsaj kolikor jaz vem, nepoznana.
Očitno je bilo nekaj že v začetku devetdesetih let, ker so se takrat skupnost redovnic in Rupnik razšli. Razšli so se z vednostjo in tudi odločnostjo nadškofa Alojzija Šuštarja. Drugega pa ne vem nič. Dokler ni dokazano, govorimo o domnevnih zlorabah, a jaz ne bi dvomil, da te obtožbe držijo, ker se nihče ne bi tako izpostavljal zgolj zaradi nasprotovanja nekomu ali pa zaradi pridobivanja pozornosti ali česarkoli podobnega. To mora prihajati iz neke globoke osebne rane, osebne izkušnje in zato so te obtožbe zelo verjetno resnične.
Hudo je, da so bile te osebe toliko časa neslišane in brez zadoščenja, ker je po eni strani Rupnik blestel z ustvarjanjem, one so pa nosile v sebi to rano. Zdaj je vprašanje Marka Rupnika na na najvišjih inštitucijah, pristojnih za reševanje teh vprašanj, in verjamem, da bodo v skladu s postopki, z zahtevami zakonika cerkvenega prava in v skladu z določili, ki jih je izdal papež Frančišek, stvar pripeljali do ustreznega konca.
Rupnikov mozaik v romarskem središču Lurd bi lahko zaradi spoštovanja do žrtev zlorab, ki prihajajo tja iskat tolažbo, odstranili, je sporočil tamkajšnji škof. Bi to bila prava poteza?
Ne vem, ker nisem v Lurdu in ne vem, koliko različnih pritožb žrtev je, da jih prizadene, ko vidijo te mozaike na pročelju bazilike. Načeloma, mimo Lurda, mislim, da je karkoli, kar neko obdobje gleda kot umetnino, treba prepustiti presoji časa. Čas je tisti, ki potrdi ali pa zavrže neko delo. Čas je tisti, ki neki umetnini daje vedno večjo vrednost ali pa po drugi strani odide ta umetnost v pozabo. Verjamem, da bo tako tudi z Markom Rupnikom in z njegovimi mozaiki po vsem svetu. Tako da glede tega mislim, da je treba presojo prepustiti času.
Kako aktivno pa se trenutno ukvarjate z vprašanjem spolnih zlorab v vaši nadškofiji? Še sodelujete s civilno iniciativo proti spolnim zlorabam v Cerkvi dovolj.je?
Redno obravnavamo vse prijave, ki pridejo na našo okence za prijavo teh zlorab. Trenutno imamo v Rimu še dva primera, ki se rešujeta, in to je za zdaj to. Upajmo, da drugih ne bo več, če bo, bomo pa primere ustrezno obravnavali. Mislim, da se je trenutno ta civilna iniciativa nekoliko umaknila. Mi delujemo po navodilih papeža Frančiška in Svetega sedeža, po tam predvidenih postopkih. Zvesti smo tem predpisom, ker mislim, da lahko samo na ta način, da se vsi primeri obravnavajo glede na predvidene postopke, pridemo do neke resnice in tudi pravičnosti.
Seveda pa je dejstvo, da žrtvam nikoli nihče ne more povrniti tega, kar jim je bilo vzeto. To je tisto, kar je najtežje za žrtve in tudi za nas duhovnike v odnosu do žrtev, ker vemo, da jim ne moramo vrniti tega, za kar so bili prikrajšani, kar jim je bilo vzeto. To je hudo.
Lahko mogoče poveste, kdaj in v katerih župnijah naj bi se zgodile zlorabe, ki jih trenutno obravnavajo v Rimu?
Na to vprašanje pa zaradi zaščite žrtev ne morem odgovarjati.
Veliko je v javnosti tudi govora o domnevno vplivnih posameznikih in celo lobijih v slovenski Cerkvi, ki naj bi si poskušali pridobiti čim večji vpliv in moči. Se to dejansko dogaja in ali ste kdaj to igro moči izkusili tudi na lastni koži?
Ja, že osem let na lastni koži čutim ta namigovanja od novinarjev in drugih. In osem let že ponavljam: prinesite mi imena in stvari, ki so jih storili. In osem let je glede tega molk.
"Vsekakor je pater Marko Rupnik človek, ki ima umetniški dar. To dokazuje dejstvo, da so ga vabili po vsem svetu in je dejansko povsod navzoč s svojimi zelo zelo specifičnimi mozaiki. Drugo vprašanje pa je zdaj temna plat Marka Rupnika, za katero lahko mirno trdim, da je bila v Sloveniji, vsaj kolikor jaz vem, nepoznana."
Veliko se omenja, da je zelo vpliven upokojeni kardinal Franc Rode.
Gospod Rode je nedvomno močno vstopil v življenje ljubljanske nadškofije, ko je bil tukaj nadškof. Kot predsednik škofovske konference, tudi s svojo razgledanostjo in svetovljanstvom, je zaznamoval slovensko Cerkev. Nedvomno. Potem je v Rimu opravljal svoje delo. Zdaj pa je v pokoju in živi življenje upokojenega kardinala, ki pride v Ljubljano morda za praznike, morda za tri tedne ali en mesec med počitnicami. In to je tudi vse. Mislim, da se mu po krivici pripisujejo stvari, o katerih lahko beremo v medijih. To čisto preprosto ni res.
Papež Frančišek pa je bil v zadnjih dneh v središču pozornosti zaradi zdravstvenih težav. Bil je tudi v bolnišnici. Prav tako smo videli, da težko hodi. Je to nekaj, kar bi moralo vernike skrbeti?
No, papež vedno skrbi vernike v tem smislu, da molimo zanj. Pri vsaki sveti maši vedno molimo za papeža in krajevnega škofa, tako da je papež vedno v naši skrbi oziroma skrbimo zanj. Ne da nas skrbi zanj, ampak skrbimo zanj.
Sicer pa ima papež zdravstvene težave že od mladostnih let, ko se je začelo s pljuči, ki so mu jih tudi operirali. Zdravstvene težave mu tudi zdaj niso prihranjene. Hvala Bogu, da ob svojih letih in ob svojem zdravstvenem stanju ohranja svežino, ta polet in predanost izvrševanju papeške službe. Naj ga Bog spremlja še naprej. Spremljala ga bo tudi naša molitev.
101