Ljubezni nikoli dovolj
Najverjetneje je prav ljubezen najbolj zapleteno čustvo, ki ga poznamo. Morda tudi najbolj skrivnostno, za nekatere celo magično, mistično in očarljivo, hkrati pa lahko tudi zagonetno, čarobno, celo otožno in boleče.
Če smo ujeti v romantična razmerja, potem živimo v oblakih in sanjamo, dokler ne pristanemo na trših tleh realnosti, so nam vedno govorili. Toda prav brez tega letenja, brez teh metuljev bi ne bilo umetnosti; ne bi bilo Prešernovih sonetov, tudi Lorca bi napisal bolj malo, pa Eliot, Henley, Goethe, nesmrtna Sylvia Plath, da ne govorimo o Danteju in še kakšnem poetu vzdihovanja in hrepenenja.
Ko pa stopimo v svet romanov, se nam odpre skoraj neskončno dolg seznam naslovov, avtorjev in avtoric, ki jim je bila ljubezen temeljno vodilo pisanja in premišljevanja. Pri teh delih se lahko ustavimo za trenutek prav zato, ker so iz njih nastali pomembni filmi, ki predstavljajo tudi temelj te žanrske kinematografije.
Casablanca
V pogledu nazaj ne moremo brez filma Casablanca (1942). Že po letnici vidimo, kdaj je film nastal – zanimivo pa je, da tudi v resnici pripoveduje ljubezensko zgodbo iz druge svetovne vojne v maroškem mestu Casablanca. Režiser je bil Michael Curtiz, pomembni vlogi pa sta naredila Humphrey Bogart (Rick) in prelepa Ingrid Bergman (Ilsa). Iz samega filma se je izvila pesem, ki je tedaj obnorela milijone ljudi in prinesla popularnost marsikateri radijski postaji prav zato, ker so jo tolikokrat uvrstili v svoj program. Gre za pesem As Time Goes By, katere avtor je Herman Hupfeld. Skratka – ljubezenski film in skladba, da si človek lahko le oblizne prste.
Kot voda za čokolado
V ta prekratki nabor moramo umestiti tudi film Kot voda za čokolado (Como agua para chocolate, 1992). Knjigo, ki je bil podlaga zanj, je napisala mehiška pisateljica in scenaristka Laura Esquivel. Roman sledi zgodbi mladega dekleta po imenu Tita, ki hrepeni po svojem ljubljenem Pedru, a ga nikoli ne bo mogla imeti, ker se mati drži družinske tradicije: najmlajša hči se ne more poročiti, temveč mora skrbeti za svojo mamo, dokler ona ne umre. Tita se lahko izraža le, kadar kuha. Režiser filma je bil Alfonso Arau, prav posebno glasbo pa je napisal afriško-kubanski skladatelj Leo Brouwer. Film, vreden vsake sekunde, in za vse tiste, ki se radi topite – kot čokolada nad paro. Res.
Ljubezenska zgodba
Od tod naprej ne smemo brez filma Ljubezenska zgodba (Love Story, 1970), ki nosi vse že kar v naslovu. Film je nastal po istoimenski knjigi Ericha Segala, vendar je knjiga doživela pravi uspeh šele, ko je režiser Arthur Hiller ustvaril to klasično ljubezensko melodramo. Saj vemo: Jenny je Ali MacGraw, Oliver pa je Ryan O'Neal. Torej: Oliver Barrett IV., dedič ameriške družine višjega razreda z vzhodne obale, obiskuje univerzo Harvard, kjer igra hokej na ledu. Spozna Jennifer Cavilleri, bistroumno študentko klasične glasbe Radcliffa iz delavskega razreda, in seveda se zaljubita. Kljub razrednim in siceršnjim razlikam. Sreča traja, dokler Jenny ne zboli. Usodno. Z dvorano, polno mokrih robčkov in brisač. Grozno, lepo, strašno, božansko. Poskusite. V tem filmu je kraljevala tudi glasba, pod katero se je podpisal Francis Lai. Prav naslovna tema filma mu je prinesla svetovno slavo, saj je zanjo dobil celo oskarja in cel kup drugih nagrad.
Mesečnica
Film s posebno ljubezensko kemijo je Mesečnica (Moonstruck, 1987) režiserja Normana Jewisona, zgodbo pa je napisal John Patrick Shanley. Saj vemo: mlada italijansko-ameriška vdova Loretta Castorini (Cher) sprejme predlog za poroko svojega neumnega fanta Johnnyja (Danny Aiello) in se zaljubi v njegovega mlajšega brata Ronnyja (Nicolas Cage). Ronny je izgubil roko v nesreči, za katero krivi brata, vendar je prav on tisti, ki Loretto povsem razume, in Loretta očitno razume, kaj je prava ljubezen. Čeprav je film kar precej komičen, prinaša prav tisto pravo sladko-grenko razmerje vsega, kar ljubezen potrebuje. Predvsem pa težo odločitev in posledic.
Kino Paradiž
Tu je še film Kino Paradiž (Nuovo Cinema Paradiso, 1988), popolna romanca, posvečena zgodovini kina in kinematografije s točno pravim pridihom italijanskega temperamenta. Režiser in scenarist je bil Giuseppe Tornatore, božansko glasbo pa sta ustvarila Ennio Morricone in njegov nečak Andrea. Na kratko: filmska katarza je obuditev nekdanje ljubezni in hkrati legendarna zlepljenka vseh nekoč prepovedanih poljubov na filmih, ki jih je moral Alfredo (Philippe Noiret) na zahtevo vaškega župnika izrezati iz filmov – in jih je na koncu podaril Salvatoreju kot svojo zapuščino. Skupaj z glasbo je to najverjetneje največji poklon filmskim ljubezenskim poljubom. Vsekakor velja poskusiti.
Angleški pacient
In seveda film Angleški pacient (The English Patient, 1996), ki ga je posnel režiser Anthony Minghella in bil okronan s kar devetimi oskarji, zlatimi globusi, 62 nagradami in 77 nominacijami. Glavne like so upodobili Kristin Scott Thomas, Juliette Binoche in Ralph Fiennes. Film je boleča romanca, zgodba velike ljubezni, ki se seveda tragično konča: ob koncu druge svetovne vojne mlada medicinska sestra (Binoche) skrbi za močno opečeno žrtev letalske nesreče (Fiennes). Njegova preteklost je prikazana v spominih, ki razkrivajo vpletenost v usodno ljubezensko afero, nesrečne okoliščine pa pustijo za seboj pogorišče življenja. K filmu spada tudi odlična filmska partitura Gabriela Yareda.
Še nekaj naslovov, polnih ljubezni
Za konec še nekaj naslovov, polnih hrepenenja in ljubezni – takšne in drugače, a vedno globoko usodne in pomembne, tragične in božanske. Med naslovi, ki jih morate videti, so: Duh (Ghost, 1990, režija Jerry Zucker, igrata Patrick Swayze in Demi Moore); Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name, 2017, režija Luca Guadagnino po romanu Jamesa Ivoryja); Titanik (Titanic, 1997, režija James Cameron, v glavnih vlogah Leonardo di Caprio in Kate Winslet); Gora Brokeback (Brokeback Mountain, 2005, režija Ang Lee, v glavnih vlogah Jake Gyllenhaal in Heath Ledger); Klavir (The Piano, 1993, režija Jane Campion, v glavnih vlogah Holly Hunter in Harvey Keitel); Neskončna ljubezen (Endless Love, 1981, režija Franco Zeffirelli, v glavnih vlogah Brooke Shields in Martin Hewitt, film pa je dal izjemno popularno pesem z istoimenskim naslovom, ki sta jo ustvarila Diana Ross in Lionel Richie); in seveda Gejša (Memoirs of a Geisha, 2005, režija Rob Marshall, filmska glasba John Williams); ter skrivnostna in neverjetna Brezčasna Adaline (The Age of Adaline, 2015; režija Lee Toland Krieger, v glavnih vlogah Blake Lively in Michiel Huisman).
Vesna in Ne čakaj na maj
Čisto na koncu tega seznama še dva slovenska filma: Vesna (1953, režija František Čap, v glavnih vlogah Metka Gabrijelčič, Franek Trefalt, Janez Čuk, Jure Furlan, Stane Sever, Elvira Kralj in celo Frane Milčinski; glasbo je napisal Bojan Adamič) in nadaljevanje z naslovom Ne čakaj na maj (1957, režija František Čap). Oba filma ponudita slovensko mladostniško ljubezensko zgodbo, iz katere se je rodila večna slovenska pesem (Ne čakaj na maj), katere avtor je Borut Lesjak, besedilo pa je napisal Frane Milčinski - Ježek. V filmu jo zapoje Zlata Ognjanović in skoraj ni junaka, ki bi te pesmi ne poznal, a ne?
