Slovo od hišnega ljubljenčka lahko marsikomu zlomi srce. Že ob začetku delovanja Veterinarskega centra Pika je vodja centra opazila, da je lastnikom ob slovu grozno pustiti svojo žival na veterinarski postaji. “Spomnim se ene gospe, ki je želela nekaj v spomin. Muci je porezala brčice ali del dlake. Nekaj, kar bo imela v spomin, ta stiska je kar velika,” je za nas razložila Natalija Hercog Gerbec, vodja veterinarskega centra Pika.

Evtanazija ali uspavanje je tako za veterinarje kot tudi za lastnike živali zelo stresen dogodek, “sploh če gre za pacienta, ki ga poznaš že od majhnega in si z njim preživel deset in več let. Potem pa se moramo z lastniki odločiti, kako dalje, ker smo izčrpali vse možnosti zdravljenja,” je za nas pojasnila vodja centra. Poudarila pa je, da je tukaj treba gledati tudi na lastnika.

Težko je tistim, ki ostanejo

Z odločitvijo, da žival odrešimo, se kaže velika ljubezen in pokažemo, da nismo sebični. Navadno podaljšujemo, “ker bo nam težko, ko bo žival šla, ker bo nam hudo in bomo mi žalostni. Nam je hudo, ki ostanemo tukaj in naših živali ni več, posebej, ko sta dom in postelja prazna in ko pogledamo tiste prazne skodelice.” Psihologi pa tudi psihiatri trdijo, da je žalost za živaljo enaka kot za družinskimi člani, saj danes dejansko so družinski člani. Prav zaradi tega si moramo po Natalijinem mnenju dati to možnost, da žalujemo in ni nič narobe, če smo žalostni, če jočem, če damo to iz sebe.

Stresno je tudi za veterinarje, morajo pa biti opora lastnikom

V pogovoru je vodja centra pojasnila tudi plat veterinarja, ki ob uspavanju pacienta izgubijo tudi del sebe. Kljub temu da je tudi veterinarju težko, pa mora biti opora lastniku in hkrati delati v dobro živali. “Jaz pravim, da smo odvetniki živali in ko vidimo, da gre z živalco navzdol, bodisi da je bolezen neozdravljiva bodisi je starost že tako visoka, da peša zdravje. Takrat je prav, da se o tem pogovorimo.” Po njenih besedah imajo lastniki živali možnost, da svojih živali ne “mučijo”. Pomembno je, da veterinar lastniku pove, da je bila odločitev pravilna in da svetuje kot strokovnjak. “Zdi se mi, da jim vzameš ogromno breme, ker se niso sami odločali pri tem.” Tukaj gre za evtanazije, kjer si lastniki na koncu želijo žival pustiti. Ne gre za kakšne travme, kjer je žival res tako poškodovana, da enostavno ni več debat.

“Ne me narobe razumeti. Jaz ne morem jokati ob vsakem pacientu, ki ga izgubim. Če bi ob vsakem pacientu jokala, bi od mene ostalo malo. Seveda pa tudi mi globoko sočustvujemo. Sploh, če si veterinar s srcem in rad to delaš.”

Spomin je zelo pomemben

Ker so stiske lastnikov po uspavanju ljubljenčka res velike, so v veterini razmišljali o tem, kako bi to stisko zmanjšali. Vodja centra je poleg lastnikov živali izhajala tudi sama iz sebe: “Ko sem študirala, sem imela svojega prvega nemškega bokserja. Morala sem se odločiti in se posloviti od njega. Bil je star skoraj 13 let. Takrat si tisti datum zapomniš. Ampak ko mine 10 let, se več ne spomniš. Veš mogoče mesec ali letni čas, ne pa letnice.”

Kot je poudarila, ji je bilo pomembno, da dajo lastnikom en lep spomni, ko žival pustijo pri njih. V spominu naj bi bilo napisano posvetilo in datum, da se lastniki lažje spomnijo na svoje ljubljenčke. Pobuda, da v veterinarskem centru dajo lastniku spomin na svojega ljubljenčka, je vodji prišla tudi, ko je videla gospo, ki je bila v taki stiski, da je mački porezala brčice.

”Muco je nosila enih par ur na sebi, ker se je težko ločila. Videl si tisti krč in stisko žival spustiti. To je bila kar težka izkušnja. Od tu naprej sem se odločila, da damo lastnikom nekaj v spomin, nekaj, kar potrebujejo.”

Odtis tačke na spominski kartici.

Kot spomin so najprej imeli črno škatlico, v katero so dali glino, kamor so potisnili tačko ljubljenčka. Na škatli je bilo napisano posvetilo Svetlane Makarovič z možnostjo napisati ime in datum. Spomin so dobili vsi, ki so si ga želeli, in sicer brez dodatnih stroškov. Kmalu zatem pa so v centru ugotovili, da se škatlica zaradi gline namoči in so se odločili za lažjo zadevo. Tako lahko danes lastniki ob smrti ljubljenčka dobijo kartonsko vizitko z odtisom tačke. Na zadnji strani pa je lahko zapisano ime in datum. “Verz, ki smo ga izbrali je meni zelo drag, ker je Svetlana Makarovič ena zelo posebna ženska. Zelo rada ima muce. Je bila ena izmed prvih, ki jih je sprehajala po Ljubljani na vrvici.”

Zadnja stran spominske kartice s posvetilom.

Če je narejeno pravilno, gre za zelo globoko narkozo

Pomembno je, da si lastniki vzamejo čas, da se z veterinarjem zmenijo za termin, da rezervirajo miren in odmaknjen prostor. “Lepo je, da lastnik prinese posteljico ali dekico, če ne, jo prispevamo mi. Živalco naprej pomirimo,” je razložila vodja centra. Ko se žival pomiri, veterinar nastavi cevko, po kateri dajo narkozo, gre za  popolnoma isto snov, ki ga uporabljajo pri navadni narkozi. “To narkozo zelo poglobimo. Nato damo končno zdravilo, ki ima velik odstotek kalija, ki ustavi še srček. Skupno uporabimo 5 zdravil. Zadeva poteče zelo gladko.”

“Če je evtanazija narejena prav, je videti kot podaljšana, zelo globoka narkoza, kjer se ustavi srček.”

Ob lepem vremenu pogrnejo dekico tudi zunaj. Kot je v nadaljevanju pojasnila Natalija, je evtanazija na domu tudi mogoča. Je sicer najbolj idealna, ker ni vznemirjanja. “Za ene bolne živali predstavlja veterinar stres. Če imamo možnost, gremo na teren in naredimo to na domu. Vendar ker smo kadrovsko tako okrnjeni, je to zelo težko izvesti. Sicer je kar nekaj logistike za tem. Je pa za živali in lastnika najbolj prijazna opcija.”

Mali odstotek noče imeti spomina ali biti zraven

Zelo mali odstotek si ne želi imeti spomina. Pomembno je tudi, da spomin na ta dogodek ni grenak, da ni slabih izkušenj. Včasih ima kateri lastnik slabe izkušnje z evtanazijo in nočejo biti zraven. “Zelo spodbujam lastnike, da so zraven. Meni je lažje in se zmenimo postopek. Tudi živali je lažje. Zelo je zmedena, če lastnik takoj gre. Ne vedo, ali bo prišel nazaj ali ne. Še posebej, če je žival pri zavesti. Zdi se mi prav, da se tudi žival pomiri, da je lastnik zraven in damo ta proces skupaj skozi.”

Enako pomembno kot si vzeti čas je, da veterinar razume stisko lastnika, ki se mora posloviti od svoje živali: “Vem, kako hudo je in če si dal to skozi, lažje razumeš lastnike. Pomembno je, da jih razumeš in jim poveš, da so se prav odločili, da jim v tistem času stojiš ob strani in da ne hitiš. Tudi ko je konec, ko je živalca šla za mavrico, je pomembno, da jim daš čas, da se poslovijo. Vedno jih pustimo, da ostanejo tako dolgo kot želijo, da naredijo fotografije in se zjočejo. To je tista prva faza, šok. Najprej ne dojamejo in proces žalovanja se še ni začel.”

“V tujini govorijo veliko o evtanaziji, v Sloveniji ne”

Vodja centra opaža, da se nekaj literature ukvarja z evtanazijo in da se v tujini o tem govori, vendar je tega pri nas malo. Ni čisto prepričana, zakaj je tako. “Mogoče premalo razumemo lastnike, tudi na psihološko plat moramo pogledati. Veterinarji, vsaj tisti s srcem, so zelo čuteči. Takrat, ko naredimo evtanazijo, za nas ni lep dan. Včasih si zelo zamorjen. Sploh če so bili to tvoji pacienti in si poznal lastnike. Tudi sam nosiš del tega bremena.”

Je pa zelo odvisno od narave človeka. Eni ljudje so bolj empatični, bolj čustveni, drugi manj. Sicer je Natalija prepričana, da bi bilo prav, če bi se o tem več govorilo. “Največja nagrada je, ko pridejo z novo živalco in mi jo zaupajo. Takrat vem, da sem naredila od začetka do konca vse prav. Tudi ko so se poslavljali od svoje živali, sem jim bila v oporo in želijo še naprej prihajati k nam.”

Kaj se zgodi po evtanaziji?

Ko se lastniki uspejo posloviti od svoje živali, je nadaljevanja pot odločitev, kaj bodo naredili z ljubljenčkom. Posebej v zadnjih letih se več kot polovica lastnikov odloča za kremiranje. “Imamo dva odlična podjetja, Cremona in Večno zavetišče. Navadno jih lastniki sami pokličejo in se dogovorijo. S podjetja pridejo zelo spoštljivo po žival. Po kremiranju jo odpeljejo k lastniku ali k nam na Piko.” Druga možnost je, da lastnik žival pusti na veterinarski postaji in gre v skupen sežig. Tretja možnost je pokop na domačem dvorišču. “To naredimo izjemoma, v primeru majhnih živali in če ni zbolela za kakšno kužno boleznijo. Takrat dovolimo, da jo pokopljejo doma.” Pomembno je, da v bližini ni podtalnice, potoka ali vodotoka. Na veterinarskem centru dajo lastniku navodila, kako globoko je potrebno skopati.

“Večina se odloči za kremiranje. Eni se odločijo, da žarico pokopljejo na vrtu in jo imajo tako spravljeno, drugi pa raztrosijo pepel na kraju, kjer je žival najraje tekala. Zdi se mi, da je pomembna ta faza žalovanja, da se sprijaznimo in da speljemo tudi to odločitev, kam z živaljo.”

“Pomembno je, da spustimo in da smo z odločitvijo vredu. Na to gledamo res kot na darilo, žival ni trpela do konca in mi jo imamo toliko radi, da nismo sebični.

Ne uspavajo vsake živali

Vodja centra nam je zagotovila, da ne uspavajo katerokoli žival. “Če je naš pacient, pogledamo kartoteko. Če ni, vedno naredimo klinični pregled,” je pojasnila ter dodala, da se je včasih dogajalo, da so se ljudje živali naveličali in so si kar izmislili, da je bolna. V centru vodijo evidenco, kdaj je žival evtanazirana in kakšna je bila diagnoza. Veterinar lahko evtanazijo tudi zavrne, če ve, da ni na mestu.