Kdo bo denacificiral in demilitariziral Evropo

Koga zanima segrevanje planeta čez 50 let, če bo človeštvo vsak čas uničeno z jedrsko vojno? Najprej je treba preživeti.
Fotografija: Ali smo Evropejci sposobni sprejeti dejstvo, da se geopolitika spreminja? FOTO: Lisi Niesner/Reuters
Odpri galerijo
Ali smo Evropejci sposobni sprejeti dejstvo, da se geopolitika spreminja? FOTO: Lisi Niesner/Reuters

»En narod, ena država, en vodja« je bila parola nacistov pred skoraj 100 leti. Ob gospodarski krizi so politiki takrat obljubljali odpravo socialnih krivic in »kaznovanje« tistih, ki so krivi za naraščajočo krizo in revščino. Močan vodja je včasih uporabil silo, da je vzpostavil red in rešil državo pred sindikati in komunisti. Za veliko stvari so krivi Židje, so trdili takratni politiki. Desničarski ekstremizem je poveličeval lastno nacijo, kar je bilo dobro za lokalni biznis. Pripadnost krščanskim tradicijam naj bi bila zagotovilo pravih vrednot. Bela rasa naj bi bila zaslužna za zahodno civilizacijo ter zato večvredna, so trdili. Izdatke za oboroževanje so večali. Nacifikacija in militarizacija družbe sta takrat privedli do druge svetovne vojne.

Evropa je znova v veliki gospodarski krizi. Skrajno desne stranke povsod v EU postajajo bolj popularne in ponekod celo zmagujejo na demokratičnih volitvah. Mnoge naj bi temeljile na idejah nacizma, fašizma in ustaštva, ki pa naj bi bili tokrat »prijazni« in brez koncentracijskih taborišč. Družbene norme vedno bolj spominjajo na totalitarne režime pred drugo svetovno vojno. Tokrat krivci za težave niso Židje, ampak begunci, čeprav je mnoge posredno ustvarila geopolitika Zahoda. Odvračamo tiste, ki nimajo bele barve kože in niso prave vere. Konservativci nasprotujejo pravici do splava in pravicam LGBT. Kupujmo več orožja, zahtevajo politiki. Poveličevanje lastne nacije postaja všečno. V vzponu so močni vodje, ki zagovarjajo krščanski nacionalizem in rasizem ter dušijo demokracijo. Pa ne samo v EU, temveč povsod po svetu, tako v Rusiji, ZDA, Angliji, Kanadi in drugod. Poznavalci ugotavljajo, da v nekaterih državah neonacistične teroristične in paravojaške skupine služijo vladnim interesom pri obračunavanju z nasprotniki režima. Ali bo gospodarska kriza prispevala k še večji radikalizaciji družbe?

Dr. Saša Prešeren. FOTO: Uroš Hočevar
Dr. Saša Prešeren. FOTO: Uroš Hočevar
Zaradi energetske krize so se razmere za evropsko gospodarstvo močno poslabšale. Kako čim prej najti rešitev? S sankcijami je treba Rusijo oslabiti in jo z orožjem premagati, trdijo mnogi vodilni evropski politiki. Ali bodo ljudje v Evropi tako kot pred slabimi sto leti spet verjeli politikom, ki kličejo k vojni? Nobeni argumenti ne morejo opravičiti poziva k vojni namesto k diplomatski rešitvi. Šestinšestdeset držav, to je večina svetovnega prebivalstva, je na zasedanju generalne skupščine ZN oktobra pozvalo k diplomatskim pogovorom in končanju vojne v Ukrajini. Vse obsojajo agresijo Rusije, a večina se jih noče ukloniti pritisku ZDA in EU, naj se pridružijo sankcijam proti Rusiji. Obsojajo pošiljanje orožja namesto diplomatov v Ukrajino. Države in ljudje hočemo mir, ne pa vojne. Ustanovna listina ZN govori, da je treba tudi z agresorsko državo iskati rešitve za pogajalsko mizo. Zakaj visoki politiki EU ne pozivajo k pogajanjem za končanje vojne? Zakaj ne spoštujejo ustanovne listine ZN? Zakaj Evropo vse bolj militarizirajo?

Znani kritik ameriškega hegemonizma in profesor Noam Chomski trdi, da se bo vojna v Ukrajini smela končati takoj, ko bodo ZDA to dovolile. Ko so se aprila začele priprave na mirovni sporazum, naj bi bili Ukrajina in Rusija blizu rešitve. Takrat naj bi Boris Johnson prišel Zelenskemu sporočit stališče Zahoda, da mora mirovne pogovore prekiniti. Zakaj? V čigavem interesu naj bi bilo, da se vojna nadaljuje? Poznavalci trdijo, da so v tej vojni največ pridobile ZDA, največ pa je poleg Ukrajine izgubila EU. Dolar je res v vojni zrasel, ameriška naftna industrija končno prodaja po astronomskih cenah v EU, plinovodov Severnega toka ni več in evropsko gospodarstvo zaradi drage energije še dolgo časa ne bo konkurenčno. Kdaj si bodo nosilci ameriške politike izračunali, da je eskalacij vojne dovolj?

Ali smo Evropejci sposobni sprejeti dejstvo, da se geopolitika spreminja? Če EU uspe vzpostaviti dialog in najti komplementarnost s Kitajsko, Indijo, Rusijo, Brazilijo, pa še s kom, potem lahko preživi. V nasprotnem primeru se ji slabo piše. Ali razume, da je hegemonizem Zahoda smrtno nevaren, njegovi pritiski na druge države pa ga vodijo v osamitev? Kdaj bo EU spoznala, da militarizacija ne zbližuje? Da postavljanje vojaških oporišč po svetu ni dobra podlaga za prijateljstvo? Da je z demilitarizacijo treba zaustaviti tekmo v oboroževanju? Da se v vojni danes ne da zmagati, ne da bi sam izgubil?

Besedi denacifikacija in demilitarizacija imata zaradi vojaškega napada Rusije na Ukrajino poseben pomen. Vsi obsojamo to rusko agresijo. Ali je ob tem treba obsojati tudi ideji denacifikacije in demilitarizacije? Spomnimo, da je nekaj desetletij po drugi svetovni vojni Evropa gradila mir in sodelovanje med državami. Nastanek EU ima korenine v zagotavljanju miru v Evropi. Vzpostavila je številne mehanizme za solidarnost med državami članicami. Ali je takšna pot v prihodnje še mogoča?

Čeprav so zaradi krize aktivnosti za ohranitev okolja ponekod zastale, je še vedno veliko političnih pozivov in civilnih gibanj za ohranjanje okolja, kar je dobro. A nič podobnega se na Zahodu ne dogaja glede pozivov k ustavitvi vojne v Ukrajini. Koga zanima segrevanje planeta čez 50 let, če bo človeštvo vsak čas uničeno z jedrsko vojno? Najprej je treba preživeti. Pot za preživetje človeštva pa je denacifikacija in demilitarizacija. Seveda z družbeno odgovornim ozaveščanjem javnosti ter ustrezno zakonodajo, ki bi zamejila neonacizem in militarizem. Preventiva je pri brzdanju nestrpnosti in oboroževanju boljša kot kurativa. Ali zmore EU pokazati, da je to prava pot? Za to je treba imeti pogum.

***

Dr. Saša Prešeren, raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne n ne izraža nujno stališč uredništva. 

Komentarji: