Seveda potencialnem, saj je Golob praktično šele začel z delom. Nezaustavljivi družbeni čas je končni razsodnik človekove individualne vloge v vsakem družbenem okolju, v obravnavanem primeru gre za obdobje še dobrih treh let. Ali v samem kratkem delovanju nove oblasti opazimo začetke procesov pozitivnih družbenih sprememb? Je zmerni optimizem državljanov in prebivalcev Republike Slovenije lahko umesten?
Nova družbena pogodba pa ne more biti uspešna, če se radikalna družbena sprememba po polnih dveh ali celo treh desetletjih domačih kolektivnih naporov aktivnih slovenskih državljanov končno ne dogodi na družbenem področju narodnega manjšinstva v Sloveniji. Le-to pa je v Sloveniji izrazito paradoksalen družbeni fenomen, saj gre za ekstremno različno obravnavo vsebinsko enake tematike. Po eni plati imamo dve normativni narodni manjšini (če jima prištejemo, ker je ustavno imenovana in v realnosti znatno upoštevana, še romsko), ki jima pripada po ustavi tudi »teoretično« maksimalno dobro urejen uradni status in položaj. Po drugi plati pa imamo v državi še sedem dejanskih narodnih manjšin, ki so v skupni populaciji, omenjeno mimogrede, sicer desetkrat številčnejše skupnosti slovenskih državljanov, kot sta dve oziroma tri prvo omenjene, vendar so kljub lastnemu javnemu kolektivnemu subjektivnemu sidrišču vsake izmed njih že 32. leto odrinjene na skrajni družbeni rob brez vsakršnega legalnega statusa. To paradoksalno družbeno nesorazmerje, ki ne bi smelo biti demokratična praksa v državi članici Evropske unije, naj bi se sedaj polagoma pokušalo spremeniti.
Kako sicer drugače razumeti izjavo predsednice DZ in podpredsednice največje parlamentarne stranke Urške Klakočar Zupančič po srečanju 10. januarja 2023 s predstavniki štirih od šestih narodnostnih skupnosti (NS) iz Sveta vlade, ki je posvetovalno telo za narodnostna vprašanja skupnosti z območja nekdanje države v Sloveniji, da »načelno podpira vsakršno prizadevanje, kjer bi ljudje uresničevali in se resnično počutili pripadnike neke etnične skupine, se počutili varno in hkrati svobodno; kar pomeni, da so jim kolektivne pravice zagotovljene tako na teoretični ravni kot v vsakdanjem življenju.« Na srečanju nista bila predstavnica albanske in predstavnik hrvaške NS. V širšem smislu, torej zunaj nekega že institucionaliziranega formalnega okvirja, oziroma če bi hoteli zapreti diskurz o vseh nepriznanih manjšinah v Sloveniji, pa je »manjkal« samo še predstavnik nemške narodne skupnosti v Sloveniji (ker drugih narodnih manjšin v Sloveniji ni). Želela bi verjeti, da je citirana izjava predsednice državnega zbora njeno iskreno mnenje in ne morda posledica določenega direktnega vpliva resolucije odbora ministrov Sveta Evrope z dne 30. 11. 2022, ki se nanaša na izvajanje okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin v Sloveniji s strani slovenske države.
Spoštovana predsednica, da, kot človek in pravnica ter malce morda tudi ker ste ženska, mi dovolite prosim, da z zadovoljstvom pripomnim, da dobro razumete bistvo manjšinske problematike. Da, »zagotovitev kolektivnih pravic na teoretični ravni«, to je bistveni del pravilnega odgovora. A sama moram dodati še naslednje ključno pravilo. Ko mislimo narod/narode in narodne manjšine v isti državi, gre za družbene fenomene z enakovredno implicitno kvaliteto, za kolektivne pravice in svoboščine skupnosti in posameznikov, ki po vseh, tudi mednarodnopravnih standardih, ne smejo biti objekt pogajanj in kompromisov. Zaradi različnih konkretnih družbenih okoliščin, v katerih živijo, narodnim manjšinam v isti državi sicer seveda ne pripada enaka splošnejša in podrobnejša družbena obravnava s strani matične države Slovenije, pripada pa jim vsem, če so zanje izpolnjeni mednarodnopravni kriteriji manjšinstva, ustavno manjšinsko poimenovanje kot osnovna izkaznica njihovega kolektivnega dostojanstva. Če predsednik vlade res ustrezno pojmuje in se zaveda pomena »nove družbene pogodbe« za Slovenijo, in ste v tem na skupni liniji vsi v Gibanju Svoboda, lahko nepriznane manjšine in vsa svobodomiselna Slovenija pričakujemo svetlejšo, pravičnejšo prihodnost.
Ker sta Organizacija združenih narodov in visoki komisar za človekove pravice pri OZN Volker Türk ob 75-letnici Splošne deklaracije človekovih pravic že lani napovedala univerzalne vrednote »dostojanstvo, svobodo, pravico za vse« kot temeljno tematsko izhodišče delovanja OZN in njenih članic v letu 2023, in ker resolucija Sveta Evrope poziva Republiko Slovenijo k razmisleku o ustavnem priznanju nepriznanih, a dejanskih narodnih manjšin v Sloveniji, je leto 2023 vsekakor lahko prelomno leto v družbenem kontekstu narodnega manjšinstva v Sloveniji in s tem tudi uresničevanja »nove družbene pogodbe« na tem področju.
Vera Kržišnik-Bukić, Ljubljana
