Podobna sta pesku, pridobivajo pa ju tako, da kamnino vulkanskega izvora segrevajo na visoki temperaturi, pri čemer se voda, vezana v njej, upari in razširi luskaste kristale v obliko harmonike. V njih je veliko zračnega prostora, ki lahko vpije veliko količino vode. Oba dodatka sta zdravju neoporečna, dopustna sta tudi pri ekološki pridelavi, pogosto se uporabljata pri hidroponskem načinu gojenja vrtnin.

Nahajališča vermikulita so v Severni in Južni Ameriki, Rusiji, Južni Afriki, Keniji, Avstraliji, Zimbabveju, Egiptu, Indiji in na Kitajskem. Ekspandirani vermikulit potrosimo po substratu ali ga umešamo vanj, da bolje zadržuje vlago. Absorbira lahko do 70 lastne prostornine vode. Vermikulit ni povsem kemijsko inerten, saj se iz njega sproščajo kalijevi in magnezijevi ioni, pomembni za rast rastlin. Povečuje kaljivost semen in razraščanje koreninic. Ker je material drobljiv, se utegne, če je nasut le na površino substrata, pri zalivanju zbiti. Ima pH-vrednost okrog 7.

Tudi perlit, ki izhaja iz silikatnih vulkanskih kamnin, je zelo porozen in lahek in se kot mineralna komponenta uporablja pri substratih. V primerjavi z vermikulitom lahko zadrži manj vlage in več zraka. Je fizikalno stabilen in kemično inerten, in ima nevtralno do rahlo kislo reakcijo.