Le pet dni pred odprtjem razstave je umrl umetnik, ki ga mnogi poznamo kot pevca skupine Buldožer in kulturnega aktivista, ki si je za tarčo svojega mehkega terorizma izbral politike in druge javne delavce dvomljive etične drže. Razstava je bila že bolj ali manj zasnovana kot »troedino božanstvo«: v sredini je nesmrtni kip pokojnega Marka s copati na ušesih, denarjem na očeh in kredo v ustih v svojem gnezdu – nekdanjem Mladinskem kulturnem centru Koper –, kjer je umetnik snoval svoje performanse in vzgajal mladino v uporne mehke teroriste.
Kultni prostor je naravnost osupljiv – dobesedno do zadnjega kotička ga prekrivajo nekdanji plakati za dogodke v MKC in Kovačičeva odlična živa portreta legendarnega dvojca Marka in Feo (Ivan Volarič) in velikanski kurec kot pult za galeristko. Gledalec dobi občutek, da je Marko ne le ves čas snoval, vadil in pripravljal umetniške dogodke z glasbo, poetičnim besedilom, likovno in scensko postavitvijo, temveč je umetnost živel in doživel. Desno od sobe mrtvih je soba z duhovitimi likovnimi panoji in filmi ter dokumentarci o njem, vse kot neposredni prikaz njegovih najodmevnejših performansov. Tam so pol osli, pol ljudje Popovič, Jankovič, Bush, njegova kandidatura za župana Kopra na televiziji, trije dokumentarni filmi o njem in še in še. Panoji, na katerih smeši politike in župane, kulturne veljake, so satirično, poetično likovno in besedno obdelani, vedno kulturno prizanesljivi z jasnim sporočilom: spregledali smo vas, igrate se z javnim denarjem in poštenimi ljudmi v svoji neumnosti. Pozival je k mehkemu uporu, nekakšni nadgradnji Gandijevega nenasilja z minimalnimi sredstvi, a bogastvom zamisli in genialnostjo besedne igre. V duhu Markovega načela ponovne uporabe sta kustosa Vasja Cenčič in Jani Pirnat uporabila sceno prejšnje razstave, skupaj s padajočimi mehurčki, ki jih je tako rad pihal na performansih. Pihal je tudi s pihalnikom v nekdanjega ministra Rupla in tako vedno nastopal kot enfant terrible, nagajivi mulec in nepoboljšljiv otrok. Če je vstopna soba prostor mrtvih, je to soba upora, spomina, nekakšen mikrokozmos njegovega aktivizma, uresničenega skozi konkreten politični koncept in poetizacijo ter ironizacijo njegove izvedbe, usmerjene v neposredno obsodbo določenih javnih oseb in pojavnosti. Gostobesednost razstavljenih del v prvih dveh sobah je pač rezultat nepreglednega števila aktivističnih del, tako da gledalec v tretji sobi, sobi živih in preživelih, lahko nekako zadiha in se tudi sam ugnezdi. Soba žive dediščine je nekakšen koktajl vsega, tudi istoimenska kultna plošča je tam, skupaj z drugimi vinilkami, med katerimi izstopa Buldožerjeva Pljuni istini u oči. Tam je na steni veliki Prešeren, s katerim si delita neprizanesljivi čas resničnih umetnikov, socialnih in političnih mehkih teroristov – pesnikov, ki svojo neuslišanost utapljajo v alkoholu, kar je razvidno iz mesečnih grafov popitega na stenah te sobe. Gledalec sicer ne ve, kdo so kiparski portreti sedanjih aktivistov in pesnikov, a to ni pomembno, saj je tam namizni nogomet in obiskovalec lahko zaigra, tako kot v nekdanjem MKC, in živi sedanjost ob njegovi dediščini, ki je splet igre, poezije in umetnosti. Kdo bo zdaj mehko teroriziral politike, v času, ko ni več politične nekorektnosti, ko se vsi bojijo za svoj kruh? Marko ni imel nič izgubiti, bival je na robu z drobtinicami javnih sredstev in v intelektualnem boju s sistemom z javnim delom opozarjal na nepravičnost, hinavščino in zablode odločevalcev.
Razstava Prešerna posprava Marka Breclja bo na ogled do 18. marca 2022. (Foto: Luka Cjuha)
Razstava je zasnovana kot prešerno pospravljanje te čudovite dediščine Marka Breclja, ki jo hrani Društvo prijateljev zmernega napredka, tudi zato, da ohrani spomi...