Mnogo deklet se nevede bojuje s pogosto spregledano diagnozo, saj stereotipno veljajo za organizirane in se jim motnja niti ne pripiše. 19-letna Tjaša Jalšovec je spregovorila o tem, kako se je med odraščanjem in pritiski iz okolice soočala z nevrobiološko boleznijo, katere vzrok še do danes ni povsem pojasnjen.
Poimenovanje motnje pogosto zmotno asociira na hiperaktivnega otroka, ki ne more sedeti pri miru, vendar mnogo diagnosticiranih ljudi ne kaže takšnih znakov in vse več diagnoz se postavi v obdobju, ko ljudje že dosežejo stopnjo odraslosti. ADHD je namreč tihi, vseživljenjski spremljevalec, ki v svoje kremplje zajame različne življenjske sfere posameznika – akademsko, delovno, celo čustveno področje medčloveških odnosov.
Gre za klinično dokazano motnjo, ki vpliva na reguliranje ravni aktivnosti in zaviranje vedenja oziroma impulzivnost, kar posledično vodi v celostni problem lotevanja nalog. V eni izmed kopice razlag vzrokov se pojavi neravnovesje živčnih prenašalcev, ki so potrebni za proces mišljenja in koncentracije, zato je tudi možganska slika ljudi z diagnozo povsem drugačna od popolnoma zdravih.
Ob napačnih prepričanjih pri nepoznavanju diagnoze, da gre v resnici zgolj za zavestno lenobo, je šokantno dejstvo, da za ADHD trpi kar 10 odstotkov mladostnikov in 8 milijonov odraslih po vsem svetu, ki se z izrazito obliko spopadejo v različnih življenjskih obdobjih.
Problematika se običajno pokaže med odraščanjem, najpogosteje pri mladostnikih, ki so bili odlični v osnovni šoli in nato pod težo pritiskov počepnili na gimnaziji ali fakulteti. Z ADHD-jem se soočajo celo harvardski profesorji, borzni posredniki, pisatelji in umetniki – višji inteligenčni kvocient lahko pripomore k lažjemu soočanju z diagnozo, vendar ta nikakor ni korelativna z intelektualno sposobnostjo posameznika.
Osebe z motnjo pozornosti imajo izrazito selektivno pozornost, s težavo pa postavljajo prioritete, vzdržujejo pozornost (nezmožni so dalj časa vztrajati pri eni aktivnosti) in kontrolirajo vedenjske impulze, kar se prikazuje v dveh skrajnostih: neprestani aktivnosti ali pasivnosti.
Pojavlja se v tesni povezavi z anksiozno in antisocialno motnjo ter motnjo razpoloženja in spanca.
Vendar napoved ni črnogleda. Ob pravočasnem prepoznavanju in z ustreznim zdravljenjem se lahko mladostniki naučijo uspešno živeti s simptomatiko in jo tudi uspešno uravnavati.
Kanadski komedijant Rick Green je dejal, da je nekoč zaradi motnje trpel, danes jo samo še ima. Za te ljudi je pomembno, da se naučijo loviti ravnovesje med področji, na katerih so močnejši ali šibkejši, ter ustvariti okolje, v katerem lahko postanejo najboljša različica samih sebe.
"Nikoli prej nisem slišala za obstoj ADHD. Šele s postavitvijo diagnoze mlajši sestri, ki je v nasprotju z mano imela vidne simptome, jih je mami začela povezovati tudi z menoj – takrat so se mi že začeli pojavljati prvi znaki, težave s spanjem, učenjem, poslušanjem profesorjev, kar se je na trenutke zdelo kakor poslušanje tujega jezika.
Kljub inštrukcijam nisem opravila prvega letnika srednje šole. Ko je mami odkrila povezavo, se je odločila za obisk psihologinje v zdravstvenem domu, ki mi je pri 17 letih na podlagi rezultatov testov diagnosticirala ADHD in dodelila odločbo.
Strokovnjakinja mi najprej niti ni razložila, za kaj pravzaprav gre. Čeprav so testi pokazali visok inteligenčni kvocient, je dejala, da ga zaradi motnje nisem sposobna izraziti.
Bistvena razlika med mano in posamezniki s podobnimi simptomi, ki nimajo predpisane motnje, se skriva v volji – čeprav imam močno željo po uspehu, nimam dovolj koncentracije, da bi ga lahko udejanjila. Od nekdaj se mi je tudi zatikalo pri pisanju, zato sem najprej pomislila, da imam disleksijo.
Ob tem se mi pogosto poraja vprašanje, zakaj niso že šolski psihologi in socialni delavci tega prej prepoznali, ampak so se pogosto vedli, da s tem niso seznanjeni in temu niti niso posvečali pozornosti.
Še preden sem se z diagnozo naučila živeti, se spomnim, kako se moje telo ni bilo zmožno premakniti nikamor, čeprav sta me dušili tesnoba in zavest, da se moram naučiti ogromno količino snovi.
Usedla sem se za mizo, prebrala nekaj besed, ko me je preplavil občutek, da moji možgani fizično ne zmorejo prejeti več informacij. Pogosto me je za knjigo premagal spanec. Občutek bi lahko opisala z zidom pred možgani, ki preprečuje podatkom, da bi vstopili vanje, čeprav je želja po njih neznansko močna. V tej težnji sem morala iznajti svoj način učenja in poslušanja, predvsem pa si moram stvari, ki si jih želim zapomniti, predstavljati kakor film.
Ker smo ljudje z motnjo izrazito vizualni, si večino pomembnih podatkov obarvam in izpostavim na manjše listke. Preden se lotim učnega procesa, moram imeti do potankosti urejeno okolje in natančno izdelan načrt dela. Sem velika perfekcionistka in vse mora biti natanko na mestu, ki ga imam v mislih. Ob tem potrebujem občutek prostornosti, prostor, v katerem se lahko prosto gibam, in svetlobo, ki mi daje občutek varnosti.
Že najmanjši nered me omejuje. Pogosto že ob nepomembnih rečeh občutim utesnjenost in samo ob misli nanje ne morem spati. Sem v neprestanem pogonu in v nizkem startu.
S pridobitvijo odločbe se je odnos profesorjev do težave korenito spremenil. Pred tem je bila zgodba drugačna: niso imeli posluha za željo po dodatni razlagi in vedno so me po koncu ure odslovili, češ da so vprašanjem namenjene dodatne ure.
Včasih se zalotim, da nosim v sebi občutek krivde in pritisk, da moram v šoli dobiti boljšo oceno od tistih, ki nimajo prilagoditve. Veliko pozornosti namenim mnenju drugih, zato mi toliko bolj pomeni doseganje uspeha. Vrstniki namreč ne vedo, kaj se skriva v ozadju. Morda je največji izziv pri soočanju z motnjo pozornosti ravno strah pred tem, da bi drugi mislili, da gre za stvar, ki jo je vredno podcenjevati.
Včasih se mi zdi o tem celo bolje molčati. Vem, da sem imela srečo, da so zdravniki mojo diagnozo hitro ugotovili. Nekateri odrasli se z njo nevede soočajo vse življenje. Posledično me pogosto skrbi, kakšna akademska prihodnost me čaka – bo odločitev za vpis na fakulteto velika napaka? Vendar verjamem vase. Vem, da mi bo uspelo.
Sem trmasta in kar si zadam, to uresničim. Lažje mi je pri srcu, ko vem, da se s sicer izrazitejšo obliko sooča sestra in da v situaciji nisva sami. O tem namreč nimava možnosti govoriti z nikomer, zato toliko bolj razumeva druga drugo. Kot imam jaz svoje načine pri soočanju, jih ima tudi ona. Velik podporni steber je tudi mami, zagreta zagovornica najinega stanja, ki ne podpira krivic, ki se dogajajo ob nerazumevanju v šolskem sistemu.
Predvsem si ne želi, da bi mlajšo sestrico doletelo to, kar je mene. Vsem staršem bi svetovala, naj opazujejo svoje otroke, zlasti kadar opazijo pomanjkanje interesa za učenje. Ne tičijo vse težave v brezvoljnosti, zato je pomembno odpreti oči resnejšim stanjem, ki se skrivajo v ozadju."
Znane osebnosti z ADHD-jem
Michael Phelps, plavalec
Motnjo so mu diagnosticirali pri devetih letih. Mama ga je spodbudila k plavanju, ki je pripomoglo k vzpostavitvi rutine in omiljenju simptomov. Danes je prejemnik 28 olimpijskih medalj.
Adam Levine, glasbenik
Že v zgodnjem otroštvu se je soočil z nezmožnostjo osredotočanja in ta ga še danes spremlja pri pisanju pesmi in studijskem delu. Pravi, da je zaradi motnje nezmožen spraviti veliko idej na papir.
Ryan Gosling, igralec
Nominiranec za oskarja se nikakor ni mogel naučiti brati, zato so mu predpisali zdravila in ga umestili v razred otrok s posebnimi potrebami.
Besedilo: Neja Drozg,
Fotografije: Osebni Arhiv, Xavier Collin/Profimedia,Richard Graulich/Profimedia, Vinnie Levine/Profimedia
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
){kind=link}