Nazaj v prihodnost ali Indiana Jones – petič!

Čeprav je kar nekaj tistih, ki menijo, da četrti film z Indiano Jonesom, s podnaslovom Kraljestvo kristalne lobanje, ni upravičil pričakovanj, je po drugi strani vseeno dovolj tistih, ki so privrženci tega filma iz leta 2008, v katerega je vizionarski oskarjevec Steven Spielberg vtaknil celo svojo priljubljeno tematiko – Nezemljane. Spomnite se le, kako dobro, temeljito in z vsem srcem je to opravil v filmih, kot sta recimo Bližnja srečanja tretje vrste ali E. T. vesoljček. No, vseeno drži, da četrti del morda ni dosegel priljubljenosti, gledanosti in izvirnosti prvih treh delov, v katerih se je dr. Jones ukvarjal z izgubljenim kovčkom, templjem usode in svetim gralom, zato so bila pričakovanja ob napovedanem sklepnem delu še toliko večja.

Najnovejši film, ki ga je Spielberg produciral skupaj s kolegom Georgom Lucasom, je režiral James Mangold. Je Mangold torej dobro opravil svoje delo? Zagotovo se ga kdo spomni kot režiserja filmov Nore in svobodne (1999), ki je Angelini Jolie prinesel oskarja, ali pa Hoja po robu (2005), ki je prinesel oskarja Reese Witherspoon za vlogo June Carter, s Hughom Jackmanom je vmes naredil Logana in Wolverina, pred koronsko epidemijo pa še dirkaško dramo Ford v Ferrari. Kar je bilo očitno dovolj, da sta mu Spielberg in Lucas zaupala režijo petega in sklepnega filma o priljubljenem arheologu s polnim naslovom Indiana Jones in artefakt usode.

Kot doktor Jones se je vrnil Harrison Ford, ki bo 13. julija obrnil že 81 pomladi, kar pa ustvarjalcev ni motilo, saj je preprosto ključen igralec, ki ga v tej vlogi ne more nadomestiti nihče drug. Zato so ga v prvem delu filma, ki se dogaja v preteklosti, uspešno digitalno pomladili kot tudi Madsa Mikkelsena v vlogi Jürgena Vollerja. Ta igra nekdanjega nacista, ki ga je najela NASA in želi uporabiti program pristanka na luni Apollo za lastno korist, hkrati pa naj bi bil "človek, ki bi rad popravil nekatere napake iz preteklosti, da bi bil svet lepši in boljši kraj za življenje". Voller se tako pomeri z Indyjem, saj si prav tako želi sestaviti antikitero, Arhimedov mehanizem iz dveh delov, s katerim bi imel moč izslediti časovne razpoke in morda spremeniti tok zgodovine. Scenaristi so navdih našli v resničnem artefaktu, saj so mehanizem uporabljali antični Grki za izračun in prikaz informacij astronomskih pojavov.

Vsi z dobrim spominom se bodo razveselili vrnitve Sallaha (John Rhys-Davies) in Indyjeve ljubezni Marion (Karen Allen), ki poskrbi za primeren, niti ne pretirano posladkan konec. Od novih obrazov so tu odlična Phoebe Waller-Bridge kot Helena Shaw, prekaljena Antonio Banderas kot stari prijatelj Renaldo in Toby Jones kot Basil Shaw ter mladi Ethann Isidore kot mladi maroški pribočnik Helene v Tangiersu.

Preskok v leto 1969 nas spomni, kako je dr. Jones krepko na tem, da po več kot desetletju poučevanja arheologije končno obupa, čeprav ga tudi sicer pošiljajo v pokoj. Po nenapovedanem obisku krščenke Helene hitro postane jasno, da bo moral obrisati prah s svojega klobuka, biča in usnjene jakne, saj želi Helena polovico antikitere prodati najboljšemu ponudniku, druga pa je na dnu morja. In dogodivščina se lahko začne.

Ko se morda komu celo zazdi, da je težko narediti kaj prepričljivo avanturistično-pustolovsko zanimivega, lahko pozabimo na razne predelave mumij in videoigric, saj ko zaslišimo znano Indyjevo tematsko glasbo slovitega Johna Williamsa, kaj hitro pozabimo na vse in se lahko mirno prepustimo hitro drveči popkorn zabavi, ki nam jo pričujoči film zagotovo ponuja. Zgodbo so lepo pripeljali do konca, dobri dve uri in pol pa nista prav nič dolgovezni ali dolgočasni, za kar so poskrbeli z osupljivo bogatimi vizualnimi podobami, ki se niti pretirano ne napajajo v računalniško generiranih prizorih, temveč skušajo biti pristni, kolikor je to le možno.

Od začetnega pregona na vrhu vlaka leta 1944 pa do galopa Indyja s konjem skozi ulično parado, ki se zaključi v ožinah newyorške podzemne železnice. Divja ulična dirka s pregonom s tuk tuki po ulicah Tangerja nas spomni na drugi film Tempelj usode, kjer je bil največji podzemni pregon z vagončkom po železniških tirih. Tokrat pa lahko spremljamo še drzen potop v egejsko morje, kjer se skriva drugi del artefakta, sredi gomazečih jegulj, ki Indyja spominjajo na njemu zelo antipatične kače, da končne akcijske sekvence, ki se dogaja na letalu, niti ne omenjamo.

A vse povedati in razlagati bi bilo pravzaprav škoda. Ford kot Indiana Jones ne deluje prav nič betežno, čeprav ne pozabi poudariti, da je vsaj enkrat prestar za plezanje po votlinah in da ga vse boli, a mu pustolovski in arheološko zvedavi duh enostavno ne pustita, da bi kar tako pozabil na vse svoje sposobnosti, četudi se mora za rezultate potruditi neprimerno bolj kot pred desetletji. Še dobro, da je vmes postal bolj izkušen in moder. Kaj šele, da bi drugim prepustil tiste užitke, ki ga napajajo že veliko večino njegovega življenja.

Na petega Indiano Jonesa se je enostavno splačalo počakati poldrugo desetletje, saj nam Mangold s spretnim režijskim krmiljenjem in super igralsko ekipo ponudi dovolj in morda še več tistega, kar bi od njega pričakovali. Za povrhu pa dobimo še lep zaključek bržčas najboljše avanturistične serije filmov vseh časov. Kako in če sploh Indyju uspe časovno potovanje s pomočjo Arhimedovega mehanizma, pa najbolje, da čim prej preverite kar sami v kinematografu blizu vas.