Morda bomo nekoč v hudi suši pomislili na morje
Kaj, žejni ob morju? Tako bi Izraelci vprašali slovenskega ministra za okolje Uroša Brežana. In koliko let bo žeja še trajala?
V Izraelu okoli 80 odstotkov svojih potreb po pitni in kmetijski vodi pokrijejo z razsoljevanjem. V Kazahstanu, na Kitajskem in Japonskem delujejo atomske elektrarne, ki ne grejejo samo rek, morja in izparjevalnikov kot pri nas atomska in termoelektrarna, ampak razsoljujejo vodo po principu razsoljevanja. Na gosto naseljenih območjih druge možnosti nimajo. V arabskih državah pridobivajo vodo v obratih, ki razsolijo na dan tudi do 2.000.000 kubičnih metrov vode. Velika mesta po svetu, kjer nimajo problemov s pitno vodo, čistijo odpadne vode z reverzibilno osmozo in tako pridobivajo nazaj pitno vodo.
Obstajajo pa manjše naprave z novejšo tehnologijo obratne osmoze, v katerih vodo čistijo z nadtlakom, ki potiska vodo skozi majhne pore posebnih filtrov, ostala voda, sol in primesi pa filtre izperejo in tako na zelo energetsko učinkovit način razsolijo vodo. Majhne in nam najbližje naprave so na manjših hrvaških otokih, kot je Susak, otok brez virov pitne vode, kjer so se domačini hitro odločili za razsoljevanje – ne boste verjeli, s tehnologijo slovenskega izvajalca Kolektorja.
Ali se v Sloveniji ne znamo odločiti za najcenejšo in najhitrejšo opcijo ali je naš DNK preveč raznolik?
Tudi svetovno priznane znamke mineralnih vod jo polnijo vodo na različnih koncih sveta, da se izognejo transportu. Vodo najprej očistijo z reverzibilno osmozo, potem pa dodajo minerale za pravi okus določene znamke vode.
Minister za okolje in prostor Uroš Brežan je 20. oktobra v Kopru povedal, da je delovna skupina za oskrbo Istre z vodo sprejela predlog, »da se prekine postopek priprave državnega prostorskega načrta Suhorca«, minister bo zaustavitev postopka predlagal vladi. Tako so zaustavili priprave za vodno zajetje Suhorca, ki ni imel dovolj velikega pritoka, leži pa nad kraškimi jamami v zaščitenem okolju.
Odprti zadrževalniki za pitno vodo so velik nesmisel, saj tam voda stoji mesece in se spreminja v mlakužo. V vodi se vzpostavi svet mikroorganizmov, kar zahteva ponovno pripravo vode – in to spet stane.
Slovenska Obala pa nujno potrebuje velik pokrit izenačevalni vodohram kot centralno vozlišče nekje v centru omrežja. Omrežje bi delovala bolje, tlaki ne bi nihali, bilo bi manj okvar na omrežju in težav ob izpadu elektrike, kar lahko pričakujemo ob prehodu na e-mobilnost in ob energetski krizi, da ne omenjamo izrednih razmer ... Voda bi lahko tekla še več ur zatem, ko bi bilo prekinjeno električno napajanje, trenutno ob izpadu elektrike ni tako.
Voda je strateškega pomena, zato je že od starih časov za dovod vode skrbela vojska, ki je v mirnodobnem času gradila predore skozi živo skalo, kopala jarke in gradila akvadukte. Tudi pod Avstro-Ogrsko in Italijo je vojska skrbela za glavne vodovode na Primorskem.
Ukrajince so pred 2. svetovno vojno Rusi izstradali, zdaj pa jim uničujejo energetsko infrastrukturo. In letos pozimi bodo umirali od dehidracije in mraza. Ker so ravninska država, nimajo vodohramov na okoliških gričih ali hribih, skoraj vso vodo zagotavljajo s črpalkami. Ko ni elektrike, ni vode.
Slovenska Obala zdaj sladko vodo črpa na vrtinah – večkrat se jo prečrpava po sistemu in za to se porabi podobno količino energije kot pri razsoljevanju. Za primerjavo: za razsoljevanje je potreben tlak med 50 in 60 bari, kar je enako, kot če bi vodo prečrpali na višino 600 metrov. Za razsoljevanje 1 kubičnega metra vode je potrebne 3,1 kW/h električne energije.
Voda, razsoljena v solinah, je lahko bolj čista kot na katerem koli izviru, iz katerega se sedaj pridobiva voda za Obalo.
Za ceno 800.000 evrov je mogoče v šestih mesecih dobaviti 12-metrski kontejner, ki na dan razsoli 1500 kubičnih metrov vode ali za en olimpijski bazen, dimenzije 50 x 20 x 1,5 metra, to je približno toliko, kot so je morali letos poleti dnevno dovažati s tovornjaki. Če je cena razsoljevanja za kubični meter vode ob normalnih cenah elektrike lahko nekje 0,85 evra, je stal poletni prevoz vode 10 evrov: gorivo, amortizacija tovornjakov, vozniki in ostali delavci, cestnina, dodatno čiščenje vode … Skupna cena lahko tudi preseže 13 do 15 evrov za kubični meter.
V prihodnosti, ko bo v poletnih mesecih zaradi suše in njihovih lastnih povečanih potreb (bazeni, igrišča za golf, novi in novi objekti, povečane turistične kapacitete …) izpadla dobava vode iz Hrvaške, bo treba zagotavljati četrtino celotne porabe, ob onesnaženju primarnega vira Rižane (izliv iz vlaka) pa polovico porabe vode. Problem je lahko rešen za 30-krat manj denarja, tako da se preprosto dokupijo kontejnerji.
Lepo je načrtovati projekte za oskrbo z vodo, ki se nikoli ne zgradijo, in biti za to mastno plačan ...
Koliko nas je stala odpoved zadrževalnika? Mediji poročajo, da je »država za pripravo prostorskega načrta Suhorca doslej porabila približno 3 milijone evrov«. Navajajo tudi pojasnilo ministra Brežana, da bi bilo zajetje Suhorca »za 20 odstotkov, to je 30 milijonov evrov dražje«, kot je bilo sprva predvideno, kar pomeni, da bi projekt stal okoli 200 milijonov evrov – in v to ceno niti ni všteta povezava obalnega vodovoda s postojnskim.
Povezovanje vodovoda z vodovodom na italijanski strani na Miljah ima smisel ob izpadu določenega vira, toda če se bo voda pretakala samo dva meseca poleti, ostali čas pa stala v ceveh, to ne bo ne dobro ne zdravo, kaj šele ekonomično. Saj se še spomnite težav v onkološki stavbi, ki jo je gradil SCT, kjer so bile slepe nepretočni cevi ... Poleg tega pa je nesmiselno povezovati stare cevi, ki so lahko samo vir težav, in to v času, ko ima polovica naših politikov novo italijansko vlado za fašiste.
Zavedati se je treba, da je letos od aprila do konca septembra na Obali padlo nekje okoli 29 centimetrov padavin, izhlapelo pa 83 centimetrov vodnega stolpca, kar pomeni, da je neto izhlapelo 53 centimetrov vodnega stolpca ali 530 litrov na vsak kvadratni meter solin (podatki Arso za Sečovlje za leto 2022).
Tudi če bi se na izviru Zelenci povezali z največjo slovensko reko, je bilo tam letos tako malo priliva iz podtalnice, da po padavinah še zdaj ni dotoka in ni iztoka iz Zelencev.
Redukcije v problematičnem vodnem omrežju so zelo slaba zadeva, cevi so v starih mestnih jedrih položene običajno skupaj s kanalizacijo, elektrifikacijo in telekomunikacijo. Vse cevi spuščajo. Dokler je v vodnem omrežju nadtlak, ta za silo deluje, ko pa so redukcije in tlak v ceveh pade ali nastane celo podtlak, pa posrka bakterije skozi razpoke iz okolice v vodovodne cevi. Potrebno je prekuhavanje, vir okužb pa ostaja tudi kasneje v manj pretočnih ceveh in težavam ni konca.
Da ne bo dileme: pri nas imajo vodovodna omrežja med 30 in 65 odstotki izgub, se pravi izpuščanja, dejansko smo slabši, kot so bili Rimljani z akvadukti, ki niso bili pod tlakom in je voda tekla s prostim tokom po kanalu, prekritem s kamnitimi ploščami – in so bile izgube manjše, kot to zmoremo danes.
Vse je odvisno od dolgoletnega vestnega vzdrževanja vizije in prioritet v določenem okolju.
Vodovoda se nikjer ne vidi, ker je zakopan, in se nanj pred volitvami pozabi, polletno gradbišče in nov asfalt pa sta že lepo preizkušena predvolilna reklama za lokalne volitve.
Razsoljevanje je za nas nova tehnologija in je direktorji vodovodov na Primorskem, gradbeniki po stroki, ne priznavajo za smiselno. Zakaj bi nekaj reševali po ceni 5 milijonov evrov za nadomestitev četrtine vode v šestih mesecih, če lahko nekaj v naslednjih desetih letih dobimo za 200 milijonov evrov! Ali povedano drugače: z investicijo 20 milijonov evrov je mogoče vso potrebno vodo na Obali, 350 litrov/sekundo, pridobiti z razsoljevanjem iz morja, kolikor pa seveda ni potrebno. Ampak polovico pa bi bilo dobro zagotavljati, če pride do onesnaženja vodnega vira Rižane.
Brez skrbi – suša bo tudi naslednje poletje in do takrat se problemov nikakor ne bo rešilo, ker jih gradbeniki in uradniki rešujejo že 30 let. Pustimo politike, ki se redno menjavajo in o stroki nimajo pojma.
