Sara Štern: lepljive lučke in vonj koruze
V rubriki Mlado pero vsak mesec predstavljamo mlade avtorje in literarne kritike, dajemo prostor za razmislek o literaturi mlajših generacij ter spodbujamo njeno prisotnost v slovenski publicistiki. Rubriko spremljajo pogovori, ki v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature, potekajo na Vodnikovi domačiji. Tokrat je poprijela za pero prozaistka Sara Štern, recenzijo njenega dela pa je pridala avtorica, prevajalka in literarna kritičarka Tinkara Uršič Fratina.
»Pisati si želim minimalistično in dati bralcem svobodo, zato ljudi le redko opisujem podrobno,« je poudarila Sara Štern (1993), ob tem bralce rada umešča »v središče dogajanja ali pa se do bistva prebijem precej hitro v besedilu. Želim si pisati o vsakdanjih situacijah, ki se nenadoma obrnejo; veliko se ukvarjam z običajnimi ljudmi, ki jih splet naključij popelje v nenavadno smer, in s tem raziskujem ravnanja in motivacije, ki se pojavijo v nepričakovanih trenutkih.« Dodala je, da se ob pisanju velikokrat zelo zabava, prve osnutke pa spiše »hipoma – ustavim se, ko imam napisano celotno zgodbo, ki jo nato skozi čas brusim; tudi zato je moja primarna oblika izražanja kratka zgodba«.
Sara Štern je odrasla na Koroškem, ki jo je močno zaznamovala, saj »čas tam teče drugače«, nato se je preselila v Ljubljano zaradi študija primerjalne književnosti in varstvoslovja, vmes veliko pisala in brala ter svoj izraz (za zdaj) našla v kratkih zgodbah, ki jih je doslej objavila na spletnem portalu ludliteratura.si, v zbirki Stopinje v zraku (kulturno društvo Grable) ter v revijah Novi zvon in Provinca. S svojimi deli se je dvakrat uvrstila v nabor območnih nominirancev Festivala mlade literature Urška, letos pa je bila z zgodbo Moje življenje z mačkami izbrana v finalno peterico natečaja To bi lahko bil film v soorganizaciji Slovenske kinoteke in pisarne Ljubljane, Unescovega mesta literature.
»Čas je moj zaveznik – ideje lahko premlevam več mesecev, preden se lotim pisanja,« je dodala avtorica. »Včasih imam povsem oblikovano zgodbo, ki se ob pisanju obrne in gre svojo pot, nekateri liki pa mi prirasejo k srcu in jih uvrstim še v druge zgodbe. Zelo mi je všeč ideja svetov, ki se tesno prepletajo; tudi v resničnem življenju smo ljudje včasih hecno prepleteni z življenjem drugih.«
Prav formalni in vsebinski preplet pripovedi ob (le na videz lahkotnem) razkrivanju slehernikovega vsakdana odlikuje prozo Sare Štern. Kot je zapisala Tinkara Uršič Fratina, avtoričina kratka proza »prepričljivo in izvirno raziskuje raznolika področja življenja malega človeka, najboljša pa je ravno tam, kjer si dovoli, da steče prosto in neprisiljeno, ter tam, kjer se v ambicioznem prepletu spaja v enote, ki presegajo mejo zgodbe«.
Tako ni presenetljivo, da Sara Štern najde vzore v Ivanu Cankarju, Harukiju Murakamiju in Stephenu Kingu, pa tudi, da počasi snuje »zbirko kratkih zgodb. V prihodnje me mika tudi kakšen žanrski tekst – zagotovo si želim napisati kriminalko, ki jim je tudi slovenski prostor vse bolj naklonjen.«
Moje življenje z mačkami (odlomek)
Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let.
S sosedovo Špelo sva vzela vsak svoje kolo in se vozila po ulici. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov, ko sonce kar ne zaide in ljudje lenobno posedajo po balkonih. S Špelo sva imela dovolj energije, da sva namesto gledanja večernih risank uvedla kolesarska tekmovanja. Spomnim se, da so bile moje roke še vedno lepljive od lučk, ki nama ju je prinesla mama, in zrak je dišal po koruzi, ki so jo pekli nekaj hiš niže.
Ko je Špela skočila s kolesa, ji nisem posvečal pozornosti. Preden sem odpeljal cel krog, je v naročju že pestovala mačjega mladička. Bil je grda, oranžna kepa dlake, in komaj sem čakal, da bo Špela pograbila svoje kolo in bova nadaljevala s tekmovanjem.
Špela ni imela takšnih načrtov. Mače se je v njenem naročju povsem sprostilo in ji dovolilo, da ga crklja. Njeni drobni prsti so navdušeno gladili dlako. »Daj no, pridi,« me je vabila, povsem očarana nad grdobo.
»Dirka še ni končana,« sem jo opomnil in se naslonil na krmilo kolesa. Živali nisem preveč maral. Babica je imela doma kokoši, ki so se mi zdele zabite, ker niso nikoli opazile, ko sem jim kradel jajca. Tudi dedkov pes je samo lajal na vse, dokler ga ni kdo zaprl na dvorišče.
»Daj no, poglej lepo muco,« je vztrajala Špela in dvignila mačko v zrak ter se zasmejala, ko je mače protestiralo s serijo odsekanih zvokov, ki še niso zares spominjali na mijavkanje.
»Ampak dirka, Špela!« Nikoli nisem bil potrpežljiv otrok. Jezno sem se mrščil, ko sem odpeljal. Špela je bila povsem zaverovana v mačko, kar me je jezilo. Peljal sem do konca ulice.
Dogodki, ki so sledili, so v mojem spominu zelo zabrisani. Jeza je brbotala v meni, ko sem obrnil krmilo kolesa in se namenil nazaj proti Špeli. Mačko je medtem postavila na tla in jo spodbujala, da bi ji sledila. Vedno hitreje sem poganjal pedala in potem je skozi meglico jeze do mene prodrl zvok Špelinega kričanja.
Hlipala je, ko sem skočil s kolesa. Počutil sem se, kot bi se ravno zbudil. Stopil sem proti Špeli, pa je naredila korak nazaj. Pritekla je moja mama. Najprej se je zdela nejevoljna, potem pa se je nekaj na njenem obrazu spremenilo in poklicala je atija s tistim tonom, ki ga je uporabljala samo včasih, nato pa je položila roko na mojo ramo in me odpeljala v hišo.
Ati je na dvorišču dolgo pral moje kolo. Nisem smel zraven. Mama sploh ni poslušala, ko sem ji skušal povedati, da so bile moje superge včasih enobarvne.
Tri tedne po tem sta se moja starša ločila.
