Charlbi Dean, ki v Trikotniku žalosti upodobi manekenko Yayo, je letos poleti zaradi zdravstvenih zapletov nepričakovano umrla. Foto: IMDb
Charlbi Dean, ki v Trikotniku žalosti upodobi manekenko Yayo, je letos poleti zaradi zdravstvenih zapletov nepričakovano umrla. Foto: IMDb

Švedova nova freska razvajenosti privilegiranega razreda na muho vzame popolno izpraznjenost "lepih in bogatih" ter se tako vpisuje v trenutno precej aktualen podžanr: Beli lotos in Nasledstvo, ki se dotikata podobnih vprašanj, sta dve od najpopularnejših serij ta hip. Östlundov adut v tem polju je konfrontacija: gledalca sooči z najpritlehnejšimi vzgibi človeške narave in mu nato vzbudi slabo vest zaradi njegove lastne škodoželjnosti.

Yaya (Charlbi Dean) in Carl (Harris Dickinson) sta poklicna manekena za 21. stoletje: dovolj lepa, da sta dobila brezplačni vstopnici za luksuzno križarjenje, a v svoji industriji premalo cenjena, da bi si ga lahko plačala sama. Carl, ki je bil pred nekaj leti obraz kampanje za slaven parfum, mora še vedno hoditi na avdicije in prenašati ponižujoče opazke, Yaya pa s svojimi vplivniškimi objavami dobiva predvsem brezplačne stvari, ne pa dejanskega denarja. Film se začne s prizorom njune večerje v fini restavraciji, ki jo Carl spremeni v načelno debato o spolnih vlogah in enakopravnosti (Yaya se ni ponudila, da bi plačala račun) – najverjetneje predvsem zato, ker si nobeden od njiju tega življenjskega sloga ne more zares privoščiti. Ob šesti ponovitvi refrena "Ne gre za denar!" jima je absolutno nemogoče verjeti.

Oba se zavedata, da je njuna zveza v prvi vrsti pragmatične narave: skupne fotografije jima večajo prepoznavnost in število sledilcev. Del tega projekta je tudi križarjenje, kulisa za selfije v družbi ruskih oligarhov, trgovcev z orožjem, industrialistov in drugih obsceno bogatih človeških karikatur. (Kljub namerni izumetničenosti, grotesknosti likov po zaslugi odlične igralske zasedbe vsi izpadejo kot ljudje iz mesa in krvi.) Izumetničenost je tudi estetsko vodilo Trikotnika žalosti, ki je videti kot do popolnosti sfiltrirana objava na Instagramu.

V Osijeku rojeni Zlatko Burić, ki že od osemdesetih živi in dela na Danskem, niti ne igra prvič ruskega oligarha – podoben lik je bil v Emmerichovem spektaklu 2012. Foto: IMDb
V Osijeku rojeni Zlatko Burić, ki že od osemdesetih živi in dela na Danskem, niti ne igra prvič ruskega oligarha – podoben lik je bil v Emmerichovem spektaklu 2012. Foto: IMDb

Glamurozne počitnice se po travmatični epizodi vsesplošne morske bolezni in nato še napada piratov spremenijo v kalvarijo. V duhu Gospodarja muh bo morala peščica brodolomcev preživeti na samotnem otoku, kjer na plano pridejo njihove prave predstave o pošteni porazdelitvi premoženja.

Östlunda kot scenarista poleg banalnosti bogastva od nekdaj zanima tudi krhkost človeških odnosov, pa naj se ti znajdejo na preizkušnji zaradi gorskega plazu (Force Majeure) ali pa v kontekstu pretencioznega umetniškega sveta (Kvadrat). Kot pri prejšnjih dveh filmih tudi tokrat režiser igra z odprtimi kartami: čisto vsak gledalec bo zlahka razumel, kdo je predmet njegove satire in kakšno je njegovo mnenje o urbanih elitah in o orjaških križarkah. (Te v sebi nosijo določeno kontradikcijo: stremijo k izkušnji ultimativnega eskapističnega razkošja, obenem pa je počitnikovati na križarki, vsaj v Evropi, dojemano kot višek nesofisticiranosti.)

Družbena kritika ostaja na ravni vizualnih gegov in dovtipov, kot je na primer: kaj če bi čredica gnusno bogatih ljudi v galaopravah začela bruhati eden po drugem v slogu gospoda Creosota? Kaj če bi se "ruski kapitalist in ameriški marksist prepirala o nekompatibilnih družbenih sistemih na ladji, vredni 250 milijonov dolarjev"? (To ni moj povzetek, Woody Harrelson v vlogi zapitega ladijskega kapitana nam dobesedno pojasni, čemu smo priča.) Mar ne bi bilo smešno, če bi maneken kot svoje poletno čtivo za seboj nosil Joyceovega Uliksesa? Oh, ali pa smo zdaj krivi mi, ki smo imeli določene predstave o njegovi priljubljeni literaturi?

Östlund si v svojem prvem filmu v angleškem jeziku res da duška s straniščnim humorjem – če neradi gledate prizore bruhanja, bo druga etapa filma za vas naporna. Foto: IMDb
Östlund si v svojem prvem filmu v angleškem jeziku res da duška s straniščnim humorjem – če neradi gledate prizore bruhanja, bo druga etapa filma za vas naporna. Foto: IMDb

Mimogrede, Carl, ki se je v uvodni etapi filma poskušal prezentirati kot progresiven levičar, zdaj zakoraka v past: z daljave mora opazovati, kako odpustijo in z ladje brcnejo ladijskega delavca, ki ga je on sam zatožil nadrejenim, da po palubi hodi brez srajce (v resnici: da flirta z njegovo punco). Östlund hoče pokazati, kako hitro se v različnih okoliščinah zamajejo trhli temelji naših deklariranih "ideoloških načel": bogati bodo na vsakem koraku izkoriščali in vihteli svojo moč, ob tem pa blejali slogane o tem, kako "smo vsi enaki".

Vsekakor smo enaki vsaj, ko gre za telesne tekočine: vrhunec filma je prizor, v katerem elito premočijo njeni lastni izbljuvki in izmečki, medtem ko jih kot vreče krompirja premetava med ostanki jastogov in šampanjca, s katerim so se mastili. Po tej grozljivi epizodi, v kateri zmanjka elektrike, nočna kamera poišče izmučene, prestrašene potnike, ki se kot talci v rešilnih jopičih tiščijo po kotih. Za trenutek se zavemo, da jih film (in z njim mi) obravnava z enako brezbrižno krutostjo, kot oni obravnavajo okolico. A ti trenutki introspekcije so bežni – že v naslednjem hipu se vrnemo k tonu razposajenega satiriziranja.

Trikotnik žalosti razume, kako absurdno je, kadar se bogataši okitijo s plaščem progresivnosti, zato – morda v trenutku samozavedanja – svoje like z brodolomom pomeče z ladje: na njihovem Titaniku jih bo namesto dostojanstvenega orkestra na dno spremljal miks europop uspešnic.

Woody Harrelson ima majhno epizodno vlogo kot zapiti ladijski kapitan, ki se iz svoje kabine prikaže na edini večer, ko je napovedano nemirno morje. Sledi kaos. Foto: IMDb
Woody Harrelson ima majhno epizodno vlogo kot zapiti ladijski kapitan, ki se iz svoje kabine prikaže na edini večer, ko je napovedano nemirno morje. Sledi kaos. Foto: IMDb

Peščica preživelih, ki jih je naplavilo na osamljeno plažo, bo morala družbeno ureditev zastaviti na novo. Kar se sprva zdi, da bo končno prava meritokracija – čistilka stranišč Abigail (Dolly De Leon), edina, ki zna zakuriti ogenj in ujeti ribo, je jasna: "Tam gori čistim stranišča. Tukaj sem kapitanka." To je samo še ena lekcija, ki pokaže, da moč skorumpira oblastnike, tudi v matriarhatu. Hej, ampak najbrž se diktatura proletariata ne bi mogla zgoditi zaslužnejši peščici ljudi, torej se ob njihovi stiski smemo zabavati?

Nova elita se izkaže za enako sprevrženo, kot je bila stara – torej morda vendarle "smo vsi enaki", kot radi deklarirajo naši protagonisti. Zdi se, da izkušnja zatiranosti v ničemer ne spremeni posameznika, ko se ta enkrat tudi sam vzpne po družbeni lestvici.

Ob takem koncu Trikotnik žalosti postane zelo ciničen film, ki mu dejansko ni mar, ali citira Ronalda Reagana ali pa Vladimirja Lenina. Mar mu je samo, da se lahko potreplja po hrbtu, ker je "dojel" neko globljo resnico – kot da bi bilo posmehovanje obsedenosti z družbenimi omrežji ali ruskim oligarhom kakšna res sveža perspektiva. V tej samozadovoljnosti rahlo spominja na lansko zvezdniško okoljevarstveno moralko Don't Look Up.

Ne pričakujte torej subtilnosti, a film je dovolj komičen, da bo pomagal vsaj začasno sprostiti vaš "trikotnik žalosti" – tisto gubo med obrvmi, ki se jo dandanes sicer zgladi s strateško injekcijo botoksa.

Ocena: 4-