Sabina Dermota s svojim življenjskim slogom dokazuje, da so prepreke velikokrat zgolj v naših glavah in da lahko z močno voljo in vztrajnostjo presežemo številne ovire ter sledimo svojim ciljem.


Že od rojstva je slepa. Odraščala je v družini, ki jo je spodbujala, da je ne glede na svoje omejitve živela precej normalno življenje in je počela (skoraj) vse tisto, kar so počeli tudi njeni vrstniki. Odkar je končala srednjo šolo, se ljubiteljsko ukvarja z radioamaterstvom. Ima moža in dva odrasla otroka. Zaposlena je na Ministrstvu za okolje, kjer dela kot posredovalka informacij. Pri delu si pomaga s posebnim računalnikom za slepe z Braillovo vrstico. V vsakodnevnem življenju ji je v veliko pomoč pes vodnik Baron. V prostem času rada smuča, drsa in kolesari. V preteklosti je tudi skočila z jadralnim padalom, se podala s kajakom po Soči in na zipline ob pobočju Kanina - seveda v tandemu. Uživa tudi v pohodništvu. Rada se udeležuje skupinskih tekov, kot sta dm tek in Ljubljanski maraton. V Radencih je na Maratonu treh src pretekla 21 kilometrov.

Sabina Dermota nam je v intervjuju zaupala, od kod črpa motivacijo za vse aktivnosti, ki se jih loteva, kakšno je bilo njeno otroštvo, kaj ji je dalo materinstvo ter katerih podvigov se loteva v zadnjem času. Podala je tudi svoj pogled na to, kakšne podpore so deležni slepi s strani države, in kaj bi bilo po njenem mnenju potrebno izboljšati na tem področju.

Od staršev sem dobila neko delovno energijo. Srečo imam, da so me vedno spodbujali in mi nikoli niso rekli, da nekaj ni zame, da nečesa ne zmorem. To se mi zdi bistveno.

V prostem času tečete, smučate, hodite v hribe in počnete še marsikaj drugega, česar se slepi običajno ne lotevajo. Od kod črpate pogum oziroma motivacijo za vse te dejavnosti?

Mislim, da imam to prirojeno, da sem prinesla s sabo. Od staršev sem dobila neko delovno energijo. Srečo imam, da so me vedno spodbujali in mi nikoli niso rekli, da nekaj ni zame, da nečesa ne zmorem. To se mi zdi bistveno. Tudi kasneje sem skozi življenje srečala ljudi, ki se ukvarjajo s takimi dejavnostmi. Pri nas slepih je problem, da individualnih športov praktično ne moreš prakticirati. Vedno moraš imeti nekoga, ki to počne s tabo in te vodi. Pri hoji v hribe sem tako natrenirana, da poslušam tistega, ki hodi pred mano, in druge pomoči pogosto ne potrebujem. Mora pa ta oseba hoditi dva metra pred mano, da slišim, kako stopi in kje zavije. 

Torej je k temu v veliki meri pripomoglo tudi spodbudno okolje.

Tako ja. Nikoli ne bom pozabila, koliko težav je bilo pri drsanju ali smučanju, da sem osvojila tisti prvi korak; da se spustim, da grem sama. Bila je velika muka. Je pa pri meni prevladala ta volja, da poskusim. Ko enkrat spelješ, gre. To je tako kot vsaka stvar v življenju – prvi korak je najtežji, potem je vse hitrejše in lažje. 

Nikoli nisem odnehala – to je bilo zanimivo pri meni. Težko sem se naučila voziti kolo. Nekaj časa je trajalo, da sem se upala spustiti. Ko sem se peljala in sem vedela, da bom padla, sem vedno padla na tisto stran, kjer je bil teren bolj mehek. Potem sem dojela, da mi ni treba pasti; da lažje vozim, če grem hitreje. 

Veljalo naj bi, da se ob odsotnosti enega čutila druga toliko bolj izostrijo. Bi lahko to potrdili?

Zagotovo je tako, če jih veliko uporabljaš. Ne gre za to, da bolje slišiš, ampak da sluh in druga čutila več uporabljaš. Celo telo dela. Ko hodiš, čutiš ovire okoli sebe na podlagi odboja zraka in glasu. Ko pes hodi, po njegovih tačkah slišim, na kakšnem terenu sva. Se pa pojavi problem, kadar je na cesti hrup. Če si veliko zunaj, ni tako težko. Bolj je problem pri tistih, ki niso.


Po čem se najbolj spominjate svojega otroštva?

Po tem, da sem bila vedno rada zunaj. Počela sem vse tisto, kar so počeli moji sovrstniki. Doma mi nikoli, niti pri delu, niso rekli, da nečesa ne zmorem, čeprav sem si to kdaj želela (smeh). Poleti je bilo treba pobirati zelena jabolka, ki padejo z dreves, da se jih ne povozi s kosilnico. Prehodila sem ves teren med jablanami. Ko sem pohodila ali brcnila jabolko, sem ga pobrala. Tudi otroci so me vedno sprejeli v svojo družbo. Igrali smo se med dvema ognjema, čeprav sem bila vedno prva zunaj. Nikoli nisem odnehala – to je bilo zanimivo pri meni. Težko sem se naučila voziti kolo. Nekaj časa je trajalo, da sem se upala spustiti. Ko sem se peljala in sem vedela, da bom padla, sem vedno padla na tisto stran, kjer je bil teren bolj mehek. Potem sem dojela, da mi ni treba pasti; da lažje vozim, če grem hitreje.

Verjetno je bil takrat vedno nekdo z vami.

Ja, sploh, ko sem se učila. Ko sem bila majhna, sem še videla pet odstotkov, tako da sem ločila cesto od trave, zato sem vozila po robu. Lažje je bilo, ker smo živeli nekoliko stran od civilizacije. Vozila sem se po cesti, po kateri so tovornjaki vozili pesek iz Save, drugače je bila prazna. S prijateljico sva se prijeli za roke in sva šli. Ona mi je kazala smer. Vse se da.

Od nekdaj se zavedam, da je materinstvo dar, hkrati pa, da otroci niso tvoja last. Da so ti na nek način zaupani in so, ko odrastejo, odgovorni za svoje življenje. Če ti zaupajo, je prav, da jih poslušaš, jim svetuješ in stojiš ob strani pri njihovih izzivih. Moraš jim dati možnost, da razprejo svoja krila.

Torej niste v tolikšni meri čutili, da ste drugačni?

Res je. Razen zaradi tega, ker sem hodila na Zavod za slepe in slabovidne, ker takrat za slepe še ni bilo integracije (v običajno šolsko okolje) tako kot danes. Imela sem veliko domotožje. Komaj sem čakala, da pridem domov.

Kam ste se vpisali potem?

Na Srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani. Imela sem srečo, da sva se dve iz istega razreda z Zavoda vpisali na to šolo, saj sva si bili v veliko pomoč in nama je bilo zaradi tega lažje. Dobro sva se razumeli tudi kot prijateljici in se še danes.

Kako ste spoznali svojega moža?

V tistem času so bili zelo popularni radioamaterski tečaji. Ko sem končala srednjo šolo, sem preko Zveze društev slepih in slabovidnih naredila tečaj za radioamaterja. To področje me je takoj pritegnilo, ker rada govorim in za delovanje v tem ni treba nikamor iti. Bratov sodelavec, ki je bil prav tako radioamater, mi je posodil najenostavnejšo ročno postajo, prek katere sem prvič slišala Miloša, mojega zdajšnjega moža. Od drugih radioamaterjev sem izvedela, da on popravlja tudi električne aparate. Takrat se mi je ravno pokvaril diktafon. Prosila sem ga, če ga lahko pogleda. Bil je za in potem sva se nekajkrat srečala. Začela sva hoditi na sprehode in se več pogovarjati, potem sva začela. 

Najprej smo se pogovarjali o tem, zakaj bi imela psa, potem smo šli v mesto poskusit, kako se hodi z njim. Bilo je neverjetno. Kar solze so mi pritekle v oči, ko sem ugotovila, kako je naučen in kaj bi mi to lahko prineslo v življenje. 

Ste tudi mama dveh že odraslih otrok. Kaj vam je dalo oz. česa vas je naučilo materinstvo?

Vedno sem si zelo želela imeti otroke in biti mama. Od nekdaj se zavedam, da je materinstvo dar, hkrati pa, da otroci niso tvoja last. Da so ti na nek način zaupani in so, ko odrastejo, odgovorni za svoje življenje. Če ti zaupajo, je prav, da jih poslušaš, jim svetuješ in stojiš ob strani pri njihovih izzivih. Moraš jim dati možnost, da razprejo svoja krila.

Pri skrbi za otroka sem imela veliko podporo moža in svoje mame, ki mi je pomagala, ko je bil on v službi. Tudi tast mi je veliko pomagal. Največja težava je bila v tem, kako otroke peljati k zdravniku ali iz vrtca, saj je bil mož včasih na službenih poteh. Sorodniki so veliko pomagali, čeprav si jim tega nisem želela podtakniti. Kot družina smo bili veliko skupaj in veliko doma. Čez vikende smo hodili naokrog. Potrudila sva se, da sva jim razkazala Slovenijo. Tudi kampirat smo šli. Še za nekoga, ki vidi, je to lahko projekt. Spakirati vse stvari, priti tja, vse postaviti. Imeli smo srečo, da je imel mož veliko izkušenj s tem. Otroci so se hitro navadili. Mene je motilo, ker nič ni bilo na svojem mestu tako kot doma. Sta pa otroka navajena na to, da mi pomagata.


Velika prelomnica za vas je bila, ko ste dobili psa vodnika, ker vam je omogočil večjo mero samostojnosti.

Vedno sem si želela imeti psa, vendar doma ni bilo posluha za to. Res je tudi, da je bil vedno doma kdo, ki mi je lahko pomagal. Ta potreba se je pojavila kasneje, ko sta bila otroka starejša in sta imela svoje obveznosti v šoli, jaz pa sem si želela biti zunaj.

Enkrat je zaokrožil mail, da je na voljo izšolan pes vodnik, ki trenutno nima uporabnika. Zmenila sem se, da ga gremo naslednji dan vsi štirje pogledat v Maribor. Najprej smo se pogovarjali o tem, zakaj bi imela psa, potem smo šli v mesto poskusit, kako se hodi z njim. Pes je bil na moji levi strani, v roki sem imela vodilo. Vaditelj je hodil za mano in mi dajal navodila, kaj naj poveljujem psu. Bilo je neverjetno. Kar solze so mi pritekle v oči, ko sem ugotovila, kako je naučen in kaj bi mi to lahko prineslo v življenje. Šel je mimo ovir, pokazal mi je pločnik, stopnice. Vsi smo bili navdušeni.

Kakšno dodano vrednost vam prinaša v vsakodnevnem življenju?

Samostojnost, veliko večjo samozavest, kot sem jo imela prej. Tudi večjo odločnost in nove izkušnje, samostojno gibanje zunaj, sprehode. Če sem prej želela iti na katerokoli prireditev, sem vedno potrebovala nekoga, ki bi šel z mano. Z njim se lahko zdaj samostojno udeležim prireditev v Cankarjevem domu, grem v službo in domov. Kadarkoli grem lahko kamorkoli. 

Leta 2019 sem končno prišla na Triglav, kar sem si želela vse življenje. V Planinskem društvu Kranj so organizirali pohod slepih na Triglav z vrhunskimi alpinisti. Zavedala sem se, da moram dati vse od sebe, ker take priožnosti ne bo več. 

Katere so glavne usmeritve, ki vas vodijo skozi življenje?

Predvsem gibanje, fizična aktivnost. Zelo veliko mi pomeni, da imam zaposlitev in empatijo do ljudi. Rada berem knjige. Vedno iščem nove izzive.

Ste se v zadnjem času lotili katerih novih podvigov?

Leta 2019 sem končno prišla na Triglav, kar sem si želela vse življenje. To željo sem enkrat zaupala slepemu kolegu, ki pozna planince v Planinskem društvu Kranj. Takrat je društvo praznovalo 120 let obstoja. Na njegovo pobudo so organizirali pohod slepih na Triglav, ki smo se ga udeležili trije slepi. Za nas so organizirali strokovno vodstvo z vrhunskimi alpinisti. Mene je spremljal Marko Štremfelj. To je bila zame velika čast in hkrati odgovornost. Zavedala sem se, da moram dati vse od sebe, ker take priožnosti ne bo več. Bilo je res lepo, doživeto, športno, strokovno. Ponosna sem, da nam je vsem uspelo.

Ste imeli kakšne kondicijske priprave, preden ste šli na Triglav?

Z možem že tako veliko hodiva. Tisto leto sem bila na enem delu Jakobove poti, in sicer od Bregane do Ljubljane. Šla sem s prijateljico, s katero sva bili sošolki v srednji šoli, in z njenimi prijateljicami. Dve od njih sta se pripravljali na Kilimanjaro in jima je bilo to del treninga. Super družba smo bile. Dobro smo se zorganizirale, bilo je lepo doživetje. Hodile smo sedem dni in na dan prehodile približno 25 kilometrov. Zdaj si veliko bolje predstavljam Dolenjsko. Tam živijo zelo gostoljubni ljudje.

Zelo rada hodim. Zdi se mi, da sem to ljubezen do hribov podedovala. Kolegi me hecajo in pravijo, da sem se že rodila z gojzarji na nogah (smeh).

Slepim bi morali omogočiti, da s svojim delom družbi nekaj dajo. Gre za dober občutek in večjo samozavest, ko sam zaslužiš denar. Pomembni so tudi socialni stiki. Veliko več ljudi spoznaš, če si zaposlen.

Kakšno je po vaših opažanjih stanje v družbi, kar se tiče podpore slepim? Se stanje izboljšuje oziroma kaj bi bilo po vašem mnenju še treba spremeniti?

Mi smo še hodili na Zavod za slepo in slabovidno mladino, zdaj so otroci že integrirani v običajni šolski sistem. Zelo veliko se je naredilo na dostopnosti tehničnih pripomočkov za slepe in na osebni asistenci, veliko premalo pa na področju zaposlovanja slepih. Tukaj vidim največji problem. Meni se zdi zelo pomembno, da lahko nekaj doprineseš k družbi, ne samo, da nekaj dobiš od nje. Slepim bi morali omogočiti, da s svojim delom družbi nekaj dajo. Gre za dober občutek in večjo samozavest, ko sam zaslužiš denar. Pomembni so tudi socialni stiki. Veliko več ljudi spoznaš, če si zaposlen.

Ni tiste izolacije.

Ja, to. Sicer je preveč druženja v svojem krogu ljudi z znanci, ki jih poznaš že od nekdaj, ali samo z drugimi slepimi, kar se mi ne zdi dobro za vse. Moj mož velikokrat pozabi, da ne vidim. Ne razmišlja, če bom nekaj lahko naredila, zato sem lahko enakopraven partner, ne pa v podrejenem položaju. Njegova naloga ni, da skrbi zame. To je tisto, kar šteje. Da si enakovreden član družine oz. družbe.


Torej je še vedno premalo podjetij, ki so pripravljena zaposlovati slepe?

Glede na to, koliko slepih je nezaposlenih, zagotovo. Obstaja tudi sklad, ki ponuja subvencioniranje opreme za slepe. Najbolj pogosto gre pri tem za računalnik. Z njim so današnji slepi mladi zelo suvereni. V kolektivu, kjer tako osebo zaposlijo, se morajo zavedati, da bodo imeli na začetku nekaj dela več, kasneje, ko bo steklo, pa bo pa super. Res se mi zdi škoda, da se tega ne izkoristi v večji meri.

Tudi ko sem gledala predvolilno kampanjo, od nobene stranke nisem slišala, da bi imeli v planu več zaposlovanja invalidov. Se sicer trudijo na področju socialne varnosti in Zakona o celostni oskrbi. Kar se tiče osebne asistence, poznam veliko slepih, ki jim je zdaj še slabše kot prej, ker asistenti naredijo vse namesto njih, namesto da bi šli z njimi v naravo, se gibat ali prakticirat nek hobi, s katerim se slepi sami ne morejo ukvarjati. Tako postanejo še bolj odvisni od asistentov. Hudo mi je za vsakega takega.