Nenad Kriljiv: Drveči rock realističnega optimizma

Ljubljansko zasedbo Nenad Kriljiv vodi igralec Gregor Gruden, ki ga poznamo tudi iz serij Usodno vino in Reka ljubezni, ki sta na ogled na VOYO, je k sodelovanju povabil izkušene glasbene kolege, ki so poznani že iz nekaterih drugih skupin z domače scene. 

Kot pravijo sami, njihovo ustvarjanje motivira neobremenjena rokerska sprostitev, drveče kitare in pomenljiva besedila. Več o zasedbi in istoimenskem albumu, na katerega so uvrstili devet skladb, med katerimi sta že poznana singla  Jajc in Ne glej me, sta nam povedala Gregor in Andrej. 

Gregor, tvoja pot je bila od AGRFT-ja, prek SNG Drame in MGL-ja, ter serij Usodno vino in Reka ljubezni, pa do glasbenih voda. Kakšna je tvoja zgodba v rock vodah? 

 Gregor: Glasba me je od nekdaj navduševala. Še preden sem začel nastopati na gledaliških odrih, sem bil član glasbenih skupin. Kasneje sem imel veliko srečo, da sem lahko kot igralec delal na tako različnih področjih. V vsem tem času pa ljubezen do glasbe ni popustila. 

 In kako te je prek Kamerad Krivatoff pot pripeljala v Nenad Kriljiv, ki je imensko pravzaprav zanimiva besedna igra? 

 Gregor: Bend je družina, ki si jo izbereš sam in h kateri se vedno lahko vračaš. Nenad Kriljiv je pravzaprav zasedba, ki je starejša od Kamerada, z vsemi člani obeh zasedb smo pa zelo povezani in skupaj še delamo. Po srednji šoli sem doma začel pisati pesmi na kitaro, ker sem pa kot kitarist precej nespreten, sem povabil k sodelovanju najbolj nenadkriljive glasbenike, kar jih poznam in tako se je tudi rodilo ime skupine 

Kako gledaš na vlogo frontmana, ki ti zagotovo ne more biti težka, glede na igralske izkušnje ali se ti zdi, da si tukaj vseeno v nekem drugem filmu? 

 Gregor: Razlika je predvsem v tem, da pri skupini Nenad Kriljiv pojem avtorska besedila, za katerimi stojim s svojimi prepričanji. To je drugače,  kot če igram lik, ki mora biti prepričljivo odigran, tudi kadar se ne strinjam z njegovimi stališči. 

 Predstavljamo si, da imate igralci, sicer tudi režiraš, dokaj malo časa, sploh, če je treba vse skupaj kompenzirati še z družino, kako torej ostane še kaj časa za rokenrol? 

 Gregor: Čas je relativen. Če imaš stvari res rad, se vedno najde čas, da se ukvarjaš z njimi. 

 Kako ste sicer tematsko zastavili koncept na svojem istoimenskem prvencu? 

 Andrej: Nismo ravno privrženci kakšnih trdno zastavljenih tematskih konceptov. Najbolje in za nas edino možno je, da igramo to, kar nas veseli, ob tem pa si naivno predstavljamo, da bo to veselilo še koga drugega. Edino, kar smo soglasno ugotovili, ko smo se ponovno združili je, da ko smo skupaj, čutimo neko blago norost, neškodljivo ostrino, veselje do življenja, v jedru pa tli realistični optimizem. Zdelo se nam je pomembno, da ta občutja odraža tudi glasba.    

 Kaj nam sporočate v pesmih, vam gre bolj za posredovanje določenih misli, idej, občutij, ali prej za neobremenjeno rokersko-testosteronsko sproščanje adrenalina in energije? 

 Andrej: V osnovi gre za zgodbe. Kot je nekdo, pametnejši od nas, nekoč rekel - pesem je zgodba z melodijo. Zdi pa se, da te zgodbe bolj sporočam nam samim, kot pa da nekoga nagovarjamo. Seveda pa nič od tega ne bi imelo pravega smisla brez testosteronsko-estrogenskega sproščanja adrenalina in energije. Malo smo torej staromodni, malo pa tudi sodobni.  

Singel Jajc se zdi, kot bi se rodil med koronskim časom, ko so se vsi počutili zaprti med štiri stene, ali gre za drugačno zgodbo pri tej skladbi? 

 Andrej: Jajc se je rodil več desetletij pred korono, je pa še kako aktualen. Verjetno je občutek osamljenosti eno temeljnih občutij vsakega človeka, nekaj kar moramo vsi preseči.  

Drugi singel Ne glej me govori o sodobni odtujenosti z moderno tehnologijo, se vam zdi, da so mlade generacije izgubile fokus, stik s svojimi pravimi jazi in kako, se vam zdi, se lahko izkopljejo iz vsega tega? Vseeno so se časi in napredek, tekom zadnjih desetletij, precej spremenili ... 

Andrej: Bilo bi nekoliko pokroviteljsko in predvsem neiskreno, če bi rekli da so mlade generacije izgubile fokus. One ga še iščejo. Bolj se nam zdi, da smo mi sami izgubili fokus. Pristali smo na to, da smo sami samcati, kar je zanesljiva pot v nesrečo. Šmentana zagamanost življenja je, da ga moramo deliti z drugimi in popolni pekel, če ga ne moremo deliti z drugimi. Srečo je potrebno iskati med drugimi ljudmi, ne pa jeze.  

Pravzaprav ste imeli prvi koncert že dve desetletji nazaj, kaj se je dogajalo vmes in kaj je botrovalo temu, da je bil zdaj čas, da ste "vžgali" na vse cilindre, ponudili album in iščete svoj prostor na domači glasbeni sceni?  

Andrej: Verjetno smo bili takrat premladi, da bi nadaljevali, zdaj pa smo prestari, da ne bi nadaljevali. Domači glasbeni sceni bomo ponudili tisto, kar je ta nudila nam, glasbo in ljubezen.  

Kakšna se vam sicer zdi domača glasbena scena, gleda na to, da niste strogo iz teh voda? 

Andrej: Smo strogo del domače glasbene scene, saj smo domači, glasbeni, hočeš nočeš pa se tudi gibljemo na sceno. Mi se čutimo kot del bogate slovenske glasbene zapuščine, ki sega od prastarega večglasnega petja, kot ga simbolizira Slovenski oktet, pa preko tako imenovane narodno-zabavne glasbe in slovenske popevke, vse do eksplozije slovenske alternative, od Buldožerja, do panka, do Laibacha, Demolition Group pa vse do naše in malo mlajše generacije ala Koala Voice, Čao Portorož, MRFY in tako naprej. Srečni smo, kjer smo.   

Boste album promovirali po Sloveniji, s kakšnimi željami se podajate na koncertne odre v tem letu?  

Andrej: Na koncertne odre se podajamo z željo podajanja na koncertne odre, na srečevanja z ljudmi in kot pravimo v pesmi Trafika: "na večere brez noči"...