Odgovor je kratek. Drugače od množice rimskih cest na oblast v državi s sistemom predstavniške demokracije politike lahko pripelje le ena sama pot. V Sloveniji je to večina od 90 ali najmanj 46 poslanskih mandatov v parlamentu kot zakonodajni veji oblasti. Skoraj nerešljiv problem pri načrtovanju in tlakovanju takšne poti do oblasti so volilci. Glasovanja za izbiro tistega, ki se lahko povzpne na oblast, se udeležuje le dobra polovica državljanov z volilno pravico. Vsakršna oblast, najsi bo napredna ali nazadnjaška, izbrana ob tako nizki udeležbi volilcev, deluje na meji legalnosti. Še posebej v tistih primerih, ko zmagovalca določi le nekaj tisoč glasov ali manj od odstotka volilcev. Kadar takšno razmerje odloča tudi o izbiri med dvema skrajnostma v sistemu upravljanja države, so zapleti in krize neizogibni. Za kakšne skrajnosti v delovanju družbe gre?
Eno skrajnost pri upravljanju države predstavlja pot, ki državljane pelje v smeri dežele z materialno, družbeno in okoljsko blaginjo ter človekovih pravic in svoboščin. Drugo skrajnost pa predstavlja pot, ki vodi v nasprotno smer, nekam v smeri rimskega cesarstva in noriškega kraljestva. Tam vso oblast, zakonodajno, izvršilno in sodno, poseduje ena sama oseba. To je avtokrat, ki ima v svojih rokah vso državno oblast. Razmere v Sloveniji (še) niso podoba nobene od teh skrajnosti. Odločilna pa je smer spreminjanja družbe. In ta razkrije, da se Slovenija oddaljuje od sistema, ki prebivalstvu prinaša blaginjo. Namesto tega se vzpostavlja sistem, ki ne spoštuje človekovega dostojanstva in krši temeljne človekove pravice in svoboščine državljanov.
Prav zdaj, 30 let po osamosvojitvi, smo spet v precepu. Oblast je v rokah politikov, ki zagotavljajo legalnost avtokratskemu režimu, ki ga upravlja prvak SDS Janez Janša. Videti je, da se je Janša trdno odločil, da iz svojih rok za nobeno ceno ne bo izpustil vzvodov oblasti. Pri politični opoziciji nasprotno ni videti prepričljivih znakov, da hoče za vsako ceno preprečiti nadaljevanje avtokratske Janševe oblasti. Ob novem obrazu na politični sceni, Robertu Golobu, se ponavlja prigoda, ko je Jože P. Damijan objavil pobudo za Koalicijo ustavnega loka.
Opozicija deluje kot rimska legija, ki se z meje cesarstva brezskrbno vrača v Rim. Kako legija ne bi bila brez skrbi, saj je vrhunsko vojaško usposobljena in ve, da vse poti peljejo v Rim. Politične stranke koalicije KUL niti v sanjah niso podoba rimske legije. Robert Golob se je na politični sceni pojavil kot naročen. Kljub neznankam o njegovem političnem profilu je »Golob« v rokah opozicije bolj zanesljiv in uporaben kot privid orla kondorja na oblastnem prestolu, ki se prikazuje prvakom opozicijskih strank.
V treh desetletjih po osamosvojitvi je na naši politični sceni nastopilo kar 171 političnih strank. Vsaka tretja (61) se je prebila tudi v parlament. Oblast, ki jo ima v Sloveniji ljudstvo (3. člen ustave RS), je kljub množici političnih strank še vedno sanjski privid. Upam, da se ne bo pojavil politični inovator, ki bo javnost prepričeval, da je Janševa avtokratska oblast dokaz, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Svojo usodo še vedno delimo s sistemom, podobnim tistemu, ki ga je leta 1760 opisal Jean-Jacques Rousseau z besedami: »Angleško ljudstvo je prepričano, da je svobodno, pa se krepko moti. Svobodno je le ob volitvah članov parlamenta, brž ko jih izvoli, je suženj, je nič.« Ne gre pozabiti, da je aktualna predstavniška demokracija le izpeljanka takšnega sistema.
Rimljanom je bilo lahko, saj so vse poti vodile v Rim. Mi pa še vedno ne poznamo odgovora na preprosto vprašanje, katera pot je tista, ki na oblast lahko pripelje ljudstvo.
Janez Krnc, Litija
