Grablje zamenjal za kolo

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sobota, 2. julij 2022 / 15:19  

Izšla je biografija o Mateju Mohoriču z naslovom MOHOpedija. Prinaša več kot tristo strani zanimivega branja o njegovi mladosti, kolesarskih začetkih, vzponih in tudi padcih. Kolesar iz Podblice je v prvi vrsti človek, ki ve, kaj hoče in kako to doseči. Trdega dela se je najprej učil na kmetiji, nato pa grablje zamenjal za kolo.

Včeraj se začenja kolesarska Dirka po Franciji, in od včeraj je v prodaji MOHOpedija, nezaključena biografska škrbina o kolesarskem življenju in uspehih Mateja Mohoriča, gorenjskega kolesarja, ki se bo v dresu ekipe Bahrain Victorius tudi na letošnjem Touru boril za nove uspehe.

Obožuje knjige in branje, sedaj dobil svojo

Prvo knjigo, ki govori o njem, je predstavil le dan po koncu dirke Po Sloveniji. Deležna je bila velikega zanimanja. Avtor knjige je Uroš Buh, izdala jo je založba Aktivni mediji. Sodeloval je tudi pisatelj Tadej Golob, ki je opravil slogovni pregled, za fotografije na ovitku pa je poskrbel fotograf Tit Košir. »Upam, da bodo zgodbe v tej knjigi v navdih, da vas ponesejo skozi moje življenje in da mogoče v njih najdete tudi delček samih sebe. Ko sem odraščal na kmetiji pod Jelovico, si nisem niti v sanjah predstavljal, da bom desetletje kasneje na vroč julijski dan grablje za spravilo sena zamenjal za karbonsko krmilo na Dirki po Franciji. A saj se ni veliko spremenilo: sonce, vročina in trdo delo so ostali, le namesto ožuljenih rok imam sedaj ožuljeno zadnjo plat, zadovoljstvo zvečer po opravljenem delu pa je še vedno ravno tolikšno,« Matej Mohorič poudarja v knjigi. Eden najboljših kolesarjev na svetu že od otroštva obožuje knjige in branje. Zdi se mu, da so mu prav knjige razširile obzorje in mu odprle vrata v svet. »Iz knjig človek lahko črpa ogromno znanja, modrosti tega sveta. Knjiga te ponese v neko drugo dimenzijo. Za vsako knjigo, tudi če na polici ni videti najbolj mamljiva, je ogromno dela. Prepričan sem, da ne bi bil isti človek, če ne bi prebral toliko knjig,« pravi Mohorič. Sedaj ima svojo knjigo, s katero s številnimi nasveti širi obzorja drugim. Zakaj je sploh prišlo do nje, je pojasnil avtor Uroš Buh: »Vse skupaj je bilo precej spontano. Lani sva po Dirki po Franciji, na kateri je osvojil dve etapni zmagi, delala intervju za revijo Bicikel. Ko sem se lotil pisanja uvodnika, sem v enem stavku napisal, da je Matej človek, ki si ne zasluži samo intervjuja, ampak morda celo knjigo. Poklical sem ga in mu predstavil idejo. Razmislil je in mi sporočil pritrdilni odgovor. Dogovorila sva se, da se bova po koncu sezone začela srečevati in pripravljati material. Nekajkrat sva se dobila v živo, nekajkrat pa na spletu.«

Zgodba s potopno sedežno oporo

Knjiga ima 314 strani. V njej so prestavljeni vsi vrhunci dosedanje kariere Mateja Mohoriča. Leta 2012 je postal mladinski svetovni prvak, leto kasneje še svetovni prvak v kategoriji mlajših članov. Isto leto je podpisal prvo profesionalno pogodbo z ekipo svetovne serije – pri 19 letih. Leta 2017 je zmagal na etapi na Dirki po Španiji, naslednjo pomlad še na Dirki po Italiji. Prvič je postal državni prvak v članski konkurenci in zmagal na etapni Dirki po Nemčiji. Prelomna je bila zanj sezona 2021. Osvojil je drugi naslov državnega prvaka v cestni vožnji, na Dirki po Franciji je dobil dve etapi. Letos mu je kot prvemu Slovencu uspelo v velikem slogu osvojiti najdaljšo spomladansko klasiko Milano–San Remo. V zgodovino se je zapisal tudi kot prvi kolesar, ki je na tako pomembni dirki zmagal s potopno sedežno oporo. »Serviser Filip Tišma je na decembrskih pripravah prišel do mene in mi predstavil to idejo s potopno oporo z gorskega kolesa. Izvedli smo testiranje. Nisem pričakoval, da bo v vožnji kakšna bistvena razlika. Testiranje me je osupnilo. Razlika je bila ogromna. Od tistega dneva naprej sem bil osredotočen na zmago na dirki Milano–San Remo,« je spomine obujal Mohorič.

Najprej plavalec, nato ga je prevzela »specialka«

V knjigi spomine obuja tudi na odraščanje, na otroška leta v domači Podblici in na kolesarske začetke v takrat še Kolesarskem klubu Sava Kranj. Odraščal je na kmetiji, oba starša sta bila učitelja. »Imel sem zelo lepo otroštvo. Vesel sem, da sem imel možnost odraščati na kmetiji, bil povezan z naravo, živalmi. Vse to me je naučilo odgovornosti, trdega dela ...« poudari. Prvi šport, ki ga je treniral, ni bilo kolesarstvo. »Hodil sem na plavanje, kar pa je za starše postalo logistično zahtevno. Zagrel sem se za kolesarstvo. Na trening greš lahko s kolesom in ni treba, da te starši vozijo. Prvi v vasi je začel trenirati moj sosed Nejc Bešter. Še jaz sem poklical trenerja Matjaža Zevnika, če lahko pridem. Matjaž me je oblikoval v kolesarja, kakršen sem danes. Če odmislim obdobje mlajših mladincev, je bil moj edini trener do prestopa med profesionalce. Takrat sem dobil prvo 'specialko', še sedaj jo imam pred očmi. Takoj me je prevzela. Še danes je zame 'vau' vsak dan, ko grem na kolo. Neskončno sem hvaležen, da sta mi starša dovolila, da se ukvarjam s kolesarstvom. Svoje kariere ne bi zamenjal za nič na svetu. To počnem s srcem.«

Zlati maturant

Matej Mohorič ni le odličen kolesar, je tudi zlati maturant. »Odkar se spomnim, sem zelo rad hodil v šolo. Pozorno sem poslušal, vse me je zanimalo, dvigoval sem roko, nikoli nisem hotel 'špricati' pouka, zato nisem bil ravno priljubljen. Ko sem dobil v roke svojo prvo ponudbo za poklicnega kolesarja, sem si vzel nekaj časa zase in razmišljal, po kateri poti naj grem naprej. Odločil sem se, da priložnost zgrabim z obema rokama. Ni pa mi bilo vseeno, da sem zaključil svojo akademsko pot, da nisem šel na fakulteto. A ko se nekaj odločim, nikoli ne gledam več nazaj,« je opisal pomemben mejnik v življenju. Ta del je v spremni besedi poudaril tudi Gorazd Štangelj, športni direktor pri profesionalni ekipi Bahrain Victorious: »Moram priznati, da se človek Mateja skoraj ustraši, ko se prvič pogovarja z njim! Preprosto je tako inteligenten, da nehote dobiš občutek, kot da se pogovarjaš z nekim futurističnim znanstvenikom, ne pa s kolesarjem. Takšni posamezniki v svetu športa so zelo, zelo redki. Dobro se spominjam tistih zgodnjih let najinega poznanstva, ko mi je pred podpisom prve pogodbe zaupal: »Jaz še nisem prepričan, ali bi podpisal pogodbo ali ne. Še vedno me vleče naprej v šolanje, pa ne vem, kako naj se odločim.«

Biti Človek je tisto, kar šteje

Ko je treba, se vedno odloči tudi za sočloveka, v prvi vrsti je Matej Mohorič človek z veliko začetnico. Tudi v zadnjem obdobju je razveseljeval z donacijami. »Biti človek zame pomeni, da imaš trdne vrednote, ki se jih držiš in jih spoštuješ. Poskrbiš zase, da lahko potem poskrbiš tudi za druge. Dobro je, da se v življenju ozremo okrog sebe in si med seboj pomagamo. Biti Človek je tisto, kar šteje.« Najbolj srečen je, ko delo, ki se ga loti, opravi dobro. »Kadar dam vse od sebe, si lahko čestitam. Ta pot in ta trud vsak dan, vsako minuto posebej, vsak ta trenutek me osrečuje. V življenju so vzponi in padci. Nikoli ne smeš obupati! Kako se lotevaš neuspehov, določa, kako uspešen boš v življenju. To je tudi sporočilo te knjige, tisto, kar želim bralcem povedati. Tudi na moji poti so bili padci,« še poudarja v vseh pogledih izjemni Podbličan, ki živi v Monaku. Kadar le lahko, se vrne domov. V Šenčurju ima družino. Po hčerki Juliji sta s partnerko pred kratkim dobila še sina Oliverja.

Matej Mohorič je star 28 let in je spisal že toliko zgodb. MOHOpedija je nezaključena škrbina. Pričakujemo lahko še kakšno nadaljevanje.