Ljudje ob Kolpi: Niko Belopavlovič

4.4.2022 | 11:00

Niko na otvoritvi ceste Novo mesto-Metlika (z rokami v žepih)

Sprejem Tita in Jovanke v Planici

Niko Belopavlovič

Niko Belopavlovič, politik, športni funkcionar
Rojen 18. maja 1921 na Hrastu pri Jugorju (Bela krajina), umrl 1. aprila 2012 v Ljubljani

Rodil se je v kmečki družini in osnovno šolo obiskoval na Suhorju, nato pa je šolanje nadaljeval v trgovski šoli in vse do leta 1941 delal kot trgovec. Precej resno se je ukvarjal tudi s kolesarstvom. Po okupaciji je odšel v partizane in tam opravljal različne funkcije v organizaciji SKOJ, bil pa je tudi udeleženec 1. zasedanja SNOS v Kočevju. Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je organiziral različne športne aktivnosti.

Po končani vojni 1945 leta je bil med ustanovnimi člani Zadruge Elan v Begunjah, iz katere se pozneje razvije tovarna Elan, in tudi Zadruge Mladinska knjiga v Ljubljani, ki pozneje postane Založba Mladinska knjiga. Kariero politika je leta 1946 nadaljeval v Mariboru in bil nato v letih 1947-49 poslan v politično šolo Đuro Đakovič v Beograd in s tem pridobil naziv ekonomist. Opravljal je številne funkcije: inštruktor Zveze protifašistične mladine v Beogradu, sekretar SKOJ-a v Mariboru, predsednik Okraja Črnomelj v letih 1953-55, nato do leta 1962 najprej podpredsednik in potem še predsednik Okraja Novo mesto. Leta 1962 postane republiški sekretar za turizem v Izvršnem svetu Slovenije, od tam pa odide 1966 v časopisno hišo Delo, kjer je dvanajst let direktor, nakar se upokoji. Ob tem pa je tudi več mandatov delegat v Skupščini RS in član CK ZKS in en mandat delegat v Zvezni skupščini Jugoslavije.

Predsednik Smučarske zveze Slovenije je bil v obdobju 1963-1974, Organizacijski komite Planica pa je vodil v letih 1963-1986. Zaslužen je za izgradnjo letalnice, ki sta jo konstruirala brata Gorišek, prav tako pa za izvedbo prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih 1972. leta v Planici.

Že kot upokojenec je dosegel, da je Delo v okviru aktivnosti »Nič nas ne sme presenetiti – NNNP« (jugoslovanske oblasti so s tem sloganom državljane nenehno pripravljale na vojno, ki je grozila iz vzhoda in zahoda …) kot rezervno lokacijo za Delovo tiskarno v vojnih razmerah izbralo Belo krajino. Namreč po nalogu ministrstva za informiranje so morali vsi pomembni mediji najti rezervne lokacije za primer vojne ...

Tako so po Titovi smrti 1980 leta v pravoslavni vasici Bojanci z državnim denarjem pričeli z aktivnostmi urejanja stavbe opuščene šole, v kateri pouka ni bilo od leta 1964, in jo preuredili v vaški in gasilski dom ter v njem v kletnih prostorih postavili »tajno tiskarno«, ki naj bi v vojnih razmerah natisnila 20.000 izvodov Dela v B5 formatu. Propadajoča stavba je tako dobila novo funkcijo, vaščani pa so ob tem uspeli izboljšati ali izgraditi tudi drugo pomembno infrastrukturo: elektro omrežje, vodovod, cesto, telefon. Tiskarna je bila zagnana samo enkrat – poskusno leta 1986.

Niko Belopavlovič je nosilec partizanske spomenice in med drugim tudi prejemnik Bloudkove nagrade 1972. Tudi njegova hči mag. Nataša Belopavlovič je političarka in je bila med drugim tudi državna sekretarka na Ministrstvu za delo in socialne zadeve.

Boris Grabrijan