A če upoštevamo, da je občina v proračunu cel projekt (ne samo vrednost gradbenih del) ocenila na 37,5 milijona evrov, bi ponudniki na pogajanjih morali dati znatne popuste, da bi našli skupno točko z občino. Na Magistratu so sicer napovedali, da bodo novelirali projektno dokumentacijo in z rebalansom nekoliko popravili oceno vrednosti projekta, vendar hkrati priznali, da še vedno obstaja možnost, da bi zaradi previsokih cen z gradnjo pokritega olimpijskega bazena na Iliriji počakali.
Utegne se zgoditi, da se bo občina kot javni naročnik v prihodnjih letih še večkrat znašla v podobni zagati. Kajti rast cen gradbenih materialov, negotovost glede rasti cen energentov, veliko povpraševanje po gradbenih storitvah in tudi deloma neupravičeno napihovanje cen gradbenih storitev utegnejo v prihodnosti bistveno podražiti občinske projekte. Če bo država uresničila napovedi o izvedbi več kot 300 naložb, katerih namen je ponovni zagon gospodarstva po epidemiji covida-19, bodo v prihodnjih letih domači gradbinci težko dohajali povpraševanje javnih naročnikov po njihovih storitvah. Cene gradbenih del bodo torej najverjetneje še rasle.
Ljubljanska občina je pred nehvaležno dilemo. Da prestolnica že več desetletij potrebuje pokriti olimpijski bazen ne samo zaradi potrebe po boljših pogojih za vrhunske športnike, temveč da tudi občani rekreativci dobijo dodatne plavalne kapacitete, je nesporno dejstvo. Toda pomembno vprašanje je, koliko smo pripravljeni plačati za takšno infrastrukturo. Oziroma čemu drugemu smo se pripravljeni odpovedati na račun dražjega bazena. Kajti če bo občina Iliriji namenila že samo nekaj milijonov evrov več, bodo ti milijoni zmanjkali za druge pomembne projekte ali programe, ki bi jih zavoljo javnega interesa prav tako veljalo uresničiti čim prej. Kje bodo morali dalj časa čakati na vodovod? Bi lahko te dodatne milijone porabili za sofinanciranje počitniškega varstva za več otrok ali za finančno okrepitev stanovanjskega sklada, da bo ta gradil več krvavo potrebnih neprofitnih stanovanj? Bo zaradi dražje Ilirije prenova šišenskega atletskega stadiona ali vevškega kopališča morala počakati še več let?
Čeprav bo končno odločitev o tem, po kakšni ceni je gradnja kopališča Ilirija še ekonomsko vzdržna, sprejela Jankovićeva mestna uprava, bi bilo smiselno, da pred odločanjem odpre javno razpravo in skoraj 280.000 Ljubljančanom da priložnost izraziti, kaj v tem trenutku oni vidijo kot prioriteto. Mnenja bodo zagotovo različna, a s tem pogovorom se bodo izkristalizirale najbolj nujne potrebe občanov. Ob napovedi všečnih projektov, kot je gradnja bleščečega novega kopališča, namreč radi pozabimo, da v mestu živijo tudi občani, ki se požvižgajo na nov bazen, ker njihov vsakdan zaznamujejo oderuške najemnine in premajhna ali dotrajana stanovanja, ker potrebujejo cenovno bolj dostopne vrtce ali pa zgolj želijo, da njihovi otroci lahko peš ali s kolesom varno pridejo v šolo in domov.