DL: MRFY - Smo neka posebna družbena celica

9.8.2023 | 11:25

Lenart Merlin in Gregor Strasbergar med razglabljanjem o tem, v čem so MRFY drugačni. (Foto: I. Vidmar)

Potem ko so bili leta 2018 na Zlati piščali razglašeni za novince leta in so bili lani njihovi Prjatučki skladba leta, so letos pobrali vse, kar je bilo mogoče. Novinci leta niso mogli biti več, saj so za to že predolgo na sceni, za nagrado za življenjsko delo pa bodo morali na sceni ostati še nekaj desetletij. Vse drugo je bilo letos njihovo, dobili so zlate piščali za skupino leta, album leta (Use) in skladbo leta (Angeli). Človek bi rekel, da so na vrhu, a sodeč po razpoloženju med njimi bodo še rasli in je njihov vrh še precej višje.

Radi bi se opravičili

»Meni je ‘top’, da se v slovenski glasbi nekaj podeljuje, če že nismo na ravni grammyjev, da naši glasbeniki vsaj nekaj dobijo. Letos smo šli na razglasitev v upanju, da bo Use razglašen za album leta. To bi nam pomenilo največ. Potem smo pa dobili kar vse tri nagrade. Zato bi se radi opravičili vsem preostalim. Mislimo, da je to še ena potrditev, da nekaj delamo pravilno, da je komisija, ki to ocenjuje, v našem delu prepoznala kakovost,« letošnje tri zlate piščali komentira frontman skupine MRFY Gregor Strasbergar.

»Zdi se mi, da so zlate piščali namenjene bolj glasbi, ki jo poslušamo na radiu, medtem ko grammyje podeljujejo tudi v nekaterih zvrsteh, ki jih je na običajnih radijskih postajah bolj poredko slišati, na primer jazz in podobno. Poleg tega pa v Sloveniji ni toliko glasbenikov, da bi jih bilo smiselno deliti na številne žanre, ki jih je med sabo včasih težko ločiti. Za izvajalca leta smo se potegovali skupaj s hiphopovskimi umetniki in izvajalci soula. Če bi nas delili na kategorije, bi imeli v marsikateri kategoriji le po enega izvajalca,« Gregorja Strasbergarja dopolnjuje Lenart Merlin, basist skupine MRFY.

Absolutni zmagovalci Zlate piščali (Foto: Tadej Majhenič)

London

Sicer pa so pri njih stvari, za katere so bili nagrajeni, če izvzamemo nastope v živo, na katerih so skladbe z nagrajenega albuma glavna jed z njihovega koncertnega menija, že del preteklosti. Zadnjega pol leta je bila njihova pozornost usmerjena predvsem v London in stvari, ki so jih tam počeli tri tedne lani oktobra ter letos februarja in marca, ko so bili tam na rezidenci. »Potem ko smo lani konec aprila izdali ploščo in odigrali več koncertov, je prišel čas, da se dvignemo na naslednjo raven. Prišel je nov izziv, dobili smo nov navdih. Ponudila se nam je priložnost, da gremo v studio v Londonu. Šli smo v drugo okolje, kar nas je dodatno navdihnilo. Začeli smo delati novo glasbo. Veliko smo ‘jamali’ (skupinsko improvizirali, op. a.), spoznavali smo nove ljudi in spontano začeli delati nove skladbe, ki se jih je do zdaj nabralo kar dosti,« o dejavnosti skupine MRFY v zadnjem letu pove Gregor Strasbergar in na vprašanje, za kakšno glasbo gre, odgovori, da je to nekaj povsem novega in da bo njihova naslednja plošča v angleščini. V bližnji prihodnosti imajo v načrtu več projektov pa tudi koncertov bo kar precej.

V Londonu se jim je veliko dogajalo. Med drugim so posneli tudi dva videa z Aleksandrom Mežkom in godalnim kvartetom Brompton, Mežkovi skladbi Julija in Hiše gospodar, ki sta na ogled tudi na Youtubu. Z Aleksandrom Mežkom bodo nastopili tudi v Vrbi 1. julija na koncertu Prešerna noč. »On mi je ‘ful carski’. Več kot štirideset let je živel v Londonu, družil se je z res hudimi glasbeniki, spoznal je tudi Boba Marleyja, bil na poroki Phila Collinsa, se družil s Paulom McCartneyjem. Ima veliko zgodb. V Sloveniji premalo vemo o tem, kaj vse je naredil v tujini,« Gregor z velikim spoštovanjem pripoveduje o Aleksandru Mežku, ki se je v Londonu uveljavil tudi kot avtor, več njegovih skladb sta med drugim posnela tudi Cliff Richard in Jerry Lee Lewis.

Družina

Skupina MRFY na posnetkih zveni izvrstno, a to ni nič v primerjavi s tem, kako zveni v živo, kako igra na odru. Kitarist in zdaj tudi klaviaturist Tomaž Zupančič pravi, da je to tako, ker so MRFY band. Lenart Merlin meni, da je to danes redko. »Okolje nas danes sili k temu, da smo individualisti. Pa je vseeno veliko lažje narediti nekaj v skupini. Smo kot neka družina. Kadar ne nastopamo, smo tukaj v placu za vaje ali pa doma s puncami. Smo neka posebna družbena celica, smo hkrati sodelavci, partnerji, prijatelji, bratje, skupaj ustvarjamo,« pojasnjuje Lenart Merlin, in vse to se, kadar so na odru, dobro čuti.

»Mi smo res ‘old school band’. Nekaj let smo bili samo tu v placu, igrali, ‘jamali’, živeli skupaj. Smo kot mineštra, ki se je kuhala dolgo časa in so se vse sestavine povezale med sabo. Tega, kar imamo mi, ne moreš nikoli dobiti iz nekih ‘projektov’, sodelovanj med glasbeniki, ki delajo deset stvari hkrati. Ko smo bili v Londonu, smo videli, da tudi tam tega, kar imamo mi, ni veliko. Vse je individualistično, na hitro, nimajo časa, da bi se skupaj razvijali. Mi pa smo svojo pozno mladost preživeli skupaj, rasli smo skupaj. Seveda sklepamo kompromise in moramo marsikaj drug pri drugem tolerirati, ampak to ima vsaka družina. Ko so nas videli v Londonu, kako funkcioniramo, jim ni bilo nič jasno. Ko smo oktobra prišli za dvanajst dni v studio, nismo imeli niti ene skladbe. Potem smo samo ‘jamali’ in so nas gledali, pa smo jih povabili, da se nam pridružijo, in so kar prihajali. Povedali smo jim, da delamo glasbo, da smo povezani in da je to ljubezen. S svojo povezanostjo smo dober primer za mlajše slovenske zasedbe, kako naj delajo. Saj ne, da je to edini recept, a je dober način, kako delati, da bo iz tega nastalo nekaj dobrega. Ljudje imajo radi skupino, ki skupaj diha, ki deluje homogeno,« recept za uspeh skupine MRFY pojasni Gregor Strasbergar. Ni kaj, dober recept imajo.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar