Mars od znotraj
Iz tresenja tal, ki jih je zaznaval pristajalnik Insight, so izračunali debeline skorje, plašča in jedra.
Odpri galerijo
Pristajalnik Insight je na Marsu pristal novembra 2018.
FOTO: NASA/JPL-Caltech/Reuters
Večina robotov, ki so jih poslali na Mars, so raziskovali njegovo površje, pristajalnik Insight pa se je osredotočil na njegovo notranjost. Iz podatkov o potresih na Marsu so znanstveniki ugotovili, da je povprečna debelina skorje od 24 do 72 kilometrov, kar je tanjše, kot so pričakovali. Njegovo staljeno jedro pa ima polmer 1830 kilometrov, kar je na zgornji meji ocen.
Znanstveniki so prvič oblikovali notranjo strukturo drugega planeta, do zdaj so jo prepoznali le pri Zemlji in Luni. Potrebne podatke so dobili s pristajalnikovega izjemno občutljivega seizmometra, ki je zaznal 733 potresov, od tega jih je bilo 35 z magnitudo od 3 do 4, kar je bilo dovolj, da so znanstveniki oblikovali tri znanstvene članke, objavljene v reviji Science. Potresni valovi se tako po hitrosti kot obliki spreminjajo glede na snov, skozi katero potujejo. Mars ima podobno kot Zemlja tri značilne plasti – skorjo, plašč in jedro.
Meritve so pokazale, da je plašč neposredno pod pristajalnikom debel od 20 kilometrov, če sta dve podplasti, oziroma 37, če so tri. To so glede na poznavanje geologije planeta prevedli, da je povprečna debelina plašča od 24 do 27 kilometrov. Zemljin plašč je debel od 15 do 20 kilometrov, le v Himalaji je lahko do okoli 70 kilometrov.
Pod skorjo je plašč, ki sega 1560 kilometrov globoko, kar je prav tako manj, kot so pričakovali. Kar je bilo za znanstvenike najbolj vznemirljivo, pa je bilo Marsovo jedro, o katerem so ugotovili, da ima premer 1830 kilometrov.
»Znanstveniki so stoletja merili jedro Zemlje, po odpravah Apollo so potrebovali še 40 let, da so izmerili jedro Lune, Insight pa je Marsovo jedro izmeril v dveh letih,« je bil navdušen Simon Stähler s švicarske univerze ETH Zürich. Znanstveniki so pojasnili, da iz tega sledi, da je jedro bistveno manj gosto, kot so menili do zdaj, da je železovo-nikljeva talina obogatena tudi z lažjimi elementi. Druga posledica velikosti pa je, da je plašč torej tanjši in da je pretanek, da bi se oblikovali določeni minerali, ki zadržujejo toploto. Mars je tako v daljni preteklosti doživel hitro ohlajanje. Toplote je premalo, da bi Mars imel magnetno polje, ki bi ga ščitilo pred sevanjem.
Mars tudi nima tektonskih plošč, zaradi katerih potresi nastajajo na Zemlji. Marsova skorja se premika kot ena velika plošča, v njej pa vseeno nastajajo razpoke zaradi rahlega krčenja planeta, ker se še vedno ohlaja. Insightovi občutljivi instrumenti so vseskozi na preži za posebnimi seizmičnimi valovi, ki izvirajo iz potresov, in ne vibracij, ki jih povzroča veter. Največ potresov je izviralo z območja Cerberus Fossae, ki je bilo nekoč vulkansko dejavno. Še pred nekaj milijoni let bi lahko tam tekla lava. Pri Nasi so še dodali, da je zanimivo, da niso ujeli nobenega potresa, izvirajočega iz znanih vulkanskih območij, kot je Tharsis, kjer so trije izmed največjih vulkanov na Marsu. So pa dodali, da obstajajo lise, ki preprečijo, da bi potresno valovanje doseglo pristajalnik. Za zdaj tudi še čakajo potres, ki bi imel magnitudo večjo od štiri.
Znanstveniki so prvič oblikovali notranjo strukturo drugega planeta, do zdaj so jo prepoznali le pri Zemlji in Luni. Potrebne podatke so dobili s pristajalnikovega izjemno občutljivega seizmometra, ki je zaznal 733 potresov, od tega jih je bilo 35 z magnitudo od 3 do 4, kar je bilo dovolj, da so znanstveniki oblikovali tri znanstvene članke, objavljene v reviji Science. Potresni valovi se tako po hitrosti kot obliki spreminjajo glede na snov, skozi katero potujejo. Mars ima podobno kot Zemlja tri značilne plasti – skorjo, plašč in jedro.
Meritve so pokazale, da je plašč neposredno pod pristajalnikom debel od 20 kilometrov, če sta dve podplasti, oziroma 37, če so tri. To so glede na poznavanje geologije planeta prevedli, da je povprečna debelina plašča od 24 do 27 kilometrov. Zemljin plašč je debel od 15 do 20 kilometrov, le v Himalaji je lahko do okoli 70 kilometrov.
Pod skorjo je plašč, ki sega 1560 kilometrov globoko, kar je prav tako manj, kot so pričakovali. Kar je bilo za znanstvenike najbolj vznemirljivo, pa je bilo Marsovo jedro, o katerem so ugotovili, da ima premer 1830 kilometrov.
»Znanstveniki so stoletja merili jedro Zemlje, po odpravah Apollo so potrebovali še 40 let, da so izmerili jedro Lune, Insight pa je Marsovo jedro izmeril v dveh letih,« je bil navdušen Simon Stähler s švicarske univerze ETH Zürich. Znanstveniki so pojasnili, da iz tega sledi, da je jedro bistveno manj gosto, kot so menili do zdaj, da je železovo-nikljeva talina obogatena tudi z lažjimi elementi. Druga posledica velikosti pa je, da je plašč torej tanjši in da je pretanek, da bi se oblikovali določeni minerali, ki zadržujejo toploto. Mars je tako v daljni preteklosti doživel hitro ohlajanje. Toplote je premalo, da bi Mars imel magnetno polje, ki bi ga ščitilo pred sevanjem.
Mars nima magnetnega polja, ki bi ga ščitilo pred sevanjem. FOTO: NASA/JPL-Caltech/AFP
Mars tudi nima tektonskih plošč, zaradi katerih potresi nastajajo na Zemlji. Marsova skorja se premika kot ena velika plošča, v njej pa vseeno nastajajo razpoke zaradi rahlega krčenja planeta, ker se še vedno ohlaja. Insightovi občutljivi instrumenti so vseskozi na preži za posebnimi seizmičnimi valovi, ki izvirajo iz potresov, in ne vibracij, ki jih povzroča veter. Največ potresov je izviralo z območja Cerberus Fossae, ki je bilo nekoč vulkansko dejavno. Še pred nekaj milijoni let bi lahko tam tekla lava. Pri Nasi so še dodali, da je zanimivo, da niso ujeli nobenega potresa, izvirajočega iz znanih vulkanskih območij, kot je Tharsis, kjer so trije izmed največjih vulkanov na Marsu. So pa dodali, da obstajajo lise, ki preprečijo, da bi potresno valovanje doseglo pristajalnik. Za zdaj tudi še čakajo potres, ki bi imel magnitudo večjo od štiri.
