»Kaj ni to najlepši razgled v Sloveniji?« pokaže Vasilij Žbogar, ko prihiti na kavo na teraso na izolskem Belvederju, od koder seže pogled na izolsko mestno jedro in zaledne vasi ter na morje vse do Trsta. Je umirjen in prijeten sogovornik. Izolan z vsem srcem, včasih še na krajši oddih z ženo »odpotujeta« v Izolo, v hotel na Belvederju, denimo.

Sedeminštiridesetletni olimpijec v politiko ni zašel naključno. »Prihajam iz sveta športa, kjer veš, da bo imela tekmovalna pot tudi konec, in sem se na to pripravljal.« Za lokalno politiko se je odločil že pred štirimi leti in bil pod okriljem civilnega gibanja Ponosni na Izolo izvoljen za občinskega svetnika. Tako je od blizu spoznal lokalno politiko, procese odločanja in letos je dozorela njegova odločitev, da se tudi sam poteguje za mesto izolskega župana. Kandidira kot neodvisni kandidat s podpisi volivcev in s podporo civilnega gibanja Ponosni na Izolo.

Izoli bi se rad oddolžil

Le kaj ti je tega treba, je o vstopu v politiko slišal že večkrat. »Politika ni noben bavbav. Ne razumem, zakaj se je vsi izogibajo. Mar ni dobro, če tudi mlajši poskušamo kaj narediti za svoje mesto? Da se na sejah občinskega sveta pogovarjamo o prihodnosti Izole, se tudi spremo, če je treba, a na koncu dosežemo rešitev, ki bi bila dobra za vse?« je pragmatičen. Vedno, ko se je vrnil z medaljami z velikih tekmovanj, so mu, Vasku, Izolani priredili nepozabno »fešto« in, kot pravi, bi jim to naklonjenost zdaj rad vrnil: če bo izvoljen, bo dal vse od sebe, da bo dober župan. Izkušnje iz športnega sveta lahko pri tem pomagajo. »Ciljna usmerjenost, osredotočenost, ambicije, motiviranje ekipe, vztrajnost, odločnost, delo brez urnika,« našteva dobitnik brona iz Aten 2004, srebra iz Pekinga 2008 v razredu laser in še enega srebra iz Ria 2016 v razredu finn. Na tekmovalno obdobje življenja spominjajo tri olimpijske medalje, spravljene v domači kuhinji, prizna pa, da so že nekoliko zapuščene. »To poglavje je končano, v življenju hočem še kaj drugega,« pravi.

O viziji Izole naj odločajo Izolani

Med potovanji na tekmovanja po svetu je spoznal, kako rad ima svoj kraj, lahko pa je tudi videl, kaj Izoli manjka. »Vizije manjka. Kaj sploh hočemo. Izola bi bila rada malo ribiška, malo industrijska. Ne vemo, ali hočemo množični turizem ali butičnega, ali hočemo stanovanja ali hotele … Medtem pa izgubljamo identiteto Izole, ki je na prvem mestu obmorsko mesto, zaradi česar je vse, kar je povezano z morjem, naša prednost.«

Žbogar meni, da se je občina ujela v začarani krog, ko prodaja stanovanja kot po tekočem traku. Kupci velikokrat niso Izolani, zato je pozimi mesto mrtvo. »Parkirišči Lonka in Veliki trg tik ob morju sta gotovo dobičkonosni, a avtomobili na tako lepa trga ne sodijo. Parkirišča naj gredo pod zemljo, na vrhu pa naj bo prireditveni prostor. Izola potrebuje podzemno parkirno hišo, promet je treba premišljeno umiriti, da imajo ljudje dostop do mesta in prebivalci parkirišče, to je prvi pogoj, da se ljudje lahko vračajo v mesto,« našteva. Tudi območje Argoline, nekdanji tovarniški kompleks z značilnim dimnikom nekaj korakov ob morja, bi po njegovem mnenju morala kupiti občina, saj je to za prihodnost Izole strateško območje.

»Vendar pa želim, da vizijo Izole oblikujejo Izolani. Želim, da pridemo do nabora zamisli, kaj prebivalci želijo v svoji občini. Ko bomo dobili vizijo, bomo k sodelovanju povabili strokovnjake, tudi mednarodne, da bomo zadeve uresničili. Če se izkaže, da ljudje ne želijo velikih sprememb v mestu in na podeželju, tudi prav. Ne želim vsiljevati svojih idej,« obljublja Žbogar.

Kampanjo je že začel prav s poslušanjem Izolanov. Na prvem srečanju so občani najbolj poudarjali stanovanja za mlade, delovna mesta za mlade, problematiko prepovedanih drog v Izoli in zdravstveno oskrbo za starejše ter ne kakšnih velikih projektov. »To je ena od prednostnih nalog: kako pripraviti modele, da bodo mlade družine lahko prišle do primernega stanovanja in bodo mladi ostali v občini,« poudarja.

Povezal je vse najboljše jadralce

V pogovoru se seveda vedno znova vračamo k jadranju, ne nazadnje je v Žbogarjem poklicnem življenju še vedno močno prisotno. Je med uspešnimi trenerji jadranja, trenutno tudi na Irskem, ima tudi jadralno akademijo v španski Valencii … »Na dolgi rok se v tujini ne vidim. Imam dva otroka, stara pet in deset let, in hočem biti več doma in z ženo sodelovati pri vzgoji,« pravi.

Zdaj je tudi med pobudniki povsem novega svetovnega jadralskega tekmovanja, v zlatem pokalu SSL. Cilj tega pokala je ugotoviti, katera država na svetu je najboljša v jadranju. »Ta koncept tekmovanja postavlja jadralca pred tehnologijo. Vsaka država ima tako svojo reprezentanco, vse jadrnice so enake, razliko ustvari le kakovost jadralcev. Zbral sem najboljše slovenske jadralce. To, da mi jih je uspelo povezati, mi je vzelo veliko energije, a mi daje tudi ogromno zadovoljstva. Take povezanosti v našem jadranju še ni bilo,« je ponosen. Reprezentanco so poimenovali Krpani 1860 – po Martinu Krpanu. Tako zdaj za Krpane pod kapetansko taktirko Žbogarja skupaj nastopajo najboljši, med njimi Gašper Strahovnik, Tina Mrak, Vid Jeranko, Mitja Beltram, Mitja Margon, Veronika Macarol, nekdanji veslač Jani Klemenčič, Tomaž Čopi, Igor Lah … Ravno prejšnji konec tedna so trenirali v Portorožu. »Lahko ciljamo na sam vrh v tej disciplini in smo okronani kot najboljša država na svetu v jadranju,« je ambiciozen. »S tem tudi dokazujemo, da smo pomorska država in na svetovnem jadralskem zemljevidu.«

Ne bo župan, ki bo šel na olimpijske

Pričakovati je, da bo tudi ta nova disciplina postala olimpijski šport. Torej bi se lahko zgodilo, da bi župan postal olimpijec, za tak primer v zgodovini iger še nismo slišali, ga dregnemo. »Ne, ne, nikakor, olimpijskih ambicij nimam več, z olimpijskim jadranjem sem opravil. V posadki Krpanov sem kapetan, nimam nobene vloge na barki in se bom kmalu umaknil komu mlajšemu,« se smeji. Zapušča tudi funkcije v Jadralski zvezi Slovenije, vse svoje misli osredotoča na morebitno županovanje.

»Vasilij je prijazen, nekonfliktna osebnost, a je individualist, raje se umakne, kot da bi se zameril,« je o njem nedavno povedal radijski novinar Aleš Smrekar, njegov dobri znanec, ki ga je spremljal med športno kariero. »Ja, v jadranju sem se vedno raje umaknil, kot tekmovalec iz male Slovenije ob konfliktu na regatnem polju s kom iz velikih držav nisem mogel zmagati. Premagati sem jih moral z rezultati. In predvsem sem moral delati načrtno: ko sem si le lahko privoščil, sem najel tujega trenerja, ne zato, ker bi ga zares potreboval, ampak ker mi je to dalo moč v jadralskih krogih, takoj so me obravnavali drugače,« pripoveduje o zakulisju velikih tekmovanj. »Zdaj je drugače, z ekipo Krpanov se nam ni treba več umikati, smo velesila,« doda.

Načrtuje tedenski jadralski praznik

Če bo postal župan, bo tudi občinsko ekipo najprej povabil na team building srečanje, napoveduje. »Za motivacijo ljudi v občinskih službah, da bo ekipa uigrana, kot so Krpani.«

Tudi na regatnih poljih sredi morja priletijo polena pod noge, ne le v politiki, poglejte letošnjo Barcolano, pravi. Po tržaški regati so namreč naknadno diskvalificirali drugouvrščeno italijansko jadrnico Arca in četrtouvrščeno slovensko Way of Life. A tržaško dogajanje ga ne preseneča: »Pravzaprav sploh ni tako slabo, kar se je zgodilo, jadranje je postalo pomemben šport, vsi se pogovarjajo o tem. Na vseh regatah po svetu so protesti in drame.«

Na Barcolano ga sicer prav nič ne vleče. Začel pa je že nov projekt doma, to je Slovenski teden jadranja. »To bo naša Barcolana, ki bo za teden dni povezala vse štiri obalne občine. To bo pravi jadralski praznik. Za veliko noč prihodnje leto, ko bo prva izvedba, si želimo 1000 jadrnic na morju. Moja želja je, da vsa Slovenija jadra, vse, kar plava, naj gre na vodo. Pričakujem pa seveda mednarodno zasedbo,« je navdušen.

Po poklicu je ekonomist, diplomiral je na fakulteti za menedžment v Kopru. »Če ne bom postal župan, pa se bom vpisal še na študij kineziologije,« načrtuje. Tudi vstop v državno politiko bi ga zanimal, a vse ob svojem času. Najprej bi rad poskrbel za svojo Izolo.