Po dveh letih abstinence na plan privrela mehkejša plat

Po dveletnem koncertnem zatišju, deloma zaradi epidemije covida-19, deloma pa najverjetneje tudi zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju, je Mark Kozelek oziroma zdaj še edini motor projekta Sun Kil Moon prvič na oder stopil minuli četrtek v ljubljanskem Kinu Šiška. Tja se je vrnil po odličnem koncertu leta 2018. V soboto je v Evropi sicer odigral samo še en koncert, v Budimpešti.

LJUBLJANA > Nekaj minut po 21. uri je na oder šišenske Katedrale prikorakal sam, na odru sta ga čakala le njegova akustična kitara in kopica papirjev z besedili. Hja, danes 55-letni Mark Kozelek ima za seboj že več kot 30 albumov, ki jih krasijo njegovi gostobesedni, izpovedni izlivi, že nekaj let pa ga precej vznemirjajo glasbeni, pripovedni recitali. Enega, prepoznavno kozelekovsko ironičnega, ki govori o njegovem precejšnjem občudovanju krav, smo dočakali tudi v četrtek.

Očitki o spolnem nadlegovanju brez sodnega epiloga

K pozabljivosti besedil je nekaj verjetno prispevala tudi dveletna koncertna abstinenca. A slednja v kombinaciji z obtožbami o spolnem nadlegovanju osmih žensk, ki sicer (še) ni doživelo sodnega epiloga, je tega običajno muhastega in cinično jezikavega možakarja z enim daleč najbolj markantnih vokalov na sodobni indie, folk kantavtorski sceni, malce tudi omehčalo. Že leta 2018 je bil v Šiški precej dobro razpoložen, a je z občinstvom bistveno manj komuniciral kakor na četrtkovem nastopu, kjer se je zdelo, da bi raje klepetal z občinstvom, kakor pa izvajal svoj glasbeni repertoar.

Kozelek, zdaj še edini motor projekta Sun Kil Moon, prej pa osrednji glas prvakov tako imenovanega slow cora Red House Painters, je tokratni ljubljanski koncert začel s klasiko Carisso s svojega najbolj čislanega albuma Benji (2014), s katerega je v nadaljevanju odigral še I Can’t Live Without My Mother’s Love in Micheline. Presenetljivo pa je odigral tudi Carry Me Ohio s prvega albuma Sun Kil Moon Ghosts of the Great Highway (2003). “Igral je nisem vsaj šest ali sedem let. Skoraj na vsakem koncertu so jo želeli slišati, jaz pa sem si rekel: Ne, ne bom dal ljudstvu tega, kar si želi,” je dejal.

Že na začetku koncerta se je obregnil ob švedskega glasbenika Joséja Gonzáleza, ki bo nastopil v Kinu Šiški 13. oktobra, in opisal davno srečanje z njim na nekem koncertu, ko je bil González šele na začetku kariere in si je “drznil” pokritizirati Kozelekov način igranja kitare. Kasneje ga je Kozelek še večkrat simpatično vlačil po zobeh in dodal, da sta sicer zelo dobra prijatelja ... Ja, tudi časi težkih besed, s katerimi je Kozelek obračunaval z bendi, ki mu niso bili najbolj simpatični (predvsem z The War on Drugs), so, kot kaže, mimo. Mark Kozelek je danes morda bolj sproščen kot kdajkoli in v stiku s svojim občinstvom, pa čeprav maloštevilnim.  

---