Pičlih šest let nazaj je Elizabeth Holmes s 4,5 milijarde dolarjev premoženja po oceni revije Forbes postala najmlajša in najbogatejša milijarderka, ki si je denar zaslužila sama. Njeno podjetje Theranos naj bi bilo takrat vredno dvakrat več, devet milijard. Pri devetnajstih je študij na prestižnem Stanfordu obesila na klin, leta 2003 ustanovila podjetje in si v Silicijevi dolini počasi začela pridobivati ugled, mediji so jo razglasili za tehnološko vizionarko, ljubljenko ameriškega poslovnega sveta, vsi so ji jedli iz roke in ji zaupali, ko je napovedovala revolucionarne spremembe v zdravstveni diagnostiki. Trdila je, da v Theranosu za kakovostno krvno preiskavo potrebujejo le nekaj kapljic krvi iz prsta. Na to pot jo je spravil strah pred iglami, je mnogokrat razložila. Vztrajala je, da v podjetju za testiranje uporabljajo najsodobnejše, revolucionarne naprave, a so imeli v resnici povsem običajno opremo Siemensa. Po enajstih tednih sojenja ter sedmih dneh razprav je porota v Kaliforniji odločila, da je 37-letnica kriva goljufije in zarote po štirih od enajstih točk obtožnice, nanašajoč se na zavajanje investitorjev. Ti so v njeno vizijo vložili 945 milijonov dolarjev. Oprostili so jo po treh, v katerih so ji očitali zavajanje strank, ki so plačale za preiskave, za še tri pa se porota ni mogla odločiti o krivdi.
Načrtno zavajala
Podobno kot ima skoraj vsak dom tehnologijo Steva Jobsa, je bila tudi Holmesova prepričana, kako bo njena samotestirna naprava za odkrivanje bolezni nekoč del vsakega gospodinjstva. Jobsovo moč, vizijo, duha in še kaj je kanalizirala tudi skozi enostavna oblačila, ki jih je tako rada nosila. Črn puli je bil njen zaščitni znak. »Veliki privilegij je ljudem spremeniti življenje. Zelo hvaležna sem za vse. Moje življenje je darilo od boga,« je pred leti razmišljala v enem intervjuju. Pot z vrha sveta na njegovo dno je bila bliskovita. Kot hiša iz kart se je zgodba o čudežnem dekletu začela sesedati že leta 2015, ko je o njenih domnevnih prevarah zasebnih vlagateljev izšel prvi članek v časniku Wall Street Journal. Pisalo je, da njen sistem ne deluje tako, kot bi moral, oziroma kot ona obljublja. Sledil jih je celi niz, v njih so dvomili o natančnosti naprav v Theranosu. To je bil začetek konca.
Holmesova vztraja, da ni nikogar nalašč pretentala, da je verjela v revolucionarne krvne preiskave ter da so bili za zagotovitev kakovosti teh odgovorni drugi v podjetju. Že od malega naj bi namreč sanjala, kako bo nekoč s pripomočkom za samotestiranje (ki naj bi ga zasnovala sama!) ljudem pomagala pri prepoznavanju na stotine bolezni iz le kapljice krvi in to v nekaj minutah. Očitno pa je tožilstvo uspelo prepričati poroto, da se je zelo dobro zavedala pomanjkljivosti tehnologije in da je zavestno zavajala vlagatelje. Lagala je celo, da take aparature uporabljajo v vojski. Del krivde je Holmesova skušala prevaliti na dolgoletnega poslovnega in zasebnega partnerja Ramesha Sunnyja Balwanija, sojenje zoper katerega se še ni začelo. Sunny naj bi jo zlorabljal fizično in psihično, nadzoroval njeno dieto, prijatelje in tako povsem nadzoroval njeno življenje.
Izgubila denar Murdocha
Holmesovi so nasedli vsi – poleg pacientov in medijev tudi številni prekaljeni mački poslovnega sveta. V svoje posle je namreč zvabila znane bogataše, pri čemer naj bi bila prava mojstrica. Ti so posledično privabili dodatne investitorje. Medijski magnat Rupert Murdoch je prvič denar vložil le dve leti po ustanovitvi podjetja, skupno ji je zaupal 125 milijonov dolarjev, kasneje ji je denar celo pomagal zbirati. Tik pred propadom pred petimi leti je svoj delež prodal podjetju nazaj za pičli en dolar. Sto milijonov dolarjev je izgubila ministrica za izobraževanje v času Donalda Trumpa in bogata dedinja Betsy De Vos, 150 milijonov je izgubila družina Walton, lastnica verige trgovin WalMart, nekdanji minister za obrambo Jim Mattis je vložil 85 milijonov dolarjev, nekdanji državni sekretar ZDA Henry Kissinger se je pod nosom obrisal za okoli tri milijone.
Čeprav ji za vsako od točk po obtožnici grozi po 20 let zapora, skupno torej 80, bo po poročanju ameriških medijev skoraj gotovo prejela mnogo nižjo. Poznavalci se cinično nasmihajo, da ji gredo pri tem zelo na roko barva kože, spol, drgnjenje komolcev v smetani družbene scene, nenazadnje pa tudi nenasilnost kaznivih dejanj. Kdaj ji bodo izrekli kazen, še ni znano, se bo pa nanjo verjetno pritožila. Gre za enega redkih primerov iz Silicijeve doline, ki se dejansko znajdejo na sodišču. Mlada, inovativna podjetja in njihovi direktorji tam namreč sledijo pravilu »fake it till you make it«, pretvarjaj se (da si uspešen), dokler ti tudi zares ne uspe. Na tak način v črne luknje neizpolnjenih obljub pade res ogromno denarja, odgovornosti pa običajno ni treba prevzeti nikomur.