Ljubezen do čebel je imela prednost pred svobodo

S pomočjo društva Urbani čebelar so se v zaporu resno in odgovorno lotili čebelarstva.
Fotografija: Obsojenci so pri projektu Medena celica z veseljem sodelovali, tako pri snovanju panja kot pri skrbi za čebele. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Odpri galerijo
Obsojenci so pri projektu Medena celica z veseljem sodelovali, tako pri snovanju panja kot pri skrbi za čebele. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Moderne in demokratične družbe so pred časom spoznale, da zaporniški sistem ne sme temeljiti le na represiji, ampak mora zajemati tudi prevzgojo. Vključitev obsojenca nazaj v okolje po prestani zaporni kazni lahko učinkoviteje dosežejo tudi z mehkejšimi prijemi. Za poseben pristop so se odločili na odprtem oddelku ljubljanskega zapora na Igu. V ­Medeno celico so povezali čebele in obsojence.

image_alt
Od povečanih osebnih stisk do različnih izgovorov


Čebelarjenje z zaporniki se je začelo pod taktirko Gorazda Trušnovca, predsednika društva Urbani čebelar. Gre za pilotni projekt v okviru evropskega partnerstva, ki mu – vsaj po poizvedovanjih – na stari celini ni para.

Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je bila nad Trušnovčevo idejo navdušena, saj, kot je dejala vodja odprtega oddelka ljubljanskega zapora Hermina Androjna, so v njej spoznali dodano vrednost pri delu z zaporniki. »Ne samo obsojenci, večina ljudi, ki živijo v mestu, je izgubila stik s tem, kako dobimo hrano na mizo, in tudi zavedanje, da industrijski način močno obremenjuje naravne vire in Zemljo. Prav tako je pomembna skrb za živali. Navsezadnje se z ustrezno obravnavo čebel lahko naučimo tudi skrbeti za soljudi.«
 

Prevzgoja s pozitivnim delom


»Ker sta glavna strategija in cilj zaporniškega sistema resocializacija in priprava obsojencev na življenje po odpustu, smo v tem projektu videli dodano vrednost in pomembno možnost, da se naučijo tudi tega. Obsojenci so ga z veseljem sprejeli in sodelovali pri vsem, od tega, kakšnega videza bo čebelnjak, izvedli so celo glasovanje, do podrobnejšega učenja in skrbi za čebele. Pokazali so tudi drugačen odnos do širšega okolja. Na bližnjem vrtu so sami pred­lagali in poskrbeli, da so zelišča zacvetela in so se čebele hranile,« je povedala Hermina Androjna.

Čebelarjenje z zaporniki se je začelo pod taktirko Gorazda Trušnovca, predsednika društva Urbani čebelar. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Čebelarjenje z zaporniki se je začelo pod taktirko Gorazda Trušnovca, predsednika društva Urbani čebelar. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


»Kot društvo že vseh sedem let obstoja delujemo interdisciplinarno in povezovalno, sodelovali smo že z več institucijami in organizacijami, tokratni projekt je gotovo zgodba zase. Na to idejo smo prišli že pred časom. Ob napovedih, da bosta kmalu dve tretjini prebivalstva živeli v mestu, moramo razmišljati dolgoročno in trajnostno. Mesta moramo narediti samooskrbna in prijetna za življenje. A program, ki ga izvajamo na odprtem oddelku zapora, ima predvsem širšo, tako socialno kot pedagoško dimenzijo,« je poudaril Trušnovec.
 

Čas mine hitreje in koristneje


Projekt Medena celica, v katerem bodo s pomočjo mentorjev (v prvi sezoni je bil poleg Trušnovca to še Franc Petrovčič) sodelovali zaporniki, ki bodo za takšna nova znanja pokazali zanimanje, ima več pozitivnih plati. Nekaj nam jih je zaupal eden od zapornikov. »Čebele so se mi od nekdaj zdele fascinantne. Od njihove urejenosti do tega, da ima vsaka v družbi svojo nalogo in vlogo. Kako funkcionirajo kot družina. Tukaj sem dobil idealno priložnost, da to spoznam podrobneje. Bistveno se mi zdi, da smo vse postavili in bili zraven od začetka. Iz praktično nič znanja si prizadevamo, da bosta mentorja nekoč odšla in bomo lahko delali sami. Vse znanje o čebelah – in tega res ni malo – bomo predajali naprej, saj je razumljivo, da se v zaporu ljudje menjamo.«

Nekateri čebelarji so letošnjo letino označili za katastrofalno, a na Igu so z njo kljub vsemu zelo zadovoljni. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Nekateri čebelarji so letošnjo letino označili za katastrofalno, a na Igu so z njo kljub vsemu zelo zadovoljni. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Bilo je intenzivno in zanimivo, je opisal sogovornik. V čebelarski praksi so se pripetili tudi izredni dogodki, v katerih so znanje le še utrdili. »Ostali smo brez matice in smo morali v panj vstaviti novo. Enkrat so nam čebele izrojile, a nam jih je uspelo spraviti nazaj v panj. Izvajali smo zdravljenje, hranili smo jih, preden so letos začele pašo, saj brez cvetenja ni bilo hrane.«
Z zaporniškega vidika mu je projekt prinesel vrsto pozitivnih učinkov, saj »mora čas nekako miniti, in če počneš nekaj takšnega, kot je delo s čebelami, ne mine le hitreje, ampak je preživljanje časa tudi zelo koristno«.
 

Pri letini delijo usodo z drugimi čebelarji


Zaradi koronavirusnih omejitev so praktično delo začeli nekoliko pozneje, kot je bilo načrtovano, predvsem pri letini (tu delijo usodo z vsemi drugimi čebelarji v Sloveniji) jim ni šla na roko niti spomladanska pozeba. Ta je čebele precej prikrajšala za hrano, kar se pozna pri medenem izkupičku. Nekateri čebelarji so letino označili celo za katastrofalno.

»Kljub temu se lahko pohvalimo s šestimi kilogrami medu oziroma kilogramom in pol na čebeljo družino, kar je letošnje slovensko povprečje. Treba je vedeti, da smo šli z obsojenci skozi celoten cikel – od naselitve čebel, prek dela z njimi, obvladovanja rojenja, do točenja medu. Zdaj čebelje družine počasi pripravljamo na zimo,« je povedal Trušnovec.
Pred začetkom sta bili negotovost in trema, je priznal, a ne le, da je z odzivom in delom zadovoljen, presenetil ga je predvsem pozitiven pristop nekaterih obsojencev.

Pri oblikovanju medene celice so sodelovali tudi študentje fakultete za dizajn.  FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Pri oblikovanju medene celice so sodelovali tudi študentje fakultete za dizajn.  FOTO: Uroš Hočevar/Delo


»Ko sem ob torkih videl, da so me fantje pričakali kar v čebelarski obleki, sem spoznal, da smo vendarle pustili pozitiven odtis. Da gre za več kot projekt, mi je bilo jasno, ko se je eden od vajencev predčasno vrnil z dopusta ob koncu tedna, ko je izvedel, da imamo težave z izrojenjem čebel. Svoj prosti čas je tako skrajšal za skupno dobro. Večjega komplimenta bi si težko želel,« je Trušnovec strnil pozitivne vtise.
 

Čebelnjak je tudi umetniško delo


Ker gre za pilotni projekt, je bilo od začetka opazno, da so bolj kot ne »potipali teren«, saj ni bilo jasno, kakšen bo odziv pristojnih, koliko zapornikov bo to zanimalo, ali bodo znali ubrati pravi pristop, jih animirati, kakšen bo konec sezone, in še kakšno vprašanje jim je rojilo po glavi. A kljub omenjenemu slabemu medenemu izplenu bi projekt lahko opisali s presežniki. Ne le v pozitivni plati za obsojence, ampak tudi širše.

S šestimi kilogrami medu oziroma kilogramom in pol na čebeljo družino so dosegli slovensko povprečje za letos. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
S šestimi kilogrami medu oziroma kilogramom in pol na čebeljo družino so dosegli slovensko povprečje za letos. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Da so se izziva lotili odgovorno in resno, potrjuje podatek, da so povabili k sodelovanju fakulteto za dizajn. Medena celica si namreč zasluži tudi lepo podobo. Študentke in študenti tretjih letnikov so pripravili predloge za smiselno in izvirno postavitev panjev na vrt odprtega oddelka, tisti iz drugih letnikov pa vizualne predloge šablon za poslikavo panjev, da so ti karseda privlačni za oko in se hkrati zlijejo z dolgo tradicijo čebelarstva na Slovenskem.

In za konec še ocena zaporniškega medu izkušenega amaterskega ljubitelja tega čebeljega produkta: vrhunski!

Preberite še:

Komentarji: