Ko hodimo v Bruselj in v Rigo poslušat grozeče litanije generalnega sekretarja Natovega zavezništva Jensa Stoltenberga na račun »malopridnega« ruskega predsednika Vladimirja Putina, da naj se »skulira« pri Ukrajini, Belorusiji in še kje, sicer bo plačal visoko ceno, se kdaj vprašamo, kam taka retorika in žuganja vodijo? In se vprašamo tudi, ali so upravičena oziroma kdo se komu približuje in kdo koga izziva ter kdo komu spodbuja občutek ogroženosti? Nekoč je obstajal poleg Severnoatlantskega zavezništva še Varšavski pakt, pa tudi omembe vreden svet neuvrščenih, in ravnovesja v takratni hladni vojni med jedrskima blokoma so nekako držala. Celo pri osvajanju vesolja med ZDA in Sovjetsko zvezo. Nato se je varšavska aliansa sesula, enako ZSSR, kljub zahodnim zagotovilom Mihailu Gorbačovu, da se Zahod ne bo širil na Vzhod oziroma do ruskih meja, pa sta Evropska unija in Nato posrkala dober del bivših zaveznic ali, če hočemo, kolonij Rusije in s tem storila prav to, k čemur sta se zavezala, da ne bosta, in tako prišla z članstvom Estonije in Latvije do samega ruskega ozemlja. Edino še Ukrajina in Belorusija zdaj tvorita tampon cono med Rusijo in Zahodom.
Smo pozabili na kubansko raketno krizo, ki je jeseni 1962 za celih 13 dni na nitki držala usodo sveta? Las je manjkal do neposrednega oboroženega spopada med ZDA in ZSSR in celo do tretje, zelo verjetno jedrske svetovne vojne. Za kaj je šlo? Sovjetska zveza je v dogovoru s kubanskim liderjem Fidelom Castrom na ozemlju Kube nameščala jedrske rakete z dometom do ameriških tal. Ko se je to izvedelo, je ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy s pomorsko blokado otoka zagrozil z napadom na ladjevje, ki je dovažalo to orožje, in zahteval takojšnjo odstranitev raket, ki so tam že bile. Na televiziji smo gledali, kako so se sovjetske ladje bližale ameriški floti in kako je imela ta že vse topove uperjene vanje. Rdeči telefon med Belo hišo in Kremljem je pregoreval, toda sekundo pred dvanajsto, bi rekli, je ruski predsednik Nikita Hruščov zaukazal umik oziroma povratek ladij domov. V zameno je prejel Kennedyjeva zagotovila, da Kuba ne bo napadena. In svet si je oddahnil. Pozneje se je izvedelo, da je bil del dogovora tudi umik ameriškega jedrskega orožja iz Turčije.
To, kar se dogaja danes, spominja na tiste čase, toda z obrnjenimi vlogami. Natove pogoste vojaške vaje in ameriški protiraketni ščit ter preleti bombnikov tik pred ruskimi vrati? Čemu začudenje, da Rusija kopiči sile ob ukrajinski meji in se vse tesneje povezuje s Kitajsko?
Seveda, mi smo dobri in oni so zlobni. Zahod je zakon, spoštuje človekove pravice, ima demokracijo, svobodo medijev in vladavino prava, oni ne, so še daleč od tega. In mi smo dolžni varovati pri njih vrednote, ki jih sami ne varujejo. Prav imamo mi, ne oni. Zato jim mi lahko povemo, kaj smejo in česa ne. To počnemo že od konca druge svetovne vojne malo tu, malo tam, po vsem planetu, nazadnje smo to počeli 20 let v Afganistanu in vemo, kako se je končalo.
Sprašujem se, kaj počne Slovenija v tej druščini. In zavidam Avstrijcem, Švedom, Fincem, Švicarjem, Ircem, ker ne nosijo bremena te soodgovornosti. Če se ima zgoditi, se bo pač zgodilo. Nastradali bomo vsi, z nami tudi neodvisni in neuvrščeni, a če bo od njih kdo preživel in prispeval k novemu rodu človeštva, bo vsaj znal povedati, da tega hudiča iz pekla ni potegnil on.
Sicer pa, da bomo čez kako stoletje tako in tako pod vse bolj vročim soncem in visokimi vodami odšli vsi, bi moral vedeti vsakdo, ki danes tako rad rožlja z orožjem, namesto da bi napore in sredstva usmeril k reševanju podnebja.
Aurelio Juri, Koper
