Borghesia, 40 let kasneje

Fenomen kolektiva Borghesia je že v sredini 80. let prejšnjega stoletja docela zmedel tudi glasbene kritike, ki si niso mogli kaj, da se ne bi spraševali, ali gre za "umetnostno avantgardo ali izpraznjeno pozo". Dejstvo je, da je Borghesia združila sveži glasbeni pojav EBM (eletronic body music, op. a.), ki je imel korenine v disku, z videoartom (založba FV je izdala dve videokaseti videospotov, Triumf volje in Tako mladi) in gledališčem, saj začetki zasedbe Borghesia segajo v začetek osemdesetih in gledališko skupino FV 115/12, njihovi koncerti pa so hitro postali eni prvih sploh, na katerih se je uporabljalo videoprojekcije kot vizualno sredstvo ob sami glasbi in performansu.

Borghesia, "elektrofunkovsko uglasbljenje erotičnih, neprijetnih, temnejših vidikov človeškega duha", kot je v Mladini nekoč zapisal Marjan Ogrinc, je tako v letih 1983 in 1984 snovala prvenec, ki je izšel leta 1985, poimenovan je bil Ljubav je hladnija od smrti, na njem pa so kot gostujoči glasbeniki sodelovali tudi Borut Kržišnik, Jani Hace (Siddharta, Elevators) in Nina Sever (kasneje Videosex). Ogrinc, sicer zapriseženi podpornik alter rokerske in underground scene, jim je sicer ves čas očital pomanjkanje vsebine, vsebinsko izpraznjenost, stremljenje k uspehu in posledični konformizem.

Pionirji novih tokov, strpnosti, drugačnosti ter svobode duha in telesa

A Borghesia je, sploh za tiste socialistične čase, ko je najbolj tvorno delovala, v sredini in drugi polovici 80. let, zagotovo bila ena prvih zasedb, ki je bila del gibanja najbolj naprednih tokov, ki so zagovarjali različnost, sprejemanje svobodne (tudi istospolne) ljubezni, ter bili po tem znani po vsej Evropi in hkrati v svetu. "Vedno smo bili antimilitaristični in pacifistični, nihče od nas ni bil v vojski, Zemira pa sploh ne (smeh). Da ne govorim o naslednji plošči Njihovi zakoni, naša življenja, ki je bila posvečena civilni družbi, ki se je šele pojavljala v takratni družbi. Od manifesta Magnusa in Lilit, gejevskega in feminističnega gibanja, pa vse do mirovniškega gibanja. Začeli smo s prvim gej diskom v tem delu Evrope, potem Marinina razstava v ŠKUC-u, pa vse do prvega festivala gej filma. To so bili zares veliki premiki. Organizirali smo tudi prvo javno predvajanje porno filma Globoko grlo z Lindo Lovelace in takih vrst, kot je bila takrat, ni bilo nikoli prej in nikoli po tem pred ljubljanskim K4. Šlo je za kaprico takratne oblasti, da se porno filmi niso smeli predvajati, saj so v Kinu Sloga vrteli mehke erotične filme, mi pa smo s tem, ko smo šli 'do konca', kljubovali oblasti, brez posebnega namena promovirati pornografijo," je o veselih in naprednih 80. letih razložil Aldo.  

Prelomni prvenec, ki je zaznamoval generacije iz 80. let

Zasedba je do konca 80. let delovala v postavi Aldo Ivančič (glasba, produkcija), Dario Seraval (vokal), pri vizualnih produkcijah pa so sodelovali Zemira Alajbegović, Marina Gržinić, Neven Korda, Goran Devide, Siniša Lopojda (že dolga leta snemalec na POP TV) in drugi. "Album Ljubav je hladnija od smrti smo pred štiridesetimi leti posneli in zmiksali v vsega 82 urah v studiu na Ižanski v Ljubljani, pri legendarnem Daretu Novaku. Danes ne morem zmiksati ene same pesmi v takem času (smeh). To pomanjkanje časa je privedlo do neke drugačne estetike, ustvaril se je frenetičen, kaotičen zvok, ki je bil posledica tega, da ni bilo časa za popravke. Še vedno zveni super, sploh ko slišim Janijev bas in Borutovo kitaro, če bi bila doma kje v Ameriki, bi bila megazvezdi, in lahko se samo zahvalim vsem sodelujočim, da smo naredili tako dobro ploščo," je o prvencu razmišljal Ivančić.

Album Ljubav je hladnija od smrti se začne z vzorčenim, nekoliko pohitrenim posnetkom iz pornografskega filma v ozadju, ob tem pa lahko poslušamo upočasnjeno 'ritem mašino', ki nam skrivnostno naznanja in daje vedeti, kaj bi lahko sledilo. Pesem A.R. z "naspidiranim" diskoidnim ritmom ponavlja mantro o poroki, družini, sosedu in domovini, Kdo je uganil luč s funkoidnim ritmičnim napadom odličnega Haceta opomni na vse mogoče režime, od levih, desnih do rdečih in črnih, posebej pa izstopa tudi Kržišnikov kitarski sintetizator.

V Brisk Vomit nas neumorni glas Daria opozarja, da "eden od nas" trpi med terapijo, depresijo in agresijo, Jaz (pesem B) pa synthpopovsko govori o vsakdanji brezizhodnosti in ljubezni. On je himna gejevsemu seksu, ki ga zaznamuje za tiste (in današnje?) čase provokativen videospot, v katerem v fetiš opravah in "slow motion" tehniki nastopajo Aldo, Dario in Zemira, vse skupaj pa se zapiše globoko v podzavest, ko človek to prvič vidi, čeprav je dejstvo, da so vse skupaj posneli z dokaj primitivno tehnologijo. Pri vizualizaciji pa sta sodelovala Korda in Devide.

Nočne šetnje je nežna baladno-sintpopovska viža, v kateri Dario opisuje nočni sprehod s krikom po ljubezni. Previše tenzije nervozno buhti pod hitrim ritmičnim pritiskom, Tako mladi pa svareče spominja na brezizhodnost sodobne mladine, ki ga še dodatno podkrepil videospot Korde s posnetki korakanja nacističnih vojakov med drugo svetovno vojno.

"Ko smo začenjali, sta bila aktualna pank in novi val, sam pa sem bil vedno radoveden in hkrati velik oboževalec newyorške scene. Bil sem eden prvih v teh krajih, ki je imel prve plošče Sonic Youth, Swans, Lounge Lizards ali The Golden Palaminos, ki mi je genialen album. Imam tudi prva dva singla založbe Mute Records, The Normal in Fad Gadget, prvo rap ploščo The Message Grandmaster Flasha, prvi singel Cabaret Voltaire ali The Human League, ko so bili slednji nekaj povsem drugega kot tisto, po čemer jih najbolje poznamo. Zabavno dejstvo pa je tudi, da so bili na enem od naših koncertov v Londonu tudi Depeche Mode, ko smo imeli videoprojekcije, oni pa so potem čez nekaj let to razvili v 100-krat večji in bolj razkošni obliki z nizozemskim umetnikom Antonom Corbijnom," je spomine strnil Aldo.

Nikoli militantni, vedno aktualni in provokativni

Borghesia je 12. februarja letos kot odziv na dogajanje v Gazi izdala pesem Gaza Youth Manifesto, ki je bila nekaj dni zatem umaknjena (cenzurirana) na pretočnih platformah. Pesem je bila prvič objavljena že leta 2014 z naslovom 194, na albumu And Man Created God (2014). Ob drugi obletnici napada na Ukrajino pa je izšla tudi nova različica pesmi Ni upanja, ni strahu. Letos zasedba zaznamuje 40-letnico nastanka prvenca, ki je v remasterizirani različici izšel pri založbi Dallas Records, vnovič na rdečem vinilu, tako kot v izvirniku.

Ivančić pa je sicer sredi dela pri novem projektu Vrata. Na njem bo tudi predelava pesmi Nočne šetnje s prvenca, pesem pa je zdaj odpel Metod Banko, ki je bil četrti pevec po vrsti. "Gre za intimno zadevo, za nekakšno poslavljanje od 20. stoletja. Sicer pa sem zelo zaposlen, saj po več kot 40 letih lahko priznam, da zjutraj, ko se zbudim, še vedno najraje zavijem v studio. Nekaj let že nastaja album Infidels, ki je plošča priredb, in komaj čakam, da izide," je priznal Aldo.

V imenu 40-letnice je slovaška založba 4mg Records izdala tudi omejeno naklado rdečih avdiokaset s srebrnim ovitkom, ki jih je bilo na voljo samo 100 kosov. Poleg originalne izdaje Založbe FV, ki sicer nosi letnico 1985, čeprav je bil album posnet v letih 1983 in 1984, pa je album leta 2010 izdala tudi ameriška založba Dark Entries iz San Francisca.