Za razumevanje današnje konfliktne situacije v Ukrajini in tudi širše moramo pozorno prisluhniti besedam znamenitega ameriškega generala in predsednika, torej nekoga, ki je zelo dobro vedel, o čem govori. Predvsem orjaški vojaško-industrijski kompleks je danes tisti, ki nas peha iz ene vojaške krize v drugo. Vojna je vselej dobra (beri dobičkonosna) za oborožitveno industrijo, in če vojne ni, jo je treba ustvariti ali vsaj povzročiti resne krizne razmere. In natanko to se dogaja zdaj v Evropi.
Ker Evropa v preteklosti, razen nekaterih njenih držav, ni bila preveč naklonjena neprestanemu povečevanju oborožitvenih izdatkov, je bilo treba ustvariti hudo krizo (ukrajinski konflikt ima že dolgo brado) in s tem pasti v spiralo oborožitvene tekme, kar seveda velja tudi za Slovenijo. V kovidnem letu 2020 je bilo tako po svetu za vojaške izdatke namenjenih skoraj 2 bilijona dolarjev ali natančneje 1981 milijard, kar je 2,6-odstotna rast glede na leto prej, čeprav se je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada svetovni bruto produkt v istem letu skrčil za 4,4 odstotka, poroča Stockholmski mednarodni inštitut za mirovne raziskave (Sipri). Največ so za orožje porabili ZDA, Kitajska, Indija, Rusija in Združeno kraljestvo. Večina teh držav je zdaj vpletenih v ukrajinsko krizo.
V Ukrajini je danes nakopičenega veliko orožja in vojaštva, zato lahko kaj hitro pride tudi do nesrečnega spleta okoliščin, ki se lahko razraste v spopad nepredstavljivih razsežnosti. Tisti, ki imajo od tega koristi, politiki in generali, seveda sedijo v varnih pisarnah in bunkerjih, ljudstvo pa kot po navadi nastrada. Če se bo v Ukrajini vojna zelo razplamtela, se bo velik del od več kot 40 milijonov Ukrajincev kot begunci odpravil na zahod in zahod je Evropa. Bomo rezilne žice postavili še na svoje vzhodne meje in se čudili, zakaj vendar ljudje bežijo, kot smo se »čudili« po arabskih konfliktih, ki smo jih sicer uradno podpirali in v nekaterih tudi sodelovali?
Vojna v Ukrajini je norost, še večja kot vsaka vojna na splošno. Preko cevi se zdaj gledata dve največji planetarni jedrski sili in nihče ne more jamčiti, kaj se bo zgodilo, če bo (zli) duh ušel iz steklenice. Vse moramo narediti, da se ta konflikt prepreči, nenazadnje je tudi odhajajoči predsednik Eisenhower v prej omenjenem govoru izpostavil, da »samo budni in dobro obveščeni državljani lahko ogromni industrijski in vojaški obrambni stroj prisilijo k pravilnemu povezovanju z našimi miroljubnimi metodami in cilji, tako da lahko varnost in svoboda uspevata skupaj«.
Čeprav je Slovenija majhna in vojaško nepomembna, pa ravno zaradi tega lahko stopi na stran miru in dialoga. Ni dovolj stati ob strani in čakati, kaj se bo zgodilo. Prav tako ni prav, da pristanemo na nekritično oboroževanje in servilnost agresivni politiki, ki jo iz ozadja vodi prav velikanski »nadpolitični« vojaško-industrijski kompleks. Tudi »najslabši« mir pa je vselej boljši kot »najboljša« vojna, ki je seveda dobra le za dobičke in nikoli za ljudi.
Rok Kralj, Kamnik