KOMENTAR: Preživetje s kuponi

"Nikoli si nismo mislili, da bomo morali razmišljati o tem, kaj koliko stane." 

Povprečna slovenska družina, malo nadpovprečna le v tem, da so trije otroci. Še do pred nekaj meseci pri nakupih niso posebej pazili na cene. 

Srednji razred, ki se je še včeraj počutil relativno varnega, nakupi, položnice, kljukica, obleke, potrebščine za šolo, kljukica, malo morja, pa kakšna smučarija, kljukica.

Zdaj se to podira.

Pa ne samo to, vedno več je ljudi, ki so bili še včeraj srednji sloj, vsaj to, kar pri nas velja, da je srednji sloj, danes pa morajo stati v vrsti za pomoč Rdečega križa, Karitasa in drugih nevladnih organizacij.

Od januarja narašča število tistih, ki prosijo za pomoč, kljub temu da delajo, so zaposleni. Po podatkih ene izmed dobrodelnih organizacij je takšnih že več kot 70 odstotkov.

Junija smo sami kupili košarico naključno izbranih živil, tistih, ki jih običajno kupujemo vsi. Kruh, mleko, olje, solato ... Cena je bila takrat nekaj čez 30 evrov. Povsem enake izdelke smo kupili septembra. Cena je bila višja za nekaj manj kot tri evre. Okoli 10 odstotkov torej.

Kaj pa se zgodi, če primerjamo cene zdaj in pred enim letom? Samo kruh se je recimo podražil za skoraj 20 odstotkov.

Če sem vtaknemo še položnico za energijo, ki smo jo po naključju videli, ker se je plačniku zdela povedna in srhljiva napoved, kaj bo v prihajajočih mrzlih mesecih. V času poletnih dopustov, ko jih praktično ni bilo doma, je bila čista poraba za okoli 18 evrov, znesek na položnici pa je bil 120 evrov.

Ampak mi smo pri cenah hrane.

Poglejmo verigo. Pridelovalci, predelovalci, trgovci.

Prvi v verigi, kmetje. Nekateri so seveda zelo premožni, zemljo obdelujejo s pametnimi traktorji, ki imajo GPS-navigacijo, večina kmetov v Sloveniji sicer ne spada v ta razred.

Je pa bilo letos, prvič po daljšem času, njihovo leto. Letina je bila dobra. Cene, pšenice na primer,  so se zelo dvignile. Tudi za več kot 70 odstotkov.

In če so še včeraj ceno pšenice kmetom določali predelovalci, mlinarji, peki, se je letos zgodba obrnila. Kmetje so lahko prodali po ceni, ki so jo želeli.

"Prvi in drugi se izsiljujemo."

Tako resignirano pravi dolgoletni direktor predelovalnega podjetja. Ki pa je, skupaj še z nekaj drugimi velikimi predelovalci, predmet preiskave. Ker da so se lani  dogovorili za ceno, ki so jo ponudili kmetom za odkup žita. Kmetje so letos v povsem drugačnem položaju, karte tokrat držijo v rokah oni.      

Morda bodo sami povedali drugače, znajo pojamrati, trditi, kot je tudi dejal eden izmed njih, da na koncu leta ne naberejo ... za eno večerjo.

Vsaj za letos, tako strokovnjaki, to ne velja.

Potem so trgovci.

Marže so poslovna skrivnost. Naši trgovci sicer pravijo, da marže znižujejo, da ne bi prenašali celotnega dviga cene nekega izdelka samo v cene izdelkov na policah.

Tudi če je tako, štartajo z visokega. Slovenija, recimo, tako so pokazali primerjalni izračuni, je imela leta 2008, torej v času globalne finančne krize, v povprečju najvišje marže v Evropi!

Študija Urada za makroekonomske analize in razvoj kaže, da so lani imeli trgovci s hrano blizu ali pa kar rekordne dobičke. In tudi marže. Najvišje v zadnjih 13 letih.

Kmetje, predelovalci, se zavzemajo za razrez cen, za jasen prikaz, koliko na primer pri štruci kruha kdo dobi. Trgovci so doslej temu nasprotovali, mnenje pa počasi spreminjajo tudi sami.

Nova kmetijska ministrica vidi eno izmed rešitev v vzpostavitvi jasne prehranske verige, kjer bi bila razmerja vnaprej določena, urejena. To bi dalo relativno varnost tako pridelovalcem kot, najverjetneje, tudi nam kupcem. Vmes so prišli podatki popisa košarice najcenejših živil in razjezili vse po vrsti. In tako naprej. Trenutno pri nas še vsak vleče v svojo smer. 

Medtem pa na drugem koncu prehranjevalne verige, kjer živijo predatorji, to so investicijske banke, skladi, naftne multinacionalke ... služijo milijarde.  Še nikoli nismo zaslužili toliko, ne vemo, kaj bi z denarjem, tako je bilo že lani slišati iz vrst naftnih družb. Exxon je zaslužil več kot Bog, tako je komentiral ameriški predsednik Biden.

V filmu Big Short, Velika poteza, ki razlaga, kako se je finančni zlom začel s kopičenjem slabih hipotek, je prizor, ko se mlada bančnika hvalita, kako prodajata ljudem, ki niso kreditno sposobni, tudi po več stanovanj. Dejanje, ki načeloma ni bilo v skladu z zakoni. Eden izmed finančnikov, ki to posluša, je osupel, kolega vpraša, zakaj vendar vse priznavata? Kolega pa mu odgovori: "Saj ne priznavata, hvalita se."

Naše položnice bodo šle gor, elektrika, ogrevanje ... Štirje naftni giganti pa so imeli 20 milijard dolarjev dobička. Na četrtletni ravni.

Neverjetno je dogajanje na borzah elektrike. O tem je v podcastu svoje stranke govoril nekdanji grški minister Janis Varufakis. Razlaga, da se cene elektrike dvigujejo, vse odkar je Margaret Thatcher privatizirala elektro podjetja, z obljubo seveda, da bo cene zdaj uravnaval trg. Nekaj let kasneje je podoben model vzpostavila Evropska unija.

Poglejmo primer delovanja, ki ga opisuje Primož Cirman.

Največji avstrijski dobavitelj energentov se je čez noč znašel pred propadom, dva milijona Dunajčanov je v skrbeh, kaj bo z njihovo preskrbo. Za težave so krive cene elektrike na borzi. Konec avgusta je bila megavatna ura elektrike na borzi v Nemčiji 900 evrov, v Franciji pa celo 1000 evrov. Lani ob takem času je bila cena megavatne ure okoli 85 evrov!

Cirman opozarja, da ta gromozanski dvig cene nikakor ni le posledica vojne v Ukrajini, ampak gre za pohlep tistih, ki kujejo velikanske dobičke na račun prebivalcev Evrope.

In še ena zgodba.

Kmetje pri nas, pa tudi drugod, bi vsi povedali enako, največje težave imajo zaradi astronomskega dviga cen mineralnih gnojil. Od 170 evrov za tono, pa tudi do tisoč evrov. 

Spletni časopis Intercept razkriva, na primeru Združenih držav Amerike, kako so cene teh gnojil izjemno zrasle. Ameriški proizvajalec mineralnih gnojil je uspel z lobiranjem, ki ga je stalo več milijonov evrov, z ameriškega trga izriniti druge proizvajalce, v ZDA je največ izvažal Maroko. Ko je vlada uvedla višje carine, je ameriško podjetje kmalu nadzorovalo 90 odstotkov trga. Ker pa so ves profit usmerili v  izplačilo dobička in ne v obljubljeno gradnjo novih tovarn, je gnojil seveda premalo, cene pa lahko divjajo.   

Evropska unija zdaj počasi ugotavlja, da nas čaka težka jesen. Da lahko obup ljudi pripelje na ulice, še bolj potisne na desno, ali pa, Bog ne daj, na levo. 

Zato poskuša z uvedbo nekakšnih ukrepov za omilitev stanja, za omilitev pomanjkanja, preprečitev prekinjanja dobavnih verig.

Financial Times, ki mu v Bruslju ljubkovalno rečejo Ef Te in ki je glasilo in zagovornik velikega kapitala, je že bil plat zvona. Delodajalci da so zelo zaskrbljeni, če bi morali razkrivati občutljive poslovne podatke, beri dobičke, ali pa celo, da bi jih silili, naj dajo na trg na razpolago izdelke iz zalog, da bi preprečili pomanjkanje, uravnavali cene. 

To bi bila ukinitev prostega trga, pravijo. Kar naenkrat se bojijo strahot državnega intervencionizma oziroma hobotnic planskega gospodarstva, kot se je v komentarju zafrkaval Boris Dežulović. In ob tem spomni, da se nekako niso bali intervencij države, beri, milijardnih vložkov našega denarja, ko so banke in druge finančne institucije propadale zaradi svojega pohlepa. Takrat so pozabili na svoj priljubljeni, domnevno vsemogočni trg.

Mi pa bomo še vedno krivili vojno v Ukrajini, sušo in podobne naravne pojave.

Ali, kot je že nekoč dejal tesni sodelavec nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame, v prostem prevodu: "Nikoli ne dovoli, da bi šla dobra kriza v nič."

Seveda je za inflacijo, podražitve, kriva tudi vojna v Ukrajini, toda po nekaterih ocenah je vsaj polovica dviga cen zaradi različnih špekulacij. 

Mi tudi nismo pozabili, da so časopisni naslovi že precej pred izbruhom vojne v Ukrajini napovedovali višje cene hrane, energentov.

Koliko ljudi bo torej pred izbiro zmrzovati ali stradati?

Humanitarna organizacija Oxfam je izračunala, da so energetski koncerni, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi, v zadnjih 50 letih v povprečju zaslužili 2,8 milijarde dolarjev na dan.

Vse svetovne humanitarne potrebe na svetu bi lahko pokrili z dobičkom, ki ga pridelajo v 18 dneh (Dnevnik, 20. 9.).

Medtem so tudi police dobrodelnih organizacij pri nas vse bolj prazne. Prihajajo pa vedno novi ljudje, ki prav mogoče, da so še včeraj bili med tistimi, ki so pravičniško bentili o tistih, ki izkoriščajo socialno državo, socialne pomoči in tako naprej. 

Prišli bodo prvič, nekoliko v sramu, sklonjenih glav, po nekaj moke, olja, testenin. Je pametno, da je sram njih, ne pa tistih pohlepnih barab, zaradi katerih bodo lačni?

Ali prosto po Marcelu Štefančiču, smo res vsi v istem čolnu? Dajte no ...