Naše izkušnje iz druge svetovne vojne in iz leta 1991 govorijo, da je samoobramba Slovenije možna le v obliki teritorialnega odpora in obrambe. Zato je »konkretni prispevek« Slovenije »h kolektivni obrambi« in k mednarodnim misijam OZN, EU in Nata primeren le z oborožitvijo, ki je uporabna tudi in v prvi vrsti za samoobrambo. Glomazni boxerji to zanesljivo niso že zaradi svoje teže. Enako na primer velja tudi za dve drugi alpski državi, Avstrijo in Švico, ki sami proizvajata in svojo samoobrambo zagotavljata s približno dvakrat lažjimi in bolj gibljivimi oklepniki pandur in piranha. Za potrebe samoobrambe je bilo nepotrebno in potratno tudi Toninovo naročilo vojaškega transportnega letala. V nasprotju s trditvijo Mirka Ciglerja pa svoj konkretni prispevek RS h kolektivni varnosti že več let daje brez boxerjev. Dala ga je, med drugim, celo za zgrešeno in politično izgubljeno okupacijo Afganistana.
Obrambni minister v Janševi vladi je 11. maja 2022, tik pred njenim sestopom in navzlic pozivu bodočega predsednika vlade, da tega ne stori, podpisal memorandum o soglasju k programu Boxer v okviru OCCAR. S tem je izrazil namero Ministrstva za obrambo RS nabaviti 45 boxerjev 8x8. Za ta nakup je Mors prejel ponudbo OCCAR. Ta pa se v skladu z utečeno proceduro OMP 6 lahko na zahtevo kupca revidira in jo kupec lahko zavrne. Zato je netočna trditev Mirka Ciglerja, da je M. Tonin že podpisal pogodbo o nakupu. Trditev Mirka Ciglerja, da naj bi OCCAR že »grozil s penali«, pa je naravnost neresnična.
Neresnična v enem delu in netočna v drugem je še ena trditev Mirka Ciglerja – da naj bi s tem bil »odpovedan že sklenjeni posel zaradi spremembe vladajoče politike« po volitvah 24. aprila 2022. Dejansko je Janševa vlada po svojem nastopu v marcu 2020 preklicala odločitev koalicijske Šarčeve vlade z dne 22. februarja 2019 o nepristopu k nabavi 48 boxerjev. Šarčeva vlada (v kateri ni bilo Levice) je to storila argumentirano, za razliko od Janševe vlade. Nasprotovanje nabavi boxerjev so v zadnjih treh letih izrazili predstavniki več slovenskih političnih strank ter civilne družne, in ne samo Levica, kakor to zgrešeno zatrjuje Cigler.
Organizacija OCCAR ima šest ustanovnih članic. Boxerjev pa ni nabavila ali naročila ogromna večina (prek 20) članic Nata in med njimi polovica ustanoviteljic. Zato ne drži trditev Mirka Ciglerja o gneči v vrsti čakajočih interesentov za nakup čudežnih boxerjev.
Slovenska vojska že ima v svoji oborožitvi ali je že naročila za srednjo bataljonsko skupino zadostno število oklepnikov več zvrsti. Raznorodnost oborožitve za iste naloge škoduje bojni sposobnosti vsake vojske. V nasprotju z zdravo pametjo in s tistim, kar so ga učili na vojaški akademiji, pa Mirko Cigler zagovarja povečanje raznorodnosti v sestavi oklepnikov SV. In sicer z oklepniki, ki jih SV sama ne bi bila sposobna servisirati. Veliko bolj razumno, tudi iz tega razloga, bi bilo, da to sestavo izboljšajo in pomladijo s posodobljenimi modeli ene od dveh zvrsti oklepnikov, ki jih SV že uporablja. To sta avstrijski Pandur in finska Patria. To bi bilo tudi znatno bolj varčno.
Po komaj končani dvajsetletni Natovi vojni v Afganistanu in po Natovih napadalnih vojnah v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki se sliši naravnost neverjetna Ciglerjeva trditev o tem, da naj bi zdaj »vojna v Ukrajini transformirala Nato iz mirnodobnega zavezništva v vojnodobno organizacijo«. Očitno je, da ima eden od naših nekdanjih diplomatskih predstavnikov pri Natu problem z zgodovinskim spominom. Strokovno nevzdržno je tudi njegovo ponavljanje ene od izrečenih neumnosti Donalda Trumpa – z namigom o morebitni izključitvi RS iz zavezništva zaradi »odpovedi že sklenjenega posla« nakupa boxerjev. Iz Nata je namreč možen le prostovoljni izstop. Mirko Cigler tudi ne bi smel pozabiti na to, da se z vstopom v Nato Slovenija ni odrekla svoji suverenosti, tudi kadar gre za nabave orožja. Cigler napoveduje Robertu Golobu in očitno navija za to, da novi predsednik slovenske vlade na julijskem vrhu Nata doživi »Kristusov križ«. Madrid pa ni Jeruzalem, na tem vrhu ne bo Donalda Trumpa v vlogi političnega Poncija Pilata, predsednik slovenske vlade ne potrebuje pravljice o svoji smrti in vstajenju in se mu sploh ne bo treba za ničesar opravičevati. Tega na vrhovih Nata ne počne noben predsednik in zanesljivo tudi ameriški predsednik ne.
