DL: Dom - Na Dolenjsko lete

31.12.2019 | 13:00

Družina Sebanc, od najstarejše do najmlajšega, vseh deset, zdaj že tudi z drugimi priimki, na letošnjem srečanju pred časom v Trebnjem. (Foto: M. L.)

Pet fantov in pet deklet je bilo doma v družini Sebanc na Trščini. Pet fantov in pet deklet je doma v družini Sebanc na Trščini, čeprav jih je devet od njih že odšlo zdoma. Kako je torej s tem? Tako: radi se vračajo domov in oni se razveselijo doma in dom se jih razveseli.

Teh deset Sebančevih otrok torej se je pred časom srečalo spet. Po navadi se srečajo pri bratu na trgatvi, tokrat so za kraj srečnega spomina izbrali trebanjsko gostilno Meglič, kjer jim je dobrodošlico izrekel tudi gostilničar Martin. Bilo je vroče sonce in zdi se, da se je ogledovalo v komaj zaznavnih, a toliko bolj iskrenih solzah sreče, ko so Sebančevi pristopali tja h gostilniški terasi drug k drugemu. Šteli so leta, ne zase, zato da lahko zapišemo: Anica se je rodila leta 1936, Marija 1937, Milka 1938, Alojz 1940, Tone 1942, Majda 1944, Stane 1946, dvojčka Jože in Anica leta 1948 in Franci leta 1951.

Dekleta so šla, razen Anice, kmalu po osnovni šoli od doma. Odšli so tudi fantje, a doma je ostal eden od njih, Stane. Stane lepo skrbi za njihov dom, je na tokratnem srečanju rekel zdaj eden, zdaj druga. V pogovoru jim je pesem silila na usta, kar ni naključje, saj štirje od petih Sebančevih fantov pojejo pri različnih zborih. »Dekleta imamo tudi posluh, ampak nismo imele priložnosti, da bi ga pokazale,« je ena od njih rekla malo za šalo. Vsi, oni in one, pa so veliko peli v otroštvu, je povedala Marija. Poleti so peli pod lipo, pozimi pa na peči in okrog peči. »Veliko smo peli in molili. Peli smo štiriglasno, tako nas je ata učil. Ata je bil korski pevec. Peli in peli in peli smo. Vse narodne pesmi, ki jih znam, poznam od takrat,« je sveže rekla Marija s pesmarico v torbici tega dne v Trebnjem, se pravi skoraj osemdeset let po tistem, kar je kot punčka pela doma na Trščini.

Na srečanju je naneslo tako, da je bila Marija pogosto najbližje odprti novinarski beležki. Zato je opisala tudi ta skupni družinski spomin: živeli so skromno, a zadovoljno. Če jim je kaj v spominu, je to, da sta se ata in mama spoštovala. Marija ne pomni, da bi bili starši kdaj sprti. Otroci so nosili obleke in obutev drug za drugim. Do mraza so hodili bosi, želeli so si, da bi že bili toliko stari, da bi lahko bili obuti tudi poleti. Bosi so bili srečni, »ampak bodlo pa je«. Za božič so starši in otroci šli k polnočnici pet kilometrov daleč. Bilo je veliko snega in polna luna jim je svetila na pot in nič jih ni zeblo. Med letom so praznovali god ata in mame, tudi takrat, in najbrž tedaj še bolj, ko so že bili zdoma. Takrat so se srečali in peli. »In ta dom še zmeraj pogrešamo. Hvala bogu, da imamo takega naslednika domačije, Staneta, ki nas zmeraj rad sprejme. Kadar pridemo skupaj, se zgodi nekaj toplega. To je tisto: 'Kje je moj mili dom …', je rekla Marija. Tega dne v Trebnjem.

Zunaj je bilo sonce in notri za srečnim omizjem sredi vsega sončnica. Iz testa jo je mojstrsko spekla Alenka, Stanetova žena. Žarki sonca, ki so jih nalahno odlomile roke zbranih, so bili kot žarki neke hvaležnosti in sreče, tako je to delovalo, posebno še ob besedah v novinarsko beležko, spet Marijinih: »Stanetova žena Alenka nam vedno izreče dobrodošlico, prijazna je. In sposobna, enkratna. Kar dela, je odlična.« Poleg sončnice so na mize prišla tudi simbolična spominska darila, lončki in na njih koščki trte s Sebančevega domačega vinograda in k vsemu temu še zapisan datum srečanja.

Teh Sebancev in Sebank je bilo nekoč deset. Še vedno jih je. Vsi so prišli. Še gostilničarja so prijetno presenetili. »Ljudje imajo pri nas različna slavja. Da bi bila tako velika družina in da so še vsi živi, tega pa še ni bilo,« je ob pogledu na vse zbrane Sebančeve otroke rekel Martin Meglič.

Tokratni izbrani dan je začelo barvati petje. 'So ptičice zbrane, na Dolenjsko lete,' so zapeli Sebančevi bratje in sestre, ptice, ki se v skupnem spominu zberejo zmeraj znova in znova in letijo na Dolenjsko tja proti Trščini, kraju srečnega imena.

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista 30. oktobra 2019

Martin Luzar