Dekle smo Gospodove

Pustite nam govoriti, dihati in živeti

Si predstavljate, da živite na Poljskem? Tam je v preteklih dneh življenje zopet izgubila ženska, ki ji zdravniki niso nudili ustrezne pomoči samo zato, ker je bila noseča. Dorota Lalik je umrla za posledicami sepse, potem ko je njen plod po 20 tednih umrl v maternici. V kakšnih pogojih se tam za nosečnost odločajo ženske, ko vemo, da je prekinitev nosečnosti od leta 2020 neustavna tudi v primeru okvare ploda?

Si predstavljate, da živite na Hrvaškem, kjer je vsako prvo soboto v mesecu na glavnih trgih večjih mest še vedno zbranih na desetine moških, ki klečijo in molijo. Molijo, molijo in prosijo, naj se vrne moška duhovna avtoriteta, naj se prepove splav, naj se vsaka zakonska pot začne s pravim darilom za pravega moškega – žensko nedolžnostjo – in naj v družbi zavladajo temeljni pogoji za srečo po njihovem evangeliju – Bog, duhovnik in moški. In nihče drug o ničemer drugem brez soodločanja, brez ženske želje, brez ženskega mnenja. 

Molitveniki so poleg svoje altruistične vloge rešiteljev sveta tudi del politične kampanje prihajajočih volitev v "lepi naši" sosedi. V takšnem svetu smo doma – tisti, ki molijo, da ženske postanemo in ostanemo nič, lahko na ta način pridobivajo politične simpatije. Zadušljivo.

(S)hodimo

Si predstavljate, da živite v Sloveniji? Seveda si, to je enostavno. V Sloveniji je zadnje čase sicer še posebno zadušljivo živeti za vse, a ne boste verjeli – za ženske je tako že od nekdaj. Se soočiš z nezaželeno nosečnostjo, pa po poti srečaš karavano, ki moli in poje za tvoje grehe. Shodi se selijo po mestih in oznanjajo, da ti bo gotovo žal, če se boš odločila izkoristiti selektivno pravico. Se odločiš za izbiro kariere, razmisliš o tem, kaj bi rada počela, pa se soočiš z okolico, ki ti sporoči, da si raje izberi kaj bolj ženskega, boš boljša v tem. Po možnosti kariero, ki bo omogočala lažje usklajevanje petih vzporednih delovnih obremenitev, ki ti jih je naloženo živeti (od tega si plačana za eno službo). 

Stopaš v intimnopartnerske odnose, se želiš enakovredno postaviti s svojim mnenjem, postavljaš meje, pa se soočiš z okolico, ki te (dobronamerno svari): Moški ne marajo glasnih in pametnih žensk. Hodiš v službo, tam se te nekdo malo dotakne tukaj, malo tam, pa si tiho, da ne ostaneš še brez denarja. V službi govoriš, pa te pogosto preglasijo moški, ki morajo nujno nekaj razložiti. Dopolniti, kontekstualizirati, analizirati – nekdo nam mora meriti čas, da ne postanemo preveč pomembne, preveč glasne in prepametne.

Ob tem se spomniš, da je res lahko nevarno, če postaneš še bolj problematična. Nihče ne mara problematičnih žensk. Se odločiš za materinstvo, pa kar naenkrat postaneš utrujen stroj na dveh nogah – kuhaj, pospravljaj, čisti, skrbi za otroka, skrbi zase, za svoj videz, bodi urejena in vedno nasmejana – moški ne marajo tečnih žensk. In čisto sveže – si žrtev spolnega nasilja in mediji presodijo, da je v interesu javnosti, da te poiščejo in obiščejo kar na domu. Ne daješ izjav, pa posnamejo tvojo hišo in okolje, v katerem živiš. Ker je bila redefinicija posilstva sprejeta prepozno, je lahko v nekem drugem kraju sodišče medtem oprostilo storilce množičnega posilstva. 

V tretjem kraju se ob objavi pričevanj institucionaliziranega nasilja nad najbolj ranljivimi najprej pojavijo – dvomi. Vikend, ki je minil, pa je v najbolj očitni luči pokazal, kako daleč smo še od sprejemanja sveta, v katerem ni vse in vsak ali vsaka po meri seksističnega reda in škodljivih resnic. Višek sprejetosti in sprejemanja je dosežen, če naše ljudstvo le blagovoli dovoliti drugačne vrste odnosov, ampak – stran od nas: naj se skrivajo, naj ne hodijo po ulicah, naj ne živijo tega, kar čutijo? Če tako visoke stopnje človečnosti nismo sposobni, se lahko zatečemo k nasilju – razbijamo, sežigamo, zmerjamo in grozimo. 

Skušamo preprečiti drugim, da so in da lahko to povejo. Povsem legitimno je postalo in z leti ter internetom čedalje lažje z nasiljem, diskreditacijo in dehumanizacijo opraviti z vsemi, ki nismo del klasične norme moške dominacije. Zadušljivo.