Fašizem v 21. stoletju?

Fašizem je zgodovinsko gledano postal prototip totalitarnega režima in totalitarne oblike vladavine. Poudarjanje zlitja z državo, življenja z in skozi državo, odpravo koncepcije individua, korporativizem in podpora (vele)kapitala ter malomeščanstva in kmetov so naredili iz fašistične države tudi specifično emanacijo reakcije na krizo liberalizma, ki je nastopila s prvo svetovno vojno. Zlitje z rasizmom po letu 1938 je italijanski fašizem močno zbližalo z nemškim nacizmom. 

Poraz fašističnih režimov v drugi svetovni vojni in pa hladna vojna med liberalizmom/kapitalizmom in socializmom sta vprašanje fašizma potisnila v ozadje. Vendar pa je paradoksalno ravno zmaga liberalizma in kapitalizma v hladni vojni odprla pot, da se je zanimanje za fašizem zopet okrepilo. Vzpon iliberalnih politikov in strank v 21. stoletju v pogojih konca zgodovine je zopet močno spodbudilo predvsem javne, veliko manj pa resne akademske razprave o fašizmu v 21. stoletju. Če se je še v prvem desetletju manj pisalo o fašizmu, je v drugem desetletju 21. stoletja prišlo do pravega razcveta tekstov o fašizmu.

Danes ni več nič presenetljivega, če se politike, kot sta Trump ali Bolsonaro, označuje v medijih za fašistične ali pa politike s fašističnimi tendencami. Toda uporaba teh označevalcev najpogosteje služi predvsem kot politična ali moralna diskreditacija, veliko manj pa prispeva k dejanskemu razumevanju specifičnih političnih pojavov v 21. stoletju, še manj pa razloži podobnosti in razlike med historično emanacijo fašizma in političnimi pojavi, ki nam krojijo vsakdanje življenje. 

Treba je biti precej previden pri delanju primerjav. Tako kot so teoretiki uspeli ločiti fašistične politične režime v 20. stoletju od različnih oblik diktatur in tiranije v 18. ali 19. stoletju, bi veljalo tudi v 21. stoletju poskusiti s konceptualnimi inovacijami in teorijami zapopasti nove fenomene. Namreč če naredimo zgolj zelo ohlapno primerjavo, potem lahko rečemo, da danes iliberalna politika ne temelji na nekaterih ključnih elementih fašizma: danes je odsoten odkrit imperializem, ni govora o biološkem in odkritem rasizmu, pomen države se veliko manj poudarja, svoboda individua je postavljena na prvo mesto v odnosu do države itd. In kar je ključno, vsi ti politični režimi so delovali znotraj okvirov liberalne demokracije in so bili odstavljeni ali neizvoljeni na volitvah. Torej razlike, včasih manjše, včasih večje, obstajajo. Konservativizma in pa poveličevanja enega politika ali političarke (kult osebnosti) pa je veliko premalo za govor o fašizmu. Ni vse, kar je konservativno ali iliberalno, avtomatično tudi fašistično. 

V tem okviru je jasno, da obstajajo pomembne razlike med historičnim fašizmom in ekstremno desno iliberalno politiko v 21. stoletju. Vendar nekatere podobnosti med pogoji, ki so odprli pot za vzpon fašizma v prvi polovici 20. stoletja in situacijo danes, zagotovo obstajajo. Tisto, kar omogoča primerjave med fašizmom v 20. stoletju in današnjo politično-ekonomsko situacijo, je kriza liberalizma. Namreč tudi danes se te deviacije znotraj liberalne demokracije pojavljajo predvsem kot desni odgovor na krizo liberalizma in naraščajoče neenakosti. Neoliberalna (r)evolucija je odprla prostor za več moči trga in več moči kapitala, kar pa je ob odsotnosti leve alternative in zaostrovanju družbenih neenakosti in protislovij privedlo do vzpona desnice, ki ima protofašistične tendence, saj se kapital, ko je ogrožen njegov obstoj, brez težav obrne in podpre ekstremno desnico, kar je dobro znano iz zgodovinskih primerov podpore fašizma s strani kapitalistov in liberalcev v Italiji in Nemčiji.

Tisto, kar je bistveno za analizo fašizma in vzpona desnih politikov, je, da se danes protislovja in krize liberalizma ne misli znotraj okvirov krize samega liberalizma, temveč se krizo liberalizma reducira na kulturni boj med liberalci in konservativci, kjer se vsakršno odstopanje od liberalnih načel individualizma označuje za protofašizem. Vendar pa takšna moralna sodba ne prinaša nikakršne analize, ne uspe razložiti, zakaj in na kakšen načine so uspešni desni politiki, še manj pa prispeva k razumevanju odnosa med historičnimi pojavi fašizma in desničarske politike v 21. stoletju. Moralne sodbe o vzponu fašizma v 21. stoletju ne temeljijo na teoretski, še manj pa empirični analizi, temveč so največkrat ideološka praksa, ki utrjuje status quo in ne omogoča, da bi razumeli, da je vzpon močnih, avtoritarnih in konservativnih političnih grupacij vedno povezan s krizo liberalnega režima in kapitalizma. In ravno to je točka, na kateri je treba začeti z iskanjem odgovora na primerjavo med fašizmom in desno ekstremno politiko v 21. stoletju.