Dejstvo je, da so bili zadnji rezultati SŽ Olimpije v ligi ICEHL pod pričakovanji in da se ji končnica vse bolj oddaljuje, toda po osvojenem naslovu državnih prvakov je vaš odstop vendarle predstavljal presenečenje. Zakaj ste se odločili za ta korak?
V zadnjih dneh sem glede svojega odstopa slišal veliko različnih zgodbic, zato še enkrat ponavljam, da sem se zanj odločil popolnoma sam. Nikogar ni bilo, ki bi me v to prisilil. Za odstop se nisem odločil zato, ker smo izgubljali v ICEHL, ampak zato, ker nismo več šli v pravo smer. Ker so nekatere tekme pred novim letom nakazale, da bi se vendarle lahko razvilo v pravo smer, sem še nekoliko počakal z odstopom. Toda nato je prišlo do tekme z Vorarlbergom, in ker je bilo to pred finalom končnice državnega prvenstva, se nisem želel posloviti kot nekdo, ki se je nečesa ustrašil. Proti Jeseničanom so bili fantje pravi, takšni, kot morajo biti, in upal sem, da se bodo po tem naslovu zadeve spremenile. Na žalost se to ni zgodilo in ni bilo več nobenega razloga, da bi vztrajal.
Dejali ste, da zadeve niso šle več v pravo smer. Ali to pomeni, da niste več imeli zaupanja igralcev?
Težko to rečem, je pa veliko stvari kazalo na to. Da greš lahko v pravo smer, potrebuješ vodje, ki te podpirajo, dihajo s tabo, te razumejo in ti verjamejo ter to potem prenašajo na igralce, ki tega nimajo. Tu se je žal zataknilo. Vendar ne bi krivil samo igralcev, del krivde prevzemam tudi sam, ker mi jih ni uspelo prepričati, da bi stvari, ki smo jih delali, delali v kontinuiteti in bi padle na plodna tla. Verjetno pa so bili tudi drugi razlogi, zakaj je do tega prišlo.
Vseeno se morava vrniti nekaj mesecev nazaj, ko ste začeli sestavljati ekipo za letošnjo sezono. Kako zdaj gledate na izbor igralcev, je bila morda že takrat narejena napaka?
Mislim, da ne in da smo ekipo sestavili v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi. Še vedno trdim, da bi bila ekipa, ki smo jo sestavili v začetku sezone, v normalnih okoliščinah boljša od lanske. Sam sem po dobri sezoni slovenskih igralcev v lanski sezoni pričakoval, da bodo naredili korak naprej, so pa v večini naredili korak nazaj. Nihče ni pričakoval, vključno z mano, da bodo igralci, ki so imeli za sabo odlično sezono, imeli letos toliko slabšo.
Veliko kritik je bilo izrečenih na račun tujih hokejistov. Joseph Garreffa je celo predčasno zaključil pogodbo, skupaj z vami pa je klub zapustil tudi branilec Carl Neill.
Lani smo zadeli z Leclercom, ki sem ga poznal, v letošnji sezoni pa smo imeli smolo, da je bil Vallerand (ta je medtem že zapustil Olimpijo, op. p.) dolgo poškodovan. Gre sicer za karakterno drugačnega človeka, vendar je bil Vallerand na teh 16 tekmah, kolikor jih je odigral pod mojim vodstvom, pri 14 točkah, kar ni slabo. Toda glede na naše finančne zmožnosti je težko pripeljati tujce, ki so že dokazano dobri. Pred leti, ko je Olimpija vozila tujce, ki so prvič prihajali v Evropo, so bili plačani veliko boljše kot ti, ki so zdaj pri nas. Na nekatere igralce so tudi leteli očitki, ki niso bili utemeljeni. Eden takšnih je recimo prav Neill, o katerem je bilo veliko pripomb, je bil pa tretji strelec med branilci v ligi in je dobil kar nekaj ponudb iz nemške lige. Za Garreffo smo mislili, da bo delal ofenzivno razliko, vendar je na žalost ni. Od Dodera smo dobili tisto, kar smo pričakovali, Erving pa sodi v tisto zgodbo z domačimi igralci.
V vsakem klubu obstaja opozicija in tako je tudi v Olimpiji. Z njene strani je veliko negodovanja tako glede vodstva kluba kot glede strokovnega vodstva in izbora igralcev.
Prepričan sem, da si Miha Butara, Anže Ulčar, konec koncev tudi jaz, dokler sem bil v klubu, in vsi drugi, ki jih nisem naštel, zaslužijo več spoštovanja. Če omenim le predsednika kluba Butaro, ki je praktično iz nič pripeljal Olimpijo v ICEHL in konec koncev tudi v ligo prvakov; vprašanje je, kje bi bila danes Olimpija, če ne bi bilo njega. Težko razumem, zakaj se v Sloveniji vedno iščejo nekakšne zgodbice, ki so neresnične, ki so skregane z vsakršno zdravo logiko, ampak to je, kot kaže, slovenska mentaliteta. Mi je pa žal, da je tako, kajti šport bi moral biti zabava za navijače, ne pa, da se ves čas iščejo neki krivci, nekaj slabega.
Kaj mora Olimpija spremeniti, da bi lahko igrala vidnejšo vlogo v ICEHL? Verjetno najprej to, da se popravi vzdušje okoli kluba, da vsi dihajo za eno stvar, ne pa, da se iščejo samo napake.
Za vzdušje ne verjamem, da se bo kar popravilo, ker je nekaj podobnega v vseh športnih panogah v Sloveniji. Vsakdo, ki nekaj dela, je slab, ali kdo kaj krade … Skratka, vedno je nekakšna negativa. Kar pa mora Olimpija narediti, je, da gre svojo pot naprej. Mislim, da je imela trenerja, ki bi znal to peljati, vendar se tega ni želel več iti, ker ji je želel dobro že v tej sezoni. Zavedati se moramo, da smo v ICEHL palček v primerjavi z drugimi klubi, vendar moramo to znati predstaviti ljudem in upati, da bodo to kupili in nas podpirali ne glede na rezultat. Prav tako bi morali povečati število ljudi v pisarni, ki so zdaj preobremenjeni, pripeljati se mora dober strokovni štab, še kakšnega dodatnega strokovnjaka za druga področja in iti v zgodbo mladih igralcev. Narediti se mora ogrodje domačih igralcev, ki imajo pravi značaj, ki so pridni in lačni uspeha.
Veliko govora je tudi o tem, da Olimpija v zadnjih letih ni »proizvedla« veliko mladih igralcev, toda v letošnji sezoni jih je kar nekaj dobilo priložnost, res pa je, da so nekateri od njih prišli iz drugih klubov.
V vsakem primeru smo se v tem letu in pol, kolikor sem bil v klubu, trudili, da bi to popravili, in mislim, da se tudi bo. Vsekakor se mora izboljšati infrastruktura. Prepričan sem, da imamo že zdaj v mlajših selekcijah kakovostne trenerje, bo pa potrebno še koga pripeljati, ki bo znal postaviti vizijo in stati za njo. Dejstvo je, da Olimpija mora iti v vzgojo mladih igralcev, ki bodo karakterno pripravljeni več delati, kar sta v letošnji sezoni že dokazala Miha Beričič in v zadnjih tekmah tudi Urban Podrekar. Velik potencial ima Žiga Mehle, ki ga še ni povsem razvil, ampak ga lahko. Potem so zadaj še Jakob Pečnik, Tian Hebar, Luka Vodlan …, ki se jim mora dati priložnost. Tudi zaradi vseh lastnosti, ki jih letošnja ekipa ni imela.
Kaj boste delali v prihodnosti, boste ostali v hokeju?
Imam to srečo, da imamo družinsko podjetje in nisem odvisen od hokeja, da bi lahko preživel. Sem nor na hokej, sem nor na trenersko delo, sem nor na neki razvoj, vizijo, ki pelje v pravo smer, vem pa, da karkoli bom v življenju delal, bom v tem našel svoj pomen. Ne pravim, da si zapiram vrata hokeju, daleč od tega, vendar me bolj kot sama raven hokeja, se pravi članski ali mladinski, zanima projekt, ki bo dolgoročen in ki bo imel pozitivno noto. Da bom čez nekaj let nanj ponosen.
