Odprto pismo Evropi
Avgusta 2009 je letalo, v katerem sem potovala, ob predvideni uri pristalo v Lvovu. Snežno letališče, ki me je zaslepilo s svojo belino.
Erín Moure, kanadska pesnica – ki je lepega dne sklenila prevesti eno mojih knjig v angleščino in je sčasoma postala ena mojih najboljših prijateljic – je hotela pokopati materin pepel na pokopališču svoje rojstne vasi, Veliki Griboviči. Želela sem jo spremljati in si poleg tega ogledati izliv enega izmed rokavov Donave v Črno morje. Odločitev je bila sprejeta in odločitev se je imenovala Ukrajina.
Evropa? Da, tudi to je Evropa. Iz Evrope zmeraj odidemo
Evropa je tisto ozemlje, ki je v prvi polovici 20. stoletja nemilo izgnalo svoje (odvečno?) prebivalstvo v Ameriko. Tako se pesnici, ki prebivata na različnih celinah, lahko snideta v Lvovu. Prva, ki prihaja iz Quebeca in me čaka na letališču, po materini strani izvira iz avstro-ogrske oziroma poljske Galicije – danes ukrajinske – in po očetovi iz španske Galicije. Sama živim v slednji. Trije mojih starih staršev so bili priseljenci na Kubi in v Argentini; eden izmed njih je pokopan v Camagüeyu. Erín in jaz sva istih let, letnik 1955; obe imava prednike, ki so se rodili v prvi ali drugi Galiciji. Sva plod tistega odhajanja in prihajanja, tistih prečkanj Atlantika, znova in znova.
Ljudje radi mislijo, da so območja, od koder prihajajo priseljenci, nerazvita. Ne samo gospodarsko: o njih tudi sodijo, da so izolirana in skoraj zunaj zgodovine. Rada bi pokazala, da je trpeti zgodovino, biti obravnavan kot cenena izvozna delovna sila, način, kako jo živeti. In rada bi tudi dodala, da so območja, od koder prihajajo družine kot družini teh dveh pesnic – ki se snideta tam, kjer je bila nekoč prestolnica avstro-ogrske Galicije –, bila in so še vedno v nenehnem stiku z ameriško celino in tudi z evropskimi državami, kamor so se njihovi prebivalci priselili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja; tam so tvorili delavstvo, ki je pripomoglo k njihovi obnovi po drugi svetovni vojni.
Evropa? Da, Evropa je polna ljudstev. Iz ljudstva nikoli ne odidemo
Ljudstvo – človeštvo – je bitje, ki nastane, kot vzniknejo reke. Dvigne se, in ker se dvigne, lahko pade. Je neuničljivo, namreč: lahko je milijonkrat žrtvovano, a nikoli uničeno. Je nepozabno, namreč: živo bitje, ki nas ne potrebuje, da obstane. Nikoli se ne postavlja na stran oblasti, naj bo ta oblast kakršnakoli, postavlja se na stran zmožnosti, možnosti, in na to možnost se odziva. Ne meša se s svojimi predstavniki ne s svojimi voditelji, kajti ljudstvo ni predstava, je navzočnost na Zemlji.
Ljudstvo ima spomin na mnogovrstne vlade, na vsakršne načine proizvodnje, ki so ga prepredli, a njegovo telo je starejše. Je moč, ki strmoglavi sleherni stari režim, in star je sleherni režim. Je dejanje dviganja, vznikanja, petja, poraza ali zmage, a nikoli vladanja. Z vladanjem, s kakršnimkoli vladanjem, je nezdružljivo.
Ljudstvo je živost, ki se ne meša z državo, ne z nacionalno državo, ne z nikakršno vrsto upravne delitve. Je korenika, ki se razrašča, ne da bi se ozirala na birokratske ovire. Ljudstvo je zmeraj brez papirjev. Ustanove, kakršnekoli ustanove, ga ne ganejo, a pozna svojo pravo ceno. Človeštvo je, kaže se, ruši, lahko pade, je sodobno, se pomika naprej.
Evropa? Da, Evropa je polna misli. Od misli nikoli ne odidemo
Upanje zna čakati, a nas, ljudstvo sapiens, so izurili za obupavanje.
Obupujemo, ker včasih nismo zmožni zasnovati bodočnosti, drugačne od sedanjosti. Obupujemo, ker nas urijo verovanja. Verovanje briše negotovo, vendar ne more preprečiti katastrofe. Navadimo se živeti v katastrofi in ne znamo čakati na drugega kot na drugo katastrofo.
V svojem eseju »Od prihodnosti do bodočnosti: revolucija virusa«, ki ga je sprva objavil v časopisu Le monde, Jean-Luc Nancy verovanje postavi nasproti veri.
Vera je tista vrlina, ki nam pomaga pri soočanju z dejstvom, da ne moremo imeti vsega pod nadzorom. Vera čaka in upa, ker ve, da je tveganje temelj svobode. Vera je misel, zmožna edinega dejanja, ki ga v življenju lahko uresničimo: da si upamo živeti. Je odpiranje poti v bodočnost, drugačno od tiste, kjer vladata podrejenost in katastrofa.
Vera gore premika, ker nam omogoča delovanje iz zmožnosti, ki ne vodi v iluzijo nadzora in oblast.
Morda bi od tod lahko razumeli, da je demokracija predlog, naj skupaj vstopimo v bodočnost. Demokracija nam daje možnost, da si enakopravno delimo breme končnosti in nevednosti, saj se vsi soočamo z isto negotovostjo.
»Skratka, utemeljuje nas pobitost,« sklene filozof.
Evropa? Da, Evropa je polna umetnosti. Od podob nikoli ne odidemo
In zdaj bomo znova sanjali o njej.
Znova bomo sanjali o upanju, sanjali o reliefih Andree Pisana na vratih krstilnice v Firencah. Sanjali bomo o njem na freskah kapele Scrovegni, kjer ga je naslikal tudi Giotto, in znova razmišljali o njem.
Utopija – upanje – ima krila, a jih ne uporablja, širi roke in ne ve, ali ji bo uspelo okronati trud čakanja. Živi v negotovosti in čaka.
Meseca avgusta 2021 sem privolila v pisanje tega pisma. Tedaj smo izvedeli za kugo. Pišem ga zdaj, ko se končuje pomlad in vidimo, kako iz čudovite knjige Razodetja znova vznika rdeči konj vojne.
Prva vojna, ki se je spominjam, je bila šestdnevna vojna. Bila sem otrok, ki so ga zamaknile podobe bojnih vozov, črno-belih podob, kajti tako je predvajala posnetke televizija v tedanjih časih. Nisem znala najti povezave med tistimi tanki in imeni ozemelj, po katerih so se pomikali naprej. Imena sem poznala iz biblične zgodovine, o kateri smo se učili v šoli. Pri tako rosnih letih nisem našla besed, da bi povedala, kaj se dogaja z menoj; danes lahko trdim, da je ena izmed možnih definicij vojne lom med jezikom in ozemljem. Jezikom – naj bo ta katerikoli –, ki bo ostal predrt z vojno in nikoli več ne bo, kakršen je bil. Grenka je Troja, grenka, jeza, o kateri poje muza.
Sedemnajstega marca letos so bombardirali lvovsko letališče. Pomislim na bombe z belim fosforjem, pomislim na vasi Gostomelj in Irpinj in venomer se k meni vračajo spomini na potovanje v tisto Ukrajino iz leta 2009.
Zagotavljam vam, da je bil eden najvznemirljivejših trenutkov v mojem življenju spust proti pristanišču v Odesi po stopnicah, kjer je Sergej Eisenstein posnel nekatere izmed nepozabnih podob Oklepnice Potemkin.
Iz Odese sva se odpravili do kilometra nič, ki zaznamuje izliv enega izmed rokavov Donave v Črno morje. Igor, Lipovanec, naju je v svojem čolnu peljal do tiste izjemne točke.
Stanovali sva na ulici Avgustina Vološina, da, in bili sva srečni, v Ukrajini, v Lvovu.
Evropa? Da, Evropa je polna imperijev, ki bi jo radi poenotili, imeli edino oblast nad vzhodom in zahodom. Iz imperijev, iz razkolov, zmeraj odidemo
Ni mi vas treba spomniti na nič, o tem smo se učili v srednji šoli. Rada bi le tvegala – gotovo nespametno – misel in vam povedala zgodbo.
Nespametna misel, v povzetku, je ta: Evropi sta še zmeraj dve, zahodni Rim in vzhodni Konstantinopel oziroma Moskva. Zahod je kolonija ZDA. Vzhod, kitajska kolonija. Dokler zahod ne prizna vzhoda in narobe, dokler se ne združita obe polovici simbola, bo Evropa še naprej tisto dekle, ki jo je ugrabila pohota starega patriarhalnega boga.
In zdaj zgodba, ki jo pripovedujejo: deklica, ki bi bila prav lahko tista, ki je bila za model Giottu, vstopi na opustelo postajo. Ker je tako razcapana, vemo, da je beračica. Tam, v tisti pusti, Čas suje nanjo svoje darove. Zraven njiju (Utopije in Časa) mož, ki vsako noč vpraska svojo jezo na lesen paralelepiped. Mož je starejši. Njegovo življenje mineva v državi, kjer se zlahka razrašča drevje. V mladosti je delal kot drvar. Živi v hiši z vrtom. Na eni izmed sten, ki okvirjajo bivališče, je postavil paralelepiped iz masivnega lesa; stesal ga je, ko je delal pri spravilih. Vsako noč stopi k steni in na vso moč praska v paralelepiped. To je njegov blažilec. To je njegov odbojnik. Želi si z glavo tolči ob steno, dokler mu ne bi počila lobanja in bi se tako odrešil groze življenja, čeprav je življenje morda srečno. Z vsakonočnim praskanjem po lesu nadzira svojo jezo in ne postane morilec.
Vsi trije dvigujejo roke, kot jih dviguje Upanje, znano tudi kot Utopija, in ne vedo, ali bo želen sad dozorel; ne vedo, ali bodo nekega dne lahko razprli svoja krila in srečno poleteli. Njihova dejanja bodo premikala gore, ker znajo čakati, ker znajo snovati bodočnost, drugačno od te, ki si jih podreja. Izberejo si prostor med tistimi, ki se nočejo prišteti med morilce.
Naj bi mogli uzreti svita, ko Evrope ne bosta pestila muhavost patriarhalnega boga ne ljubosumje njegove božanske soproge.
Naj se izpolni še tisoč pomladi za ta polja, ki si jih delimo, in za jezike, še danes zaničevane, v katerih nekateri in nekatere pišemo in govorimo ter v katerih na vso moč ljubimo.
***
Odprto pismo Evropi je del projekta ArtAct, ki je sofinanciran iz programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Piše: Chus Pato, galicijska pesnica in aktivistka.
Prevod Marjeta Drobnič.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
