Umetnost seveda ne bo nikomur rešila življenja, a Uroš verjame, da lahko predstava »vsem olajša soočanje s težkimi trenutki življenja zaradi naravnanosti na vse, kar je na tem svetu sijajnega in za kar je vredno živeti«. Tudi sam je sestavil seznam stvari, ki delajo naša življenja lepa.
Po skoraj dvajsetih letih znova igrate v monodrami, ki jo režira kolegica Nataša Barbara Gračner. Lepo naključje?
Res je, dvajset let bo minilo od premiere Jamskega človeka. Takrat sem bil na začetku svoje kariere, precej zelen in neizkušen in izziv monologa je bil takrat precej večji. Vse sijajne stvari so nekaj popolnoma drugega in ni naključje, da režijo obakrat podpisuje Nataša Barbara. Tudi v režijskem smislu sta bila to dva povsem drugačna izziva, ampak obakrat vzajemno zaupanje, ki je osnova kakovostnega sodelovanja.
Kakšna vez vaju veže z Natašo Barbaro?
Nataša je sestra mojega prijatelja iz mladosti, Dimitrija, ki je vodil gledališko skupino Tabula Rasa na Gimnaziji Šentvid pod mentorstvom prof. Jane Ratkai in je bil moj prvi režiser. Pred dvajsetimi leti smo skupaj ustvarili Jamskega človeka: Dimitrij kot koproducent, Nataša kot režiserka in jaz, prvič v monokomediji. Z Natašo sva prav tako dolgoletna kolega v Drami in sva večkrat igrala skupaj in bova, upam, še kdaj. Vse sijajne stvari so nekakšna ponovna združitev jamske ekipe, saj je Dimitrij tokrat sodeloval kot asistent režije. Zelo lepa izkušnja s posebno dimenzijo preteka teh dvajsetih let, ki so nas vse izoblikovala.
Glede na dolgoživost Jamskega človeka – ste zdaj že stari maček, kar zadeva igranja »sam na odru«, ali vam je še vedno težko?
Igranje Vseh sijajnih stvari je zame vsak večer posebej veliko doživetje. Ker na neki način gledalci soustvarjajo predstavo, je vsaka predstava do neke mere drugačna. Drugačna energija se stke v dvorani in moja naloga ter privilegij je, da se na to odzovem in krmarim, da to zelo delikatno vsebino prenesem ljudem, ki so prišli. Zame največje spoznanje in izkušnja, ker so situacije z gledalci tako različne in nepredvidljive, je, da nimam (več)strahu pred neznanim, ker preprosto ne obstaja prav ali narobe, boljše ali slabše, ampak samo edinstveno.
Predstava Vse sijajne stvari govori o samomoru – to je tema, s katero se gledališčniki pogosto srečujete, čeprav je v javnosti še vedno nekako tabu tema. Kako vi razmišljate o njej?
Mislim, da je glavna tema predstave v resnici empatija, na horizontu stiske soočanja s samomorilnostjo. Navsezadnje psihodramatski princip, ki ga uporabi avtor, nudi možnost izkustva empatije do protagonista, ki se v različnih obdobjih življenja sooča z depresijo in samomorilnostjo svoje mame in ji s seznamom vsega sijajnega poskuša pomagati, kot tudi sebi in vsem okoli sebe. V preteklem letu, ko sem živel s tem, prek ustvarjanja predstave, sem bil na to vselej »tabu temo« pozoren na povsem drugačen način. Najbolj me je presenetilo, ko sem se šele po premieri zavedel primera, ki sem ga sam doživel pred ne spet tako mnogo leti in sem ga potlačil tako globoko, da se ga kljub intenzivnemu razmišljanju in informiranju o tej temi sploh nisem zavedal kot bližnje izkušnje. Mislim, da imajo depresija in njene posledice status črne pike v družbi, kot nekaj sramotnega, kar se prej zamolči kot pa govori o njej ali denimo razlaga otrokom. Prav zato se mi zdi ta predstava dragocena in na neki način poučna. Da se o tem končno spregovori.
Pravite, da ste imeli sami bližnjo izkušnjo s samomorom. Nam lahko poveste, kaj se je zgodilo in kako ste to doživljali?
Izkušnja, ki sem jo omenil zgoraj, je primer iz družine. Preprosto sem potlačil, da si je bližnja sorodnica vzela življenje, ko sem bil star 27 let. Takrat sem prvič zares poskušal razumeti, kaj pomeni beseda depresija, ki naj bi bila razlog. Na žalost pa to ni osamljena izkušnja, saj si je v sedmem razredu sošolec in najboljši prijatelj prav tako vzel življenje. Takrat besede depresija ni bilo na seznamu odgovorov, smo pa vsi hoteli verjeti, da je bila nesreča. Spomnim se zelo močnih občutkov krivde, ki niso popustili kar nekaj let.
Vaš junak v predstavi napiše seznam stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Ste tudi sami naredili takšen seznam? Nam zaupate, katere tri stvari so na prvih mestih?
Ena prvih svari, ki sem jih naredil, ko sem prebral tekst, je, da sem nabavil ogromen blok listov, ki sem jih obesil v dnevno sobo in zraven privezal flomaster. Vsi smo zapisovali, tudi znanci in prijatelji, ki so prišli na obisk. Seznam se je daljšal in vnesel nekaj tistega svojega namena; videti sijajne stvari okoli sebe, zaradi katerih je vredno živeti. Seveda je seznam tudi sameval, hitro je minil teden, dva, ko se na njem ni pojavila nobena nova sijajna stvar. Je pa lepo, ko opaziš novo sijajno stvar na seznamu, ki ti da voljo, da še sam najdeš kaj lepega in to zapišeš. Vrstni red absolutno nima nobene teže in rok trajanja prav tako ne. Zadnjič sem pospravljal in našel print fotografije mojih otrok, ko sta bila še precej majhna, in ga hitro prilepil na seznam. Nad fotografijo je nekdo predtem zapisal: »Res verjeti, da se da.« Zadnja stvar na seznamu pa je: »Ko se Marči smeji (naš pes).«
Mislite, da bo predstava dejansko komu rešila življenje?
Nočem živeti z mislijo, da predstava na kakršenkoli način lahko vpliva na dolžino življenja kogarkoli. Preprosto ne bi zmogel iti na oder s tem v glavi. Priznam, da sem na to pomislil in mi ni bilo prijetno. Naš strokovni sodelavec pri študiju, psihiater dr. Borut Škodlar, ki se dejansko profesionalno sooča s tovrstno odgovornostjo, nam je pojasnil, da stvari ne delujejo na tak način in da so tovrstne odločitve vedno plod več dejavnikov. V vsakem primeru pa verjamem, da lahko predstava vsem olajša soočanje s težkimi trenutki življenja, zaradi naravnanosti na vse, kar je na tem svetu sijajnega in za kar je vredno živeti.
Koliko lahko umetnost res pomaga pri družbenih problemih?
Umetnost lahko pokaže na družben problem, lahko ponudi premislek, lahko provocira. Ravno »umetniška svoboda« je največja odgovornost, ker ima lahko tudi zelo širok doseg. Mislim predvsem na filmsko umetnost, popularno glasbo ali literaturo. Vsaka umetnost bi morala pomagati preživeti, pa tudi če samo s svojo lepoto. Ali ni navsezadnje to smisel vsake ustvarjalnosti? S svojim odnosom si lahko zgled ljudem okoli sebe, tvoj doseg pa je privilegij, ki lahko ljudem omogoči občutek, ki nam je nazadnje vsem skupen – »biti človek«.
Kako vidite trenutno stanje kulture v državi?
Trenutno stanje je kar bedno. Na eni strani s(m)o kulturniki na robu preživetja zaradi epidemije, predstave, koncerti, knjižni sejmi odpadajo kot po tekočem traku in težko je z gotovostjo trditi, kdaj se bodo stvari umirile, in načrtovati nadaljnje projekte. Po drugi strani imamo trenutno na oblasti opcijo, ki vidi v kulturnikih prej politične nasprotnike kot gradnike identitete, ki narodu pomagajo preživeti tako lepe kot težke čase. Glede na številke (izpeljanih dogodkov, odpovedi) bi rekel, da je stanje v državi zelo slabo, upanje pa ostaja, ko vidiš, da so ljudje lačni predstav, koncertov, da so dogodki v živo nezamenljivi.
Ste tudi programski direktor SiTi Teatra. Kako to združujete s službo v Drami?
SiTi Teater je že skoraj petnajst let, od ustanovitve, moj dodatni in velik izziv. Zadnji projekt tam je bila sorežija (z Dejanom Batoćaninom) in produkcija predstave Janez Novak, strip komedije s Klemnom Slakonjo, Tadejem Tošem in Gregorjem Podričnikom. Program je vedno stvar poslovnih dogovorov z različnimi ustvarjalci in ga v veliki meri opravi poslovna direktorica Ana Kajzer. Moja odgovornost so lastne gledališke produkcije, ki jih je bilo v teh letih kar nekaj, spet pa zaradi zakonitosti slovenskega gledališkega trga ne toliko, da ne bi uspel združiti vsega skupaj, pa še kakšnega snemanja. Včasih to sicer pomeni, da pridejo obdobja, ko samo hitiš iz gledališča v gledališče pa vmes še na snemanje in si na koncu res izžet, a si tudi prevetren in bolj v kondiciji, če si v stiku s toliko različnimi kreativnimi okolji hkrati.
Kako si napolnite baterije, kadar je vsega preveč?
Hvaležen sem si in vsem, ki so me spodbujali, da sem ohranjal toliko klavirskega znanja, da lahko sedem za klavir in samo igram. To me sprošča, pomiri. Moja velika strast, do katere sem nerazumljivo mačehovski zadnja leta, je smučanje, ki pa je postalo res luksuz. Pa poleti jadranje, imam skiperski izpit in sem zelo ponižen in previden (v jadralskem smislu) oboževalec jadranskih bisernih kotičkov.
Očitno sta tako vaš sin Val (23 let) kot hči Mila (19 let) podedovala vašo umetniško žilico. Vas to veseli ali bi raje videli, da bi se v življenju ukvarjala s čim drugim?
»Vsi smo podzavestno podvrženi vedenju svojih prednikov« je eden od znanstvenih citatov, ki jih MacMillan uporabi v Vseh sijajnih stvareh. Po očetu imam v družini arhitekte in glasbenike, po materi ljubiteljske igralce in pravnike, prav nič me ne čudi, da sta sin in hčerka domača v glasbi, ki je njun ultimativni hobi, pa tudi da sta se preizkusila pred kamero in v gledališču. Kam ju bo zaneslo v prihodnosti, je res povsem njuna odločitev, sta še mlada, v vsakem primeru pa bosta deležna moje podpore na svoji poti.
Oba sta že polnoletna. Vam je kot očetu uspelo?
Oba sta res izjemna, mlada, a že odrasla človeka in izredno sem ponosen na njuno kreativnost, voljo in talent. Pa na njuno občutljivost do ljudi in sveta. Mislim, da je največji privilegij starševstva, ko se začneš učiti od svojih otrok. Seveda pa sem hvaležen predvsem njuni mami Liji Pogačnik. Uspelo nama je skupaj, čeprav sva že nekaj let narazen.
