Tradicionalne vrednote

Mercedes-Benz je kot začetnik avtomobilizma na vlak elektrifikacije skočil postajo kasneje kot drugi velikani. Na to lahko gledamo tudi tako, da se v projekt električnega avtomobila niso zaleteli in so ga ponudili šele, ko je lahko dosegel standarde ostalih modelov znamke. S tem se po daljšem druženju s prvim članom družine EQ brez dvoma strinjamo.

Morda z videzom na prvi pogled še ne prepriča, da gre za »pravi« mercedes, a imajo zaobljene linije pomembno funkcijo. V primerjavi s sorodnim športnim terencem GLC je EQC pravi aerodinamični čudež. Večinoma po zaslugi zaprte maske in ravnega dna količnik zračnega upora namesto 0,36 znaša le 0,27. Po drugi strani je v notranjosti 4,76 metra dolgega avtomobila veliko bolj domač občutek. Če ste vajeni avtomobilov z zvezdo na nosu, seveda. Gre za slog sodobnejših modelov, ki že imajo en neprekinjen podolgovat sklop zaslonov na vrhu armaturke, levi del ima funkcijo instrumentne plošče, desni pa vsega ostalega, od zabave do informacij o vozilu in celo nastavitev udobja. To ni nujno najbolj smiselno, saj je treba, denimo, za nastavitev bočne opore sprednjih sedežev brskati po digitalnih menijih. Po drugi strani se mercedes očitno zaveda, da bodo tudi avtomobile linije EQ kupovali tisti, ki prisegajo na prednosti klasičnih stikal, ki so posejana tako po sredinski konzoli kot volanskem obroču. Za povrh so pustili drsno ploščico med obema sedežema, da se lahko v celoti izognete dotikanju zaslona.

Službo prvega družinskega avtomobila lahko s prostorskega vidika EQC opravlja z odliko. Dobro se sedi na zadnji klopi, kjer je prostora za odrasle dovolj, prtljažnik pa meri zajetnih 500 litrov. Mercedes je mislil tudi na pogosto neprijetnost električnih avtomobilov, ki za polnilne kable žrtvujejo lep del prtljažnika, in je temu namenil lepo odmerjen predal v njegovem dnu. Lepo obdelan prtljažni prostor je možno povečati na 1.460 litrov, kjer podrta naslonjala sedežev tvorijo s prtljažnikom poravnano dno. 

Največja hiba tega avtomobila je zares zajetna masa, pri čemer baterije prispevajo kar 650 kilogramov!


Zdaj je že jasno, da je usoda električnega avtomobila v očeh večine ljudi odvisna predvsem od pogonskega sklopa. Baterijski sklop z neto kapaciteto 80 kWh je po meritvah WLTP dovolj za dobrih 400 kilometrov vožnje, kar je s precej truda tudi v praksi uresničljiva razdalja. Mi smo se z enim polnjenjem po mešanih vrstah cest vozili med 300 in 350 kilometri. Za vsakdanje potrebe velike večine uporabnikov je to prav gotovo dovolj, vožnje na daljše razdalje pa so brez možnosti hitrega vmesnega polnjenja časovno problematične. Na srečo EQC ponuja možnost izjemno hitrega polnjenja s 110 kW, kar pomeni, da se pri tem baterija v eni uri napolni (skoraj) do polnega.

Zajeten baterijski sklop, ki tehta kar 650 kilogramov, zagotavlja spodoben doseg, a obenem avtomobil močno obremenjuje. Zaradi tega se suha teža približa dvema tonama in pol, kar se najbolj občuti med vožnjo. Izpolnjevanje pogoja vrhunskega udobja z brezčutnim požiranjem cestnih neravnin zahteva mehko vzmetenje, ki ga velika masa močno obremenjuje. Športno dinamična vožnja zaradi tega ni v njegovem opisu delovnih nalog. Izkušnjo nekoliko omili učinkovit štirikolesni pogon, ki 300 kilovatov moči (408 KM) na cesto prenaša s takšno učinkovitostjo, da do stotice pospeši v le 5,1 sekunde. Ob tem je treba upoštevati veliko maso, ki prav nič ni naklonjena hitremu zaustavljanju, ampak ima s tem včasih kar preveč dela, da bi voznik lahko ostal popolnoma sproščen.

EQC 400 4matic se nikakor ni odpovedal vsemu, kar od prestižnega avtomobila te znamke pričakujemo. To velja tudi za ceno, ki se je pri testnem primerku povzpela krepko čez 80 tisočakov, kar pomeni, da na eko subvencijo lahko kar pozabimo. Po drugi strani že v osnovi ponuja bogat nabor opreme in zmogljivost pogona, za katere bi morali pri »nazadnjaškem« GLC-ju prav tako seči zelo globoko v žep!
 

pvidez, kakovost, udobje, delovanje pogona

zajetna masa, cena, vozna dinamika

brez napak