Petek, 12. 8. 2022, 21.40
1 leto, 8 mesecev
So ameriški in srbski znanstveniki po naključju odkrili slovensko skrivnost?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,89
44
Genetski sklad današnje srbske populacije se je izoblikoval v zgodnjem srednjem veku, ko so se slovanski naseljenci zlili s staroselci, ki so na območju današnje Srbije živeli že v času železne dobe, torej pred prihodom Rimljanov na Balkan.
Po ugotovitvah genetikov so vsi narodi, ki živijo na Balkanskem polotoku, tudi neslovansko govoreči, mešanica dveh predniških populacij. Prva predniška populacija ima na Balkanu korenine že vsaj v železni dobi, druga, slovansko govoreča predniška populacija, pa je na jugovzhod stare celine prišla v zgodnjem srednjem veku iz severovzhodne Evrope.
Genetika je znanost, s pomočjo katere v zadnjih letih odkrivamo vse več skrivnosti iz preteklosti. Tam, kjer ni zgodovinskih pisnih virov in kjer tudi arheološka izkopavanja ne dajejo vseh odgovorov, nam je arheogenetika v izjemno pomoč.
Mednarodna genetska študija o Balkanu
Lani avgusta je bila tako objavljena tudi študija o današnjih in preteklih populacijah na Balkanu. Pri študiji je sodelovalo 20 znanstvenikov iz ZDA, Srbije, Španije in Kanade, med njimi tudi svetovno znani genetiki, kot so David Reich, Iosif Lazaridis in Iñigo Olalde (vsi trije med drugim delajo tudi na oddelku za genetiko na harvardski medicinski fakulteti).
Znanstveniki so zbrali in preučili starodavni DNK 70 posameznikov z območja današnje Srbije iz prvega tisočletja našega štetja. Ta DNK so dobili iz okostij, ki so jih našli v treh srbskih arheoloških najdiščih. Zbrali so tudi DNK-podatke o današnjih Srbih in drugih balkanskih narodih.
Viminacij, Timakum Minus in Mediana
Večina starodavnega DNK je iz nekropol nekdanjega rimskega mesta Viminacij, ki je ležalo pri današnjem Požarovcu, v bližini sotočja Donave in Mlave, preostali pa so iz rimske utrdbe Timakum Minus ob reki Beli Timok in iz najdišča Mediana, nekdanjega aristokratskega predmestja rimskega mesta Naissus (današnji Niš).
Današnja grška populacija ima v svojem genetskem naboru velik delež genov, ki je na območja ob Egejskem morju prišel v času slovanskih selitev v 6. in 7. stoletju. Največ "slovanskih" genov je v celinski Grčiji, še zlasti v Egejski Makedoniji (v tem delu Grčije živi tudi nepriznana makedonsko oziroma slovansko govoreča manjšina). Veliko "slovanskih" genov je tudi na Kreti, nekaj tudi na Kikladih, ne pa tudi na Dodekanezih, Cipru ali Sporadih.
Znanstveniki so ugotovili, da današnje balkanske populacije niso neposredni potomci železnodobnih balkanskih populacij, ampak je prišlo v obdobju prvega tisočletja našega štetja do genetskega mešanja.
Železnodobna balkanska populacija v Srbiji
Analiza je pokazala, da je železnodobna populacija na območju današnje Srbije 67 odstotkov genov v svojem genetskem skladu dobila od predniške populacije, ki je v bronasti in železni dobi živela ob Egejskem morju, medtem ko je preostalih 33 odstotkov genov dobila od populacije, ki je v železni dobi živela na območju današnje Slovenije, torej na območju Srednje Evrope. Železnodobna populacija na območju Hrvaške pa je bila po analizi vmes med železnodobno populacijo v današnji Srbiji in železnodobno populacijo v današnji Sloveniji.
Iz PCA-grafa (graf analize glavnih sestavin, op. p.), ki je objavljen v študiji, je tudi razvidno, da se je železnodobna populacija na območju današnje Slovenije delno genetsko prekrivala s populacijo, ki je v času rimske republike živela na Apeninskem polotoku oziroma v Italiji, in z železnodobno populacijo na vzhodu Francije.
Študija se s tem sicer ne ukvarja, bi pa to lahko bil razlog za delno genetsko prekrivanje z italijansko populacijo v prvem tisočletju pred našim štetjem pri Venetih. Ti so govorili venetščino, ki je bil jezik italo-keltskega tipa. Največ jezikoslovcev meni, da je bila venetščina znotraj italo-keltskih jezikov del italskih jezikov, tako kot latinščina. Venetščina se je pred romanizacijo verjetno govorila vse do Ljubljanske kotline. Veneti so bili torej najverjetneje genetsko blizu Rimljanom oziroma Latincem. Verjetno so venetščini sorodni jezik govorili tudi Histri.
Razlog za delno genetsko prekrivanje z vzhodnofrancosko železnodobno populacijo pa so morda bili Kelti, ki so v prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem prišli na območje današnje Slovenije in prinesli s seboj tudi svoj jezik − keltščino oziroma galščino. Morda pa je bila že populacija, ki je živela na vzhodnoalpskem območju pred Kelti, deloma genetsko sorodna železnodobnim populacijam v današnji vzhodni Franciji.
Prihod priseljencev iz Male Azije
Potem ko so območje Balkana osvojili Rimljani in tam začeli postavljati rimske vojaške tabore, iz katerih so se razvila mesta, je prišlo v obdobju od začetka našega stoletja do leta 250 do velikega priseljevanja iz bližnjevzhodnih oziroma vzhodnosredozemskih populacij.
Zanimiva ugotovitev ameriško-srbske študije je, da imajo neslovansko govoreči Romuni v svojem genetskem naboru večji delež "slovanskih" genov kot slovansko govoreči Srbi in Bolgari. Po ugotovitvah študije torej bolj kot jezik, ki ga govorijo današnje balkanske populacije, na delež "slovanskih" genov vpliva zemljepisni položaj. Največ slovanskega genetskega porekla na Balkanu imajo torej populacije na severu, njegov delež se zmanjša v osrednjem Balkanu in nato upada proti jugu polotoka. Na fotografiji so prebivalci Bukarešte.
Poleg priseljencev iz vzhodnega Sredozemlja (najverjetneje iz Anatolije oziroma Male Azije) so v rimska mesta na Balkanskem polotoku med začetkom našega štetja in letom 250 prihajali v manjšem številu tudi priseljenci z germanskega severa Evrope (z zemljevida, objavljenega v študiji, je razvidno, da naj bi prišli iz Spodnjega Porenja). Takrat so na Balkanu prvič zaznani tudi pripadniki Y-haploskupine R1b-U106, ki je zelo pogosta med germansko govorečimi ljudstvi.
Rimski temnopolti legionar
Genetiki pa so tudi odkrili, da je bil eden od rimskih legionarjev v Viminaciju po rodu iz današnje vzhodne Afrike. Genetsko je bil namreč blizu današnjim vzhodnoafriškim populacijam in zgodnjim kristjanom s severnega Sudana iz obdobja med letoma 500 in 800.
Med začetkom našega štetja in letom 250 so torej v Viminaciju živeli balkanski staroselci iz železne dobe ter priseljenci iz Anatolije, severozahodne Evrope in vzhodne Afrike.
Germani in Sarmati v času priseljevanja narodov
Od tretjega oziroma četrtega stoletja do okoli leta 500 so na območje Balkana prihajala germanskega ljudstva iz vzhodnoevropskih step in iransko govoreča stepska ljudstva (študija zanje uporablja ime Sarmati). Takrat sta na Balkanu prvič zaznani tudi Y-haploskupini I1 (ta je pogosta v severni Evropi, zlasti v Skandinaviji) in R1a-Z645 (ta je bila običajna v stepah v železni dobi in v prvem stoletju našega štetja).
Po ameriško-srbski genetski študiji ima današnja madžarska populacija v svojem naboru malce več kot 60 odstotkov genov, katerih nosilci so prišli v Panonsko nižino v zgodnjem srednjem veku iz slovanske pradomovine v Zakarpatju. Glede na to, da so po številnih študijah glede haploskupin in avtosomnih kromosomov Madžari podobni Slovencem, lahko domnevamo, da je podobno razmerje glede "slovanskih" genov tudi pri Slovencih.
Znanstveniki tudi ugotavljajo, da je po propadu rimskega imperija dediščina železnodobnih balkanskih skupin vztrajala v genetsko primešani obliki vse do današnjih balkanskih populacij. Na drugi strani pa je genetsko poreklo, povezano z Bližnjim vzhodom oziroma vzhodnim Sredozemljem, sčasoma izginilo.
Naseljevanje Slovanov
Genetiki domnevajo, da je izginilo zato, ker so imeli nosilci tega bližnjevzhodnega genetskega porekla, ki so bili večinoma pripadniki svetovljanske mestne elite, nižjo rodnost, ali pa, ker je podeželsko lokalno prebivalstvo na Balkanu v času rimskega cesarstva številčno presegalo mestno prebivalstvo.
V zgodnjem srednjem veku so v današnjo Srbijo in tudi na preostali del Balkana prišli Slovani. S tem je na Balkan prišlo genetsko poreklo, ki je bilo v času železne dobe značilno za severovzhodno oziroma vzhodno Evropo – tam, kjer se je nahajala t. i. slovanska pradomovina.
Mešanje Slovanov in železnodobnih staroselcev
S preučitvijo okostij iz arheološkega najdišča Kuline, ki leži pri Timakumu Minusu (to rimsko naselje so verjetno leta 441 uničili Huni), so genetiki odkrili, da je imela tamkajšnja populacija iz 10. stoletja 56 odstotkov genetskega porekla lokalnih balkanskih železnodobnih skupin, 44 odstotkov genetskega porekla pa od priseljenih slovanskih oziroma severovzhodnih železnodobnih skupin.
V času rimskega cesarstva so v rimska mesta, tudi na Balkanu, množično prihajali priseljenci z Bližnjega vzhoda oziroma Male Azije. Podobno je bilo verjetno tudi v rimskih mestih na ozemlju današnje Slovenije. Ti priseljenci so najverjetneje sestavljali višji, svetovljanski sloj v mestih, z njim je verjetno povezano tudi širjenje krščanstva iz vzhodnega Sredozemlja proti zahodu Evrope v prvih stoletjih našega štetja. Rimska mesta so torej zlasti zaradi priseljencev postajala krščanska. Na drugi strani je beseda pagani, ki je latinsko ime za podeželane, postala oznaka za nekristjane. V slovenščini smo romansko besedo pagani preoblikovali v izraz pogani.
Veliko posameznikov iz Kulin je pripadalo Y-haploskupini I2-L621 (I2a1b-L621), ki je na Balkanu pred prihodom Slovanov ni bilo. Na podlagi podatkov iz Kulin (primerjava avtosomnih in X-kromosomov) genetiki sklepajo, da je imela priseljenska slovanska skupina opazno večje število žensk od moških, a tega (za zdaj) ni mogoče posplošiti na vse slovanske skupine, ki so prišle na Balkan v zgodnjem srednjem veku.
Na Balkanu ni prišlo do popolne zamenjave prebivalstva
Slovani so imeli torej v zgodnjem srednjem veku velik genetski vpliv na Balkanu, ni pa prišlo do popolne zamenjave prebivalstva. Kot ugotavljajo znanstveniki, imata zdajšnja srbska in hrvaška populacija ter tudi druge populacije na srednjem in severnemu Balkanu podobno genetsko sestavo kot posamezniki v Kulinah: okoli 50 odstotkov severovzhodnega evropskega genetska porekla, ki je prišlo s priseljevanjem Slovanov, in okoli 50 odstotkov balkanskega staroselskega železnodobnega genetskega porekla.
Ti podatki nakazujejo tudi na to, da je bila na Balkanu v zadnjih tisoč letih precejšnja populacijska kontinuiteta. Že pretekle študija pa so ugotovile, da turška osvajanja Balkana, ki so se začela v 14. stoletju, za razliko od slovanskih zgodnjesrednjeveških selitev, niso pustila kakšnega bolj opaznega genetskega vpliva na balkanskih populacijah.
Pritok "slovanskih" genov v Grčijo
Omenjeno slovansko oziroma severovzhodno evropsko genetsko poreklo na jugu Balkana občutno upade, a še vedno predstavlja okoli 30 odstotkov genetskega porekla populacije celinske Grčije in od sedem do 20 odstotkov na egejskem otočju.
Veliko slovansko demografsko ekspanzijo pred okoli 1.500 leti, ki jo izpričujejo že zgodovinski viri, je leta 2013 genetsko podkrepila IBD-analiza genomov pripadnikov današnjih slovansko govorečih populacij. Po tej analizi segmentov DNK, ki so jih populacije oziroma posamezniki podedovali po skupnem genetskem predniku, imajo predstavniki vzhodnoevropskih populacij (te so večinoma slovansko govoreče) velik del svojega DNK od prvotno razmeroma majhne predniške populacije, ki se je pozneje ozemeljsko zelo razširila.
Z zemljevida, ki je objavljen v ameriško-srbski genetski študiji, je razvidno, da predstavlja severovzhodno genetsko poreklo polovico genetskega nabora današnje srbske in bolgarske populacije ter približno 55 odstotkov genetskega nabora današnje hrvaške populacije.
Velik delež "slovanskih" genov pri Madžarih in Romunih
Čeprav spadajo Madžari in Romuni med neslovansko govoreče narode, pa imata madžarska in romunska populacija v svojem genetskem naboru več genetskega porekla, ki je v zgodnjem srednjem veku prišlo na Balkan s Slovani, kot na primer slovansko govoreči Srbi. Romunska populacija ima tako okoli 55 odstotkov slovanskega oziroma severovzhodnega genetskega porekla, madžarska pa od 60 do 65 odstotkov oziroma nekaj več kot 60 odstotkov.
Z zemljevida je še razvidno, da imata današnja albanska populacija in populacija v Egejski Makedoniji okoli 35 odstotkov severovzhodnega genetskega porekla, peloponeška populacija pa okoli 30 odstotkov.
Gene, ki so v zgodnjem srednjem veku prišli na Balkan s Slovani, najdemo tudi na Kreti (okoli 15 odstotkov severovzhodnega genetskega porekla) in Kikladih (okoli 20 odstotkov). Ni pa severovzhodnega genetskega porekla na Dodekanezih ali pa na Cipru.
Slovenci in slovansko genetsko poreklo
V študiji in na zemljevidu ni podatkov glede deleža slovanskega oziroma severovzhodnega genetskega porekla v genetskem naboru oziroma genetskem skladu današnje slovenske populacije. Čeprav na Zahodu številni Slovenijo kljub njeni srednjeevropski legi in zgodovini vključujejo na Balkan, pa se omenjena študija temu izogne. Pač pa k balkanskim populacijam presenetljivo štejejo Madžare (morda zato, ker je velik del današnje Madžarske več kot stoletje pripadal Otomanskemu cesarstvu ali pa ker je soseda Srbije, op. p.).
Haploskupinam, ki sta najbolj značilni za slovansko govoreče narode, R1a-Z282 in I2a1b-L621, v Sloveniji pripada polovica moških. To morda nakazuje približen delež "slovanskih" genov v genetskem naboru oziroma skladu današnje slovenske populacije. A nekateri naši slovanski predniki, ki so prišli v zgodnjem srednjem veku na območje današnje Slovenije oziroma na območje vzhodnih Alp, so najverjetneje pripadali tudi nekaterim drugim haploskupinam. Slovansko genetsko poreklo v današnji slovenski populaciji lahko torej presega delež, ki ga imajo v Sloveniji pripadniki "slovanskih" Y-haploskupin R1a-Z282 (ta se deli naprej na R1a-Z280 in R1a-M458) in I2a1b-L621. Upoštevati pa je seveda tudi treba, da je slovansko genetsko poreklo prišlo na današnje slovensko ozemlje tudi s slovanskimi ženskami. Slovanski predniki Slovencev so v času naselitve današnjega slovenskega ozemlja govorili praslovanščino, jezik, iz katerega se je pozneje razvila slovenščina.
Domnevamo pa lahko, da so številke glede deleža slovanskega genetskega porekla (natančneje: genetskega porekla, ki je bilo značilno za severovzhodne evropske populacije v času železne dobe) pri današnji slovenski populaciji podobne kot pri madžarski populaciji oziroma deloma tudi pri severni oziroma zahodni hrvaški populaciji.
To bi pomenilo, da slovansko genetsko poreklo, ki je prišlo na današnje slovensko ozemlje med letoma 500 in 600, morda predstavlja vsaj od 55 do 65 odstotkov genetskega nabora današnje slovenske populacije. Seveda pa lahko natančne odgovore glede genetske slike Slovencev da samo analiza genetskih primesi, kot je bila v omenjeni študiji opravljena za balkanske populacije.
Vir za članek:
Iñigo Olalde, Pablo Carrion, Iosif Lazaridis, David Reich, Carles Lalueza-Fox in sodelavci, Cosmopolitanism at the Roman danubian frontier, slavic migrations and the genomic formation of modern Balkan peoples (sl. Svetovljanstvo na rimski meji ob Donavi, slovanske selitve in genomsko oblikovanje sodobnih balkanskih narodov), avgust 2021. Glavna avtorja študije sta genetika Olalde in Carrion. Od 20 avtorjev jih osem prihaja iz Srbije, večinoma gre za arheologe, trije pa so z beograjske fakultete za biologijo.
44