Optimalna temperatura je na primer za vrhunske maratonce med 10 in 17 stopinj Celzija. Foto: Urban Praprotnik
Optimalna temperatura je na primer za vrhunske maratonce med 10 in 17 stopinj Celzija. Foto: Urban Praprotnik

Vrhovni poveljnik slovenske vojske je ob obisku vojašnice v Vipavi vojake v šali vprašal, če so pripravljeni bolje od njega. Takrat so stavili. In podpolkovnica, poveljnica vojašnice, se je 21. julija 2017 v teku na 10 km častno pomerila z Borutom Pahorjem. Bilo je vroče poletno popoldne. Kaj je šlo narobe?

Optimalna temperatura je na primer za vrhunske maratonce med 10 in 17 stopinj Celzija. Ko se temperatura dvigne nad ta optimalni toplotni pas, se rezultati slabšajo. Za vsako stopinjo se rezultat poslabša za približno 0,4 odstotka. Pri višjih temperaturah pa se povečuje tudi nevarnost za pregretost telesa, ki nam vzame mnogo moči in je lahko v primerih, ko se ne odzovemo pravilno, lahko smrtno nevarna. Pa vendar so ravno te pregrete okoliščine prišle zelo prav našim prednikom pri prvinskem lovu. Prav v vročem so ti veliko uspešneje lovili kot v hladnem. Človek ima namreč posebno moč, ki se skriva v in na naši koži. Ta se lahko v vročem zelo poti in nas ohlaja, oziroma bolje rečeno, preprečuje naše prekomerno pregretje. Gre za evolucijsko prednost, ki je našim prednikom prišla zelo prav, ko so na primer lovili sicer bistveno hitrejšo gazelo, ki pa nima tako učinkovitega hladilnega sistema.

Lov je bil toliko bolj uspešen, če so se pri tem vztrajnem preganjanju – pregrevanju gazele lovci izmenjevali. V vročem se je ta v 4 do 6 urah tako pregrela, da se nemočna ni več mogla izmikati na njej varno razdaljo. Lovci so se ji lahko takrat približali ter jo s kamenjanjem in pozneje s kopjem pokončali. Ključen izziv tega načina lova je torej bil, kako se približati žrtvi na približno 20 do 30 metrov. Iz te razdalje pa je prednikom prišla zelo prav še ena posebna predatorska zmožnost naših teles, ki se skriva v rokah in predvsem ramenskem obroču. Ta nam omogoča precej dolge in natančne mete, ki jo ne premore nobena druga živalska vrsta. A ne pozabimo, brez predhodnega vztrajnostnega teka v vročem, ki nam jo omogoča naša koža, se lovci ne bi uspeli dovolj približati plenu.

Na takšnem vztrajnostnem lovu je temeljilo okoli 2 milijona let prehrane naših prednikov, vse do iznajdbe loka, ki pa se je zgodila šele koli 60.000 let nazaj. Kar pomeni, da so okoli 97 odstotkov časa naši predniki lovili s pomočjo vztrajnostnega teka v vročem. Zadnje 3 odstotke časa pa smo se začeli zanašati na razvoj orožij. Tek so lovci postopoma začeli prelagati na druge, na udomačene volkove – pse, šele v zadnjih 15.000 letih.

V teh dveh milijonih let je imel lov pomemben vpliv na naš evolucijski razvoj. V tem času so se možgani uspeli povečati za kar dvakrat. Brez dodatne hrane, ki nam jo je omogočil prav vztrajnostni lov, to verjetno ne bilo mogoče. Večji možgani namreč pomenijo veliko večjo dnevno potrebo po energiji. Pri anatomsko modernem človeku možgani tehtajo okoli 2 odstotka telesne teže, porabijo pa kar okoli 20 odstotkov dnevne energijske porabe celotnega telesa. V povezavi s toplotno obdelavo hrane je vztrajnostni lov po mnenju paleoantropologov ključen za to, da smo se razvili v to, kakršni smo – anatomsko moderni ljudje.

Če nam je tek v vročem tako zelo pisan na kožo, pa ne pomeni, da ne moremo imeti težav s pregretostjo. Težava je v tem, da pregretost čutimo z utrujenostjo, ki jo v tekmovalni vnemi poskušamo na različne načine preslišati, ko s preveliko mero poguma in nespoštovanja opozorilnih sporočil gremo kar naprej. Ko tekmujemo na daljše razdalje v vročem vremenu, ne bodimo preveč zagnani in nečuteči do sebe. Raje upoštevajmo zgodnje znake pregrevanja, ko na primer čutimo izrazito vročino v obrazu in upadanje moči, bodimo pripravljeni tudi na predhoden, čeprav na videz nečasten odstop.

Takrat je čas za zdrav pogum, da si upamo dati našemu telesu to, kar res rabi. To je ohladitev na primer s hojo, počitkom v senci, polivanjem z vodo po obrazu in rokah. Sicer nas lahko preseneti močnejše pregretje telesa, med katerim lahko izgubimo celo zavest. Ko se intenzivneje gibamo, se namreč kar okoli 70 odstotkov porabljene energije pretvarja v toploto. Gibanje nas torej ogreva od znotraj in če tega presežka toplote telo ne uspe sproti odvajati z ohlajanjem s pomočjo potenja, pihanja vetra, polivanja z vodo, naša telesna temperatura naraste nad nevarnih 40 stopinj Celzija. Takrat telo samodejno reče stop.

Na stadionu v Vipavi se je pred petimi leti najverjetneje dogajalo ravno to. Ozračje je bilo pregreto na 34 stopinj in Pahorjeva izzivalka je na začetku lepo povedla. Šlo ji je zelo dobro. Tekla je prepričljivo. Držala je visok, a preverjen tempo, ki bi ga predsednik države verjetno s težavo zdržal celih 10 km. A ni šlo vse po načrtu. Tekačica je proti koncu začela izgubljati moči. Njen tempo je popustil, drža telesa se je sključila, videti je bilo, da nekaj ni v redu. A je še naprej vztrajala. Verjetno je za to kriva dodatna spodbuda ali odgovornost, ki jo čutimo, ko za nas navijajo prijatelji, ko smo zaradi pričakovanj sebe in drugih pripravljeni narediti prav vse, da pridemo do konca. Pa vendar je telo pred ciljem reklo dovolj, doživelo je vročinski udar. Na srečo je priskočila na pomoč zdravniška služba in pozneje je bilo kmalu vse v redu.

Poletna vročina ni prav dober razlog, da ne gremo na tek. Prav pa je, da vročino upoštevamo – spoštujemo: izberemo čim bolj zračna in svetla oblačila, lahko jih tudi pomočimo z vodo, se redno polivamo po obrazu in lasišču, tečemo ustrezno počasneje in po občutku vmes tudi hodimo. Če čutimo začetke pregrevanja, pa si privoščimo postanek v senci. Pri vsem tem je dobro vedeti, da se ljudje zelo razlikujemo v tem, kako hitro se pregrejemo. Upoštevajmo torej sebe.

To je bila torej ena kapljica črnila o kapljici potu na naši koži, ki nam je pomagala postati to, kar smo. Pa dober tek!