Triatlonci v krizi ob koncu sezone: Ojoj, kaj pa zdaj
Vse to za petnajst všečkov. Triatlon je za nekatere življenje, »lifestyle«, bi lahko rekli. Nekateri delajo samo to, za druge hobije ni časa. Nekaterim manjkajo celo prijatelji. Tokrat pišemo o »hecni strani triatlona«.
Triatlonske sezone je v Sloveniji precej hitro konec. Triatlonci in triatlonke bolj ali manj vsako leto v septembru končajo triatlone, večina jih nato nadaljuje z malce več tekaškimi treningi, da se pripravijo na jesenske tekaške prireditve. To je namreč tudi smiselno, tako ima veliko aktivnih motivacijo za redno vadbo daleč v jesen. Potem pa se tako ali tako že začnejo priprave na novo sezono. Čez zimo postavijo glavne cilje in jim prilagodijo celoten trening.
Zgornje besede so nalašč napisane v »tekmovalnem« tonu, se pravi, da bi jih lahko pripisali kakšnemu mlademu aktivnemu triatloncu kot tudi profesionalcu. Povsem po nepotrebnem pa podobne pogovore poslušam od rekreativnih triatloncev, ki naj bi to delali za zdravje in užitek. Saj v tem uživajo, tudi zdravi so, zelo, samo veliko jih ne vidi, da vseeno malce pretiravajo. Preveč je tekmovalnosti, mogoče premalo navdiha v rekreativni triatlonski srenji.
Kdo ima zdaj bolj prav, tisti, ki živijo nadvse zdravo, se redno gibajo, so v vrhunski telesni kondiciji, a mogoče brez prave socialne strukture okoli sebe, ali oni drugi, ki so v malce manj vrhunski formi, ne dajo toliko pozornosti na detajle, a po drugi strani živijo »sto na uro«. Nekaterim se v življenju toliko dogaja, da jim ni lahko slediti iz dneva v dan. Težko rečemo, kdo dela bolj prav.
Jesen je čas, ko se pomenimo s seboj
Tematike sem se dotaknil, ker sem v zadnjem času o tem veliko razmišljal, ker kot trener včasih pomagam komu, ki ima smernice postavljene napačno. Najbolj vesel sem, ko sprejmejo mojo filozofijo in prilagodijo športne cilje bolj pomembnim področjem v življenju, pa čeprav to včasih pomeni, da bom ob delo pri takšnih. Vendar tistih nekaj evrov ne odtehta zavedanja, da si nekomu res pomagal najti pravo smer. Profesionalni športniki so tisti, ki morajo živeti za šport, saj je v nekem času to področje, ki jim kroji življenje. Pri njih šport mora imeti primarno vlogo, če želijo biti uspešni. Najboljši znajo to doslednost in delavnost prenesti tudi na druga področja in jim ni hudega, saj se hitro znajdejo v vsakem okolju.
Rekreativci pa bi morali triatlon ali pa kakšen drug šport vzeti le toliko, da jim izboljšuje kakovost življenja. Vzemimo na primer triatlonce, ki tekmujejo v dolgih triatlonih. Nekateri se »ironmanov« udeležujejo leto za letom in vsakič dosežejo izjemno dobre rezultate. Pri večini je to znak, da jih je šport malce preveč povlekel vase. Kolega je nedavno opravil s takšno preizkušnjo, naslednji dan pa izjavil, da bo še šel, vendar čez nekaj let. Zdaj se bo raje posvetil drugim področjem v življenju, kar se tudi meni zdi najboljša možnost.
Da ne zaidemo preveč ... Danes želim sporočiti, da moramo šport jemati z majhno žlico, le kot dodatek drugim področjem. Trening pa bi moral biti le vodilo do aktivnega in zdravega življenja. Sam sem podpornik sistematiziranega dela in organiziranega treninga, da dobimo čim več za vložek časa. Napredek v športu je nujen, saj nas motivira za delo v prihodnje. Po drugi strani pa mislim, da je treba takrat, ko trening ni tako zahteven, znati izpreči in se na tek odpraviti brez merilnika srčnega utripa, brez merilnika moči na kolesu, brez merilnika za kadenco in podobno.
Včasih je treba uživati.
Ni nujno, da je tak trening kaj slabši, velikokrat se pokaže ravno nasprotno. Kolesarji včasih preživijo na gorskem kolesu več ur kot na cestnem, ker se mnogo bolj zabavajo. Tekači lahko ceste zamenjajo za gozdne in planinske poti in včasih je to pot do napredka.
Triatlon je izrazito aeroben šport, saj preizkušnje trajajo od pol ure pa do več ur, zato je aerobna pripravljenost tista poglavitna, zaradi katere boste lahko uspešni v tem športu. Dobro aerobno podlago najlaže dosežemo tako, da naberemo določeno število ur vadbe vsak teden. Niti ni pomembno, kakšna je aktivnost, pomembno je, da srčno-žilni sistem dela na dovolj visokih obratih.
Če gledamo s stališča maksimalnega srčnega utripa, je vsaka vadba nad 60 odstotki maksimuma že učinkovita. Sem lahko štejemo plavanje, kolo, tek, veslanje, hojo v hribe, tek na smučeh in še katero. Za sposobnost srčno-žilnega sistema je pomembno, koliko ur ste aktivni, in to morate početi iz leta v leto, da ustvarite kakovostno aerobno podlago, na kateri se nato z bolj intenzivnimi vsebinami izboljšuje telesna sposobnost. Zaradi vsega naštetega sem pripravil predlog, kako vadbo posplošiti, jo prenesti v naravo ter jo tudi zato narediti dolgoročno učinkovitejšo. Za vse to pa je idealen čas jeseni in pozimi, ker nas datumi triatlonskih prireditev ne priganjajo k počitku.
Plavanje
Pri plavanju si boste naredili največjo uslugo, če se boste ukvarjali z vsebinami, ki vam gredo dobro od rok. Pri vsakem obisku bazena si zadajte nalogo, da v sklopu ogrevanja izvedete eno vajo za položaj telesa v vodi, eno vajo za občutek za vodo ter eno vajo tehnike, ki jo izvajate pravilno. Dodate lahko eno vajo za tehniko, ki vam ne gre najbolje, in jo izvajate v olajšanih okoliščinah, tako da jo boste sčasoma usvojili in dodali svojemu naboru vaj, ki jih obvladate. Namesto zapletenih glavnih serij si naredite glavni del vadbene enote zabaven, da vam bo hitro minil. Predvsem pa težite k temu, da boste za svoje sposobnosti naredili čim več kilometrov v vodi. S količino vadbe pride tudi občutek za vodo, položaj telesa, pa tudi učinkovitost zaveslaja se izboljša. Predvsem pa plavajte v družbi ljudi, s katerimi lahko greste potem na kavo.
Kolo
Jesen je idealna za gorsko kolesarjenje. Z nabiranjem kilometrov po ozkih makadamskih cestah, v klancih in na spustih boste izpilili kolesarske veščine, ki vam bodo v prihodnje prišle prav tudi na cestnem kolesu. Pr gorskem kolesarjenju ne smete nikoli gledati, koliko kilometrov ste napravili, temveč vedno merite čas, ki ste ga preživeli na kolesu. Za tiste, ki ste navajeni s cestnega kolesa visokih povprečnih hitrosti, je lahko gorsko kolo najhujši sovražnik in ubijalec motivacije.
Če pa doma pustite števec in merilnik hitrosti, se ne boste obremenjevali s hitrostjo, temveč iskali izzive v drugih področjih kolesarjenja, zaradi česar boste dolgoročno napredovali. Vsaka ura na gorskem kolesu se vam šteje v dobro tudi za cestno kolo, če gledate s stališča treninga. Dolge ure na kolesu je najlaže preživeti v družbi prijateljev. Največ boste za družbo naredili, če vzamete s sabo prijatelja, ki mu manjka gibanja.
Tek
Tudi pri teku lahko odložite merilnik srčnega utripa in uro z navigacijo ter se odpravite na odkrivanje nepoznanih poti pa tudi brezpotij. Trail trening vam bo koristil. To pomeni, da boste tekli malce gor, malce dol, malce čez skale in potoke, predvsem pa ne po cestah in stadionih. Tako boste nabrali več minut aktivnosti, ne bodo tako intenzivne, bodo pa zato dolgoročno mogoče še bolj učinkovite.
Tudi hoja v klance vam bo pomagala zgraditi »aerobno mašino«, ki jo potrebujete za šport, kot je triatlon. S počasnimi dolgimi teki boste učvrstili mišice, dobili specifično tekaško moč in zato na triatlonih laže in hitreje tekli. Najbolj pomembno je, da greste vsak teden trikrat na tek. To je najboljša metoda za napredek. Če vam uspe v teh treh tekih nabrati od štiri do pet ur tekaške aktivnosti, pa ste tako in tako zmagali.
Hoja v klanec
To je ena izmed najboljših dopolnilnih dejavnosti za vzdržljivostno vadbo tako za kolesarje, tekače kot seveda triatlonce. Hoja v klanec je zanimiva aktivnost, pri kateri so mišice malce drugače obremenjene kot pri drugih športnih. Še najbolj je podobno obremenitvi na kolesu, vendar je stres na mišice vseeno malce večji in ni povsem enako kot na teku, kjer nam težave dela gravitacija. »Mašina« pa dela, zelo. Srčno-žilni sistem je obremenjen in kar je pomembno, takšno aktivnost lahko izvajamo več ur v kosu. Tudi na tek in klance povabite prijatelje, ki vam lahko delajo družbo v vašem tempu. Tako se vam bo velikokrat zgodilo, da boste zavoljo družbe naredili več kot manj.
Moč
Vadba moči pa je zagotovo najbolj pomembna postranska aktivnost pri vzdržljivostnem športu. Lahko greste v fitnes, lahko greste na funkcionalno vadbo ali pa vaje za moč izvajate doma. Ni pomembno, da se le dogaja. Z močjo je tako kot z vzdržljivostjo. Gradi se iz dneva v dan, iz meseca v mesec in naprej z leti. Ko dosežete določeno raven, jo je precej preprosto vzdrževati s kompleksnimi in zahtevnimi vajami. Dejansko je dovolj že dvakrat tedensko po petnajst ali dvajset minut vadbe, vendar ne smemo spuščati tednov. Za družbo lahko imate tudi televizijo pri teh vajah, ne bo nič narobe.
* * *
Vzdržljivostni trening je dokaj preprost, če ga nekaj let redno izvajamo v zadostnem obsegu. Pripravljenost se počasi izboljšuje, predvsem zaradi vedno boljše aerobne sposobnosti telesa in ekonomičnosti gibanja. Veliko rekreativcev v letih udejstvovanja izkleše svoje telo, kar je naslednji dejavnik pri napredku. Kakor koli obrnete, je vzdržljivost lahko lepo področje vašega življenja, ob številnih drugih seveda. Ne zanemarite teh, mnogokrat so veliko veliko pomembnejša od treninga, ne pa od gibanja. Zdrav um v zdravem telesu je zagotovo najboljša kombinacija.
