Na cene energentov ni mogoče vplivati, saj jih oblikuje trg, zadnje čase pa tudi interventni ukrepi posameznih vlad. Višale ali nižale se bodo ne glede na želje in potrebe uporabnikov. Razumljivo je, da si vsakdo prizadeva, da bi se ogreval na najcenejši energent. Ampak takega energenta, ki bo vedno relativno cenejši od drugih, pa tudi individualni denarnici vedno enako dostopen, ni. Njihove cene se pač spreminjajo. Pa ne samo cene. Morda utegne katerega izmed energentov, tako kot trenutno peletov, tudi primanjkovati.
Uporabniki torej ne morejo vplivati na cene energentov, lahko pa vplivajo na nekaj drugega. Vsakdo lahko vpliva na to, koliko energenta bo porabil za to, da bo pozimi zagotovil prijetno bivalno ugodje. In ogrevanje se bo kljub podražitvi energentov gotovo podražilo precej manj, če bo uporabnik za normalno ogrevanje potreboval čim manj kateregakoli energenta.
Skrivnost prihrankov pri stroških ogrevanja je torej v tem, da kateregakoli energenta za ogrevanje porabimo kar najmanj. Tako bo zmnožek cene energenta in porabljene količine, torej strošek ogrevanja, kar se da nizek.
Kako doseči, da prijetno bivanje ne bo drago?
Bivalno ugodje z majhno količino energenta in posledično z nizkimi stroški ogrevanja je možno zagotoviti različno. Prva možnost je, da del potrebne energije za ogrevanje proizvedemo sami, najpogosteje s sončno elektrarno. Če je na voljo ta možnost, bo doma proizvedena elektrika po vračilni dobi nadomestila del stroškov za nakup dragega energenta.
Druga možnost, kako za dobro bivalno ugodje porabiti le majhno količino energenta, je, da stavbo toplotno izoliramo tako dobro, da bodo toplotne izgube kar najmanjše in bo za nadomeščanje teh izgub potrebno zelo malo energenta.
Tretja varianta pa je, da zmanjšamo število kvadratnih metrov, ki jih je za naše bivalno ugodje treba ogrevati. Kajti najcenejši je tisti energent, ki nam ga ni treba kupiti, ker ga preprosto ne potrebujemo.
Ne glede na vrsto energenta bodo stroški ogrevanja najnižji, če uporabnik te tri dejavnike med seboj kombinira tako, da bo:
- njegova hiša ravno prav majhna, da zadostuje vsem potrebam,
- da bo odlično toplotno izolirana in
- da bo na strehi imela dovolj veliko sončno elektrarno.
Kakšna hiša je ravno prav majhna?
Splošen odgovor, s katerim si uporabnik bolj slabo pomaga, je sicer preprost, a neuporaben. Ravno prav majhna je tista hiša, v kateri lahko stanovalci normalno opravljajo vse, brez česar ne morejo živeti. Ljudje pa so različni. Prav tako različne so njihove osnovne potrebe, če ob strani pustimo potrebe, ki so nam skupne. Potrebe, da imamo prostor za osebno higieno, spanje, sprostitev in pripravljanje hrane.
Nekdo ne more živeti brez fotelja za branje knjig, umetnik pa ne more živeti brez spodobno osvetljenega ateljeja. Prvi bo potreboval precej manj prostora kot drugi. Mlada družina, ki se večinoma prehranjuje doma, bo potrebovala večjo kuhinjo in več shranjevalnega prostora za gospodinjske pripomočke kot par brez otrok, ki doma kuha le občasno. Športni navdušenci bodo potrebovali več prostora za shranjevanje opreme, nabiralci gob pa manj. Zaposleni, ki delajo od doma, potrebujejo delovni prostor, drugi pa ne.
Seveda bi bilo nespametno svoj življenjski prostor zaradi cenejšega ogrevanja toliko zmanjšati, da bi potem v taki hiši bili sicer na boljšem pri denarju, ampak nezadovoljni s svojim bivanjem in življenjem nasploh.
Kako zmanjšati ogrevane prostore in biti zadovoljen?
Povsem jasno je, da so v hiši, ki je že zgrajena, možnosti za manjšanje prostorov omejene oziroma jih skoraj ni. Sten zagotovo ni smiselno rušiti, razen če ni govor o močno predimenzionirani stavbi, katere tloris bi dopuščal preureditev iz enostanovanjske v dvostanovanjsko stavbo, kjer lahko lastnik eno stanovanje v hiši uporablja sam, drugo pa oddajal v najem ali pomaga reševati stanovanjsko vprašanje svojih potomcev. Pri čemer je v takem primeru treba za dovoljenje povprašati tudi na občino, ponekod namreč take spremembe niso skladne s prostorskimi dokumenti.
Zniževanje stroškov ogrevanja v prevelikih stanovanjskih hišah ni zelo uspešno
Rešitev v prevelikih stanovanjskih stavbah, za katero se po sili razmer odločijo mnogi, je zapiranje določenih prostorov, ki se ne ogrevajo. Številne slovenske trinadstropne stanovanjske stavbe iz socialističnega obdobja so praviloma energijsko zelo potratne in v marsikateri so že od začetka neogrevani samevali ne le posamezni prostori, temveč celotne etaže. A ta rešitev ni najboljša zaradi več razlogov.
Na prvem mestu je nedvomno slabše ugodje bivanja in s tem povezane zdravstvene težave. Na drugem mestu je pojav plesni na tistih stenah, kjer je na eni strani ogrevan, na drugi pa neogrevan prostor. Na tretjem mestu pa je dejstvo, da se z delnim ogrevanjem prostorov v bivališču potrebe po toploti sicer zmanjšajo, z njimi pa tudi stroški ogrevanja. A stanovalci še vedno izgubljajo spoštljive količine toplote čez stene in toplotne mostove, ki nastajajo med neogrevanimi in ogrevanimi prostori.
Precej bolj učinkovito je krčenje, ko je hiša še na papirju
Največje prihranke pri stroških ogrevanja lastniki prihodnje stanovanjske hiše lahko dosežejo, ko je hiša še na papirju. Torej v fazi projektiranja. Če pustimo ob strani osnovno zahtevo, namreč čim višjo energijsko učinkovitost hiše, kaže fazo projektiranja izkoristiti za varčevanje pri ogrevanih površinah. Manjše ogrevane površine pomenijo stalne prihranke pri stroških ogrevanja zaradi tistih kvadratnih metrov, ki se jim prihodnji stanovalci lahko odpovejo brez nevarnosti za poznejše ugodje bivanja.
Ključna sta pogum ...
Pri krčenju ogrevanih površin je pogum odločilen zato, ker je potreben za odločitve, ki za nikogar niso lahke. Ljudje smo nagnjeni k temu, da želimo poskrbeti »za vsak primer«. Pogum je tisti, ki ga potrebujemo, da premagamo strah pred pomanjkanjem prostora in materiala v prihodnje. In poguma je treba veliko, ko se človek ločuje od nepotrebnega, pa ljubega materiala in od ustaljenih, a preživetih navad. Prav te so, skupaj z željami, izvirni greh prevelikih jedilnih miz, ki večino časa ostajajo polovično zasedene, preveč pohištva za shranjevanje stvari, ki so komaj kdaj v uporabi, predolgih delovnih pultov v kuhinji, praznih in hladnih kopalnic, shramb za živila, kot da trgovine niso odprte šest dni v tednu, knjižnih polic, čeprav knjige beremo le še na elektronskih bralnikih, in še bi lahko naštevali.
Prav našteto pohištvo in prostori, ki služijo človekovi sentimentalnosti in navadam, ne pa potrebam, je tisto, zaradi česar se hiša povečuje, s tem pa zvišujejo stroški ogrevanja. Povečuje se za nepotrebno shrambo ali dve, za nekaj nepotrebnih kvadratnih metrov v kuhinji in nekaj v kopalnici, pa, denimo, za rezervni prostor za goste, ki se dejansko uporablja za skladiščenje neuporabljanih materialnih dobrin, od katerih se človek ne zmore ločiti. Vsaj 20 kvadratnih metrov manj bi lahko imeli na račun naštetega, pa bi dosegali enako bivalno ugodje in tudi pomanjkanja ne bi trpeli.
Recimo, da je za teh 20 kvadratnih metrov že pri gradnji in opremljanju mogoče prihraniti 1.500 evrov na kvadrat, kar znese 30 tisoč evrov prihranka pri gradnji. K temu se prištejejo še stroški ogrevanja v 50 letih, kolikor naj bi bila življenjska doba hiše. Če gre za energijsko učinkovito hišo, denimo, da na vsak kvadratni meter letno porabi tri litre kurilnega olja, bi stroški ogrevanja teh 20 kvadratnih metrov v 50 letih znesli spoštljivih 30.860 evrov. Pripadajočega deleža stroškov amortizacije, vzdrževanja in hlajenja v tem prihranku še ni, prav tako ne cenejšega nakupa manj zmogljivih ogrevalnih naprav.
A, kot rečeno – za prihranek 60 tisoč evrov pri ogrevanju je zares potreben pogum. Ker je treba iti proti lastnemu dobremu občutku in zaupati lastni zdravi pameti ter zapuščati območje udobja.
... in ločevanje potreb od želja
Podpora bolečemu lezenju iz območja udobja pa bo ločevanje želja od potreb. Kajti drugi manjši shrambi, preveliki kopalnici in kuhinji ter rezervnemu prostoru se bo morda lažje odreči – s tem pa prihraniti pri stroških gradnje, opremljanja, ogrevanja in vzdrževanja v prihodnje – zaradi ugotovitve, da so ti prostori luksuz, ki dejansko ni potreben. Brez katerega zlahka preživite. In si na ta račun morda privoščite daljše dopuste ali celo več teh. Ampak spet je tu dejstvo, da smo ljudje različni in da ima vsak drugačne potrebe.
Zato je na mestu ugotoviti, kaj zares nujno potrebujete in česa nočete imeti. Za kopico potreb, ki pravzaprav niso nuja, a si jih želite, pa predvidite del proračuna, ki si ga lahko privoščite. Včasih se je temu reklo, da je tako prav, ker je »za dušo«.
Vsekakor pa je priporočljivo iz nizanja potreb izključiti vse, kar spada v kategorijo »za vsak slučaj«, »morda bo prišlo prav« oziroma »bilo je predrago, da bi zavrgli«. Izračunajte prihranek, če tloris prilagodite dejanskim potrebam. Zagotovo bo prihodnji graditelj iz zgornjega primera iz 60 tisoč evrov prihranka zlahka financiral družinska praznovanja v gostilni ali drugem najetem prostoru, prenočišče gostov, če res ne morejo spati na raztegljivem kavču v dnevni sobi, pa tudi raztegljivo rezervno mizo, če bo gospodinja nekoč zares delala domače rezance, pa za to ne bo hotela uporabiti jedilne mize.
Arhitekt in tipski tlorisi so dobrodošla strokovna pomoč
Končno pa je potrebe treba tudi ustrezno prevesti v oblikovanje in izkoriščenost prostora, ki bo v prihodnji hiši na razpolago. Arhitekt bo tisti, ki vas bo pri čiščenju tlorisa iznajdljivo podpiral, ko mu boste predstavili svoje zahteve, potrebe in želje. Če pri prvem niste zadovoljni, poiščite drugega.
Tudi dvom o visokem doplačilu za prilagajanje tipske montažne hiše, ki postajajo vse bolj priljubljene, individualnim potrebam, ne da bi pred seboj dejansko imeli ponudbo, kaže zavreči. Tipski tlorisi oziroma kataloške hiše so prazen papir, ki čaka na prilagajanje individualnim potrebam. Dober arhitekt bo znal izbrati za vas najprimernejši izhodiščni tipski tloris, ki bo potreboval najmanj sprememb.
In kako velika bivališča zares potrebujemo?
Leta 2002 je bila povprečna velikost bivalne enote dobrih 80 kvadratnih metrov, na stanovalca pa je prišlo slabih 30 kvadratnih metrov. V Nemčiji so razmere nekoliko razkošnejše, saj povprečna bivalna enota meri dobrih 90 kvadratnih metrov, na stanovalca pa pride skoraj 45 kvadratnih metrov. Na Japonskem, denimo, meri poprečno stanovanje malo nad 40 kvadratnih metrov, v Združenih državah pa 120 kvadratnih metrov. Vse je odvisno od lokalnih danosti, običajev in subjektivnega občutja.
Manjša kot je bivalna površina, bolj premišljen, iznajdljiv in izkušen mora biti arhitekt, da vanjo umesti vse naročnikove želje. Seveda pa mora vsak graditelj zase ob zaželenem bivalnem ugodju najti pravi kompromis med velikostjo bivalne površine, željo po nizkih stroških bivanja in ogrevanja ter željo po nizki investiciji v nakup ali gradnjo. Naj vam pri tem ne bo žal izkoristiti projektantskega znana dobrega arhitekta, saj bodo poznejši prihranki precejkrat presegli njegov honorar.
