Slovenci, podpisani pod politični program Zedinjena Slovenija, so zahtevali združitev slovenskih dežel s slovenščino kot uradnim jezikom ter samostojnost znotraj Avstrije. V tistem času se je zlasti na Hrvaškem za krajši čas porodila ideja o ustanovitvi Ilirije, v katero bi se združila večina južnoslovanskih plemen, za prvi enoten nastop južnoslovanskih narodov pa lahko štejemo tako imenovani prvi jugoslovanski kongres, ki se je potekal od 1. do 3. decembra 1870 v Ljubljani. Med udeleženci so prevladovali slovenski in hrvaški politiki, skoraj polovica se jih je ponašala z doktorskimi nazivi, vojvodinske Srbe pa je predstavljal dr. Lazo Kostić. Na kongresu so poudarili kulturno, jezikovno, gospodarsko in politično enotnost južnih Slovanov habsburške monarhije, ki naj bi si pod avstrijsko krono priborili veliko mero avtonomije, vendar se to ni zgodilo. Nemštvo je bilo vendarle premočno zasidrano v moč odločanja tedaj že dualistično urejene države Avstro-Ogrske.
Naš program
Vsled velikih zgodovinskih dogodkov, kteri narodom in državam Evrope postavljajo nove temelje, zbralo se je nekoliko slovenskih, hrvatskih in srbskih rodoljubov v Ljubljani dne 1. decembra 1870, ki so se sporazumeli o sledeči izreki:
1) Jedinstvo južnih Slovanov, začeto o postanku naroda, je ostalo skozi vse veke svetovnih dogodkov neprenehoma živo v narodnem čustvu in se javlja proti drugim narodom v jedinstvu jezika.
2) Južni Slovani, kteri pod različnim imenom Slovencev, Hrvatov in Srbov žive v deželah monarhije habsburške, čutijo dandenes jednake narodne potrebe. Da se tem zadovoli in tako zagotovi narodni obstoj, zjedinjavajo oni vse svoje moralne in materijalne moči ter jih hočejo upotrebovati za svoje jedinstvo na književem, gospodarskem in političnem polji.
3) To svojo odločbo naznanijo državnikom monarhije habsburške in vsem drugim narodom, kteri žive v isti državi, da zvedo, kako hočejo južni Slovani na vsaki postavni način delati za uresničenje svojega jedinstva v navedenem smislu na svojo korist in pravico, nikomur pa na škodo in krivico (…)
Slovenski narod, 6. decembra 1870
(O ljubljanskem shodu)
pišejo »Novice«: »Ker južni Slovani kot pošteni avstrijski državljani ne hodijo poti tihotapstva, je bilo soglasno skleneno, da se ljubljanska izreka razglasi po časnikih, da svet prav izve in se odstrani ono ugibanje vzlasti nemškega časnikarstva o »jugoslovanskem kongresu«, ktero po svetu nosi sanjarije, o kterih niti v Sisku niti v Ljubljani ni bilo ne duha ne sluha. Možje, ki so se v dogovor zbrali, prezreli so politiki, nego da ne bi računali s faktorji, s kterimi se računiti mora, in da bi delali vrtoglavno politiko. Ali njihove enolične potrebe in stiske, po kterih vsled centralističnega dualizma na eni strani čedalje večo škodo trpi starodavno državno pravo trojedne kraljevine, na drugi pa naravno narodno pravo in avtonomija deželna, silijo južne Slovane avstrijske monarhije, da si kot brat bratu roke pružijo in »viribus unitis« prizadevajo si doseči na postavni poti to, kar vsako pleme samotež doseči upanja nima. Iz tega čuvstva ovživila se je iznova že leta 1848. jako bujna ideja jugoslovanstva, ki se ne sme dati zadušiti več, ako nočemo, da pogine narod slovanski.« (…)
Slovenski narod, 10. decembra 1870
Ob stoletnici I. jugoslovanskega, kongresa v Ljubljani
Od 1. do 3. decembra leta 1870 – pred sto leti – je bil v Ljubljani Prvi jugoslovanski kongres, ki so se ga udeležili slovenski, hrvatski in tudi vojvodinski srbski predstavniki. Prav tako poudarjam takoj tudi to, da je istega leta tri mesece prej – 30. avgusta – slovenska večina v kranjskem deželnem zboru zahtevala v posebni adresi prvič oficielno ustvaritev Zedinjene Slovenije, »združenje vseh pokrajin, koder prebiva slovenski narod, v eno administrativno in kolikor mogoče državno pravno telo«. Tako je leto 1870 močno poudarilo obe komponenti, ki sta se leta 1848, ob »pomladi narodov«, pojavili v slovenskem narodnem življenju: poudarek po Zedinjeni Sloveniji, celo pod imenom Kraljevstvo Slovenija, in na drugi strani težnja po združitvi vseh južnih Slovanov v Avstroogrski. (…)
Vsem je bilo jasno, da Velika Nemčija teži spraviti v svoj sklep vse kraje bivše Nemške zveze, h katerim so spadale vse slovenske dežele s Trstom, ki je odslej postajal cilj Nemčije. Zato so Slovenci svoje slovenstvo začeli braniti v zvezi s Hrvati in Srbi v Avstro-Ogrski državi in celo več: I. jugoslovanski kongres v Ljubljani bi hotel tudi »zadovoljiti v jednakih potrebah svojim bratom onstran meje«, to je Bosni in Srbiji ...
Dasi kongres ni imel tedaj velikega pomena, je postal vendarle v zgodovini Slovencev pomembni mejnik. Je eden idejnih temeljev, na katerih je vstala med prvo svetovno vojno nova država najprej z zamislijo trializma, politične povezave med avstroogrskimi južnimi Slovani in se pomnožila potem v zvezo s Srbijo in Črno goro 1. dec. 1918 v eno državo SHS, pozneje Jugoslavijo.
In prav pred petdesetimi leti (1920) je Vidovdanska ustava pomenila ustvaritev one »jugoslovenske« ideje enega naroda in ene države, ki vlada iz enega središča za ves enoten jugoslovanski narod od Triglava do Djevdelije.
Po trenjih prvih let med avtonomijo in centralizacijo, je kraljeva diktatura 1929 še enkrat skušala vzdržati s silo ta ideal »vekovne enotnosti južnoslovanskih plemen« kot en narod, ne samo v političnem državnotvomem smislu, temveč tudi etničnem in jezikovnem, brišoč narodno individualne in zgodovinske posebnosti med narodi. (…)
Jugoslovenstvo v smislu velesrbskega centralizma je z drugo svetovno vojno popolnoma propadlo. Ne pod pritiskom zunanjih sovražnikov, ampak po notranjem dozorevanju narodov samih. L. 1941 so vse demokratske stranke v Sloveniji pod zasedbo sklenile ureditev bratske države na temelju individualnih narodnosti. Tudi liberalna stranka, ki je bila dvajset let podpornica integralnega jugoslovenstva. Narodni odbor pa je dne 3. maja 1945 celo uradno razglasil ustanovitev »države Slovenije v federaciji z Jugoslavijo«. (…)
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 3. decembra 1970
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib