100 najlepših slovenskih popevk: Ne čakaj na maj

Danes devetdesetletna Zlata Gašperšič, nekoč poročena z že pokojnim opernim pevcem Dragišo Ognjanovićem, je bila od leta 1954 do 1984 solistka ljubljanske Opere. Po končani operni karieri se je ukvarjala s pedagoškim delom in za svoje umetniške dejavnosti prejela nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Betettovo nagrado. Izjemen spomin ji še vedno dobro služi, saj zna na pamet vse svoje vloge in celo vloge nekaterih kolegov. Spomni nas, da je pela tudi že v Vesni, in zapoje Adamičevo melodijo: »Vzcvetele so veje, v njih vetrič pihlja in preko neba oblaček vesla. In deklič se smeje, ko gre preko trat, prišla je pomlad.« Ko smo pohvalili njeno petje, ob omembi, da Lado Leskovar očitno ni najstarejši slovenski delujoči pevec, je dodala, da zna tudi nekaj njegovih.

Član štiridesetčlanske strokovne komisije, ki je oblikovala lestvico stotih najlepših popevk, na Reki rojeni direktor glasbene založbe Dallas Goran Lisica, je pesem Ne čakaj na maj uvrstil zelo visoko. »Skladba združuje romantično samopodobo Slovencev sredi dvajsetega stoletja in njen transfer ter transformacijo skozi popularno glasbo. Prvič sem jo slišal na valovih Radia Rijeka, ki je v šestdesetih letih predvajal veliko slovenske glasbe, verjetno zahvaljujoč številni slovenski skupnosti na Reki. Takrat sem v tej in drugih skladbah zlate dobe popevke prvič začutil poetičnost slovenskega jezika v glasbi. In ko se ti ta v rosnih letih na tak način zaprede v celice, ostane tam za vedno. Predstavljam si celo, da to poetičnost čutim tako močno, kot jo lahko čuti le nekdo, ki mu slovenščina ni materni jezik.«

Še eno usodno srečanje je imel Lisica s pesmijo Ne čakaj na maj: »Leta 1987 smo s skupino Videosex pripravljali album priredb slovenske popevke, med katerimi je bila tudi ta skladba. Zagotovo bova skupaj še preostalih 50 do 60 let.«