Predstava, da gojene ribe niso tako dobre kot divje, ne drži. Gojene ribe so enako kakovostne in včasih boljše od divje ulovljenih. Ribiška industrija pušča velik okoljski odtis, ribogojnice pa lahko ta odtis močno zmanjšajo. Trajnostno vzrejo rib omogočajo ribogojnice z recirkulacijo vode (RAS), ki s pomočjo tehničnih rešitev ohranjajo optimalne pogoje za vzrejo rib ob minimalnem odvzemu vode iz narave.
Njihove potrebe po sveži vodi so običajno od sto- do tisočkrat manjše kot pri konvencionalnih ribogojnicah. Zato lahko v ribogojnicah z recirkulacijo povečajo vzrejo rib ne glede na vodni vir in zagotavljajo konstantno kakovost ribjega mesa. Pri večji izmenjavi vode iz narave je večja možnost kopičenja težkih kovin in fitofarmacevtskih sredstev v ribah. So popolnoma zaprt sistem, zato niso tvegane za okolje. V takšnih ribogojnicah imajo ribe optimalne pogoje, kar je pomembno tudi za dobrobit oziroma dobro počutje živali.
Takšne ribogojnice z recirkulacijo postavlja tudi družinsko podjetje G2O iz Rogaške Slatine. Sami tako že gojijo postrvi in krape, kmalu pa bodo zgradili tudi recirkulacijo za afriškega soma. Po tej naložbi bodo vzgojili več kot 400 ton rib na leto, od leta 2019 so v povečanje ribogojnice in predelavo rib vložili dva milijona evrov. Zdaj jih skrbi prodaja. »Naša največja naložba prihaja v težkih časih, saj se prodaja rib od začetka epidemije korone zmanjšuje,« pravi Danijel Gospić, direktor G2O.
Prodaja rib upada
Ribogojnice z recirkulacijo so dosti manj občutljive za sušo in druge okoljske spremembe, saj regulirajo količino in parametre vode ob minimalnem odvzemu vode iz narave. V suši, ko je precej manj vode in je ta pogosto tudi pretopla, za delovanje porabijo več električne energije, in to je letos težava. V podjetju G2O kljub suši normalno hranijo ribe, a jih tepe draga elektrika. »Zaradi nje in drugih stroškov se je proizvodnja tako podražila, da je prodajna cena rib previsoka. Ne vemo, koliko ribogojnic bo preživelo in obstalo. Tudi pri nas se je prodaja rib že zmanjšala, a ker bodo ljudje še bolj varčevali, pričakujemo nadaljnji upad prodaje,« razlaga Gospić.
Obseg ribogojstva se lahko zmanjša za polovico
Nekatere ribogojce v Sloveniji so dotolkle vremenske spremembe, sploh pomanjkanje vode, drugi, ki so v zadnjem času veliko vložili, bodo težko odplačevali posojila. Ob investiranju so se tudi zavezali, da bodo povečali proizvodnjo rib, kar bo pri tako visokih stroških težko. »Naša težava so visoke temperature morja. Ribam dajemo manj hrane, rastejo počasneje, a le tako preprečujemo pojav bolezni. Krma se je v zadnjih mesecih podražila za več kot 20 odstotkov, že prej se je cena dvignila za 40 odstotkov. Za ribogojce je to tretje naporno leto, tudi mi nismo izjema,« pravi Irena Fonda, direktorica butične morske ribogojnice Fonda v Seči pri Portorožu, ki na leto proda od 60 do 80 ton brancinov in orad.
Pred korono so 80 odstotkov rib prodali v Sloveniji, po koroni jih rešuje Avstrija, ki je postala njihov glavni prodajni trg. »Trajnostno ribogojstvo in kratke poti so naše vodilo, želimo si, da bi slovenske ribe naročali vrtci, šole in druge javne ustanove, ne da gredo v izvoz, ljudje pa jedo uvožene ribe, ki so vzrejene po nižjih standardih,« dodaja Irena Fonda. »Razmere so tako hude, da smo na kmetijskem sejmu Agra imeli krizni sestanek s kmetijsko-gozdarsko zbornico KGZS. Ne čaka nas nič lepega, pričakujem, da se bo obseg ribogojstva v Sloveniji zmanjšal za polovico,« napoveduje Gospić.
Zaradi suše so nekatere ribogojnice že prazne, brez rib. Zaradi previsokih temperatur in pomanjkanja vode nekateri ribogojci že štiri mesece ne krmijo postrvi. In čeprav so v krizi že tretje leto, kmetijsko ministrstvo ni pripravilo niti enega ukrepa za pomoč ribogojcem. Koristila bi jim vsakršna pomoč, za ribogojske sisteme RAS pa predvsem nadomestilo za visoke cene elektrike. Zelo bi jim pomagalo, da bi šole, vrtci in druge javne ustanove kupovali ribe in školjke pri lokalnih ponudnikih.
Ministrstvo v novem proračunskem obdobju, ki bo trajalo od leta 2023 do konca leta 2027, napoveduje nove razpise za 60-odstotno sofinanciranje naložb v ribogojstvo. »Vprašanje je, ali se bo sploh kdo odločil za taka vlaganja. V proračunskem obdobju, ki se izteka, je naraščalo število novih ribogojnic z recirkulacijo vode, a še preden so zapolnile svoje zmogljivosti, obseg vzreje že krčijo. Riba lahko raste tudi tri leta, a če ne vemo, kakšna bo cena elektrike, so takšne naložbe preveč tvegane,« razlaga Gospić.
Pri ribah nismo niti desetodstotno samooskrbni
V Sloveniji vzredimo tisoč ton rib na leto, skupaj s školjkami pa okoli dva tisoč ton. Ironično je, da to pomeni le od šest- do sedemodstotno samopreskrbo. Napovedi so slabe, najhujše pa so napovedi o pol manjši vzreji rib. »Najbolj prizadete so večje ribogojnice, ki ribe prodajajo trgovskim verigam in posrednikom,« poudarja Gospić. Podjetje G2O posluje samo še z ribiškimi družinami, končnimi kupci in boljšimi restavracijami, za druge kupce so njihove postrvi in krapi predragi.
In kaj je rešitev? »Mislim, da je ena izmed rešitev v gojenju afriškega soma, kjer so stroškivzreje nižji kot pri postrvi, ki je prevladujoča vrsta rib v Sloveniji. Za kilogram afriškega soma potrebujemo desetkrat manj elektrike in desetkrat manj vode kot za kilogram postrvi. Postavljamo ribogojnico z recirkulacijo za gojenje 270 ton afriškega soma na leto, ki stane 1,5 milijona evrov, polovico sredstev bomo dobili od Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo. Upam, da bo cena afriškega soma sprejemljiva za kupce,« razkriva Danijel Gospić.
Drugačno gojenje postrvi
Postrvi se slabo piše zlasti zaradi okoljskih sprememb - pogostih suš in previsokih temperatur vode. Postrv je hladnovodna vrsta, zanjo je idealna voda, ki ima od deset do 14 stopinj Celzija, poleti pa se voda ogreje na več kot 20 stopinj. »V Sloveniji bomo postrvi gojili v manjšem obsegu in drugače kot zdaj. Precej neizrabljen potencial predstavlja uporaba podtalnice, ki ima vse leto konstantno temperaturo,« meni Gospić.
Sami gojijo tudi krape. »Gojimo jih s precej višjimi stroški. Zaradi suše naša proizvodnja ni prizadeta, saj vodo prezračujemo in dodajamo kisik. Imamo tudi inovativne sisteme, kjer voda kroži med ribnikom in bazeni s krapi. Vzreja je odvisna od porabe energeije, zato smo morali ceno dvigniti za 30 odstotkov in bojim se, da bomo izgubili 80 odstotkov kupcev,« je zaskrbljen sogovornik.
V Aziji narašča število novih ribogojnic
Dobre novice prihajajo iz Azije. »V Iranu, Iraku in Uzbekistanu se dogovarjamo za projektiranje in postavitev ribogojnic z recirkulacijo. Tam se gradnja in gradbeni materiali ne dražijo, imajo veliko mladih, ki raje kot drugo meso uživajo ribe, te dosegajo višjo prodajno ceno, proizvodni stroški pa so občutno nižji. Smo tik pred podpisom pogodbe za večji projekt v Iraku,« pravi Danijel Gospić.
Naše ribogojce moti, da se v Evropi veliko govori o trajnostnem kmetijstvu in trajnostnih prehranskih sistemih, za promocijo takih živil in takšne naložbe pa se premalo naredi. Ministrstvo enako sofinancira klasične ribogojnice in tiste z recirkulacijo vode, kar ni ravno logično. Ribogojnice z recirkulacijo vode so bolj prijazne do okolja, hkrati pa so tehnično in finančno bolj zahtevne od klasičnih ribogojnic.
»Kupite lahko celo hlače, narejene z manj vode, pri hrani pa ni takih oznak. Vzreja rib ima precej manjši vodni odtis, torej manjšo porabo vode kot vzreja drugih živali. V tujini že označujejo izdelke iz akvakulture, ki so pridelani z manj vode. To prakso bi lahko prenesli tudi v Slovenijo,« poudarja Gospić.
