Za oblaki se že kaže jutranje sonce. To je bilo predvsem metaforično rečeno. Namreč, v tem trenutku in mnogo takšnih še bo, se nahajava v trajanju konca vseh koncev. V tem obdobju je še toliko bolj pomembno, da si dovoliš, tako ali drugače, prisluhniti sebi. Tisto, kar te pa lahko, za kar nekaj časa, obdrži na točki okrutnosti tvoje lastne usode, pa je to, da si v tem obdobju sam postavljaš pravila.
Dejansko nama ne preostane drugega, kot da preprosto zaupava. To je, iz druge strani pogledano, tudi lahko velika učenje uravnavanja lastnih čustev. Saj je prav brezpogojno zaupanje, tisto čustvo, ki si ga tako zelo želimo dojeti, da se ga na drugi strani celo bojimo.
Lahko se tudi vprašaš, kaj je brezpogojno?
Po načelu starodavnih zapisov, je brezpogojno pravzaprav vse in hkrati, preko brezpogojnosti, doživljamo stvari in situacije, ki naj bi jih skozi čas tu bivanja tudi uresničili. S tem energijsko zoreli in se dvignili do točke, ki nam je v naši duhovni rasti, tako ali drugače, namenjena. Vendar, vse se začne pri zaupanju. Tudi ljubezen, ki je univerzalna višja sila, se vsak trenutek znova, začne prav tam, pri zaupanju. Torej, sem se vprašal: 'Zakaj, če je temu tako, Svetu trenutno vlada ta čustvena in moralna agonija, pravzaprav vojna, na katere koncu se trenutno nahajamo?'. Presenetilo me je, a je bil odgovor sila preprost.
Strah je edino čustvo, ki lahko nadvlada zaupanju in ljubezen preobrazi v čisto sovraštvo. Pa vendar, ljudstvo se prebuja, sem si rekel. Kmalu za tem pa zaslišal glas, da fizično zavedanje in prebujanje nikakor ni in ne zmore biti dovolj za prebujenje. 'Za prebujenje je dovolj tvoje zavedanje ljubezni, za prebujenje si dovolj le ti sam', je še nadaljeval tisti glas. Po tem takem, je ljubezen kot univerzalna sila, res vse kar imamo.
Toda, ko si jo dovoliš, to neverjetno, božansko, močno, a hkrati nežno silo spoznavati pobližje, se z njo udejanjati in tudi dopuščati, da je prav ona tvoj največji zaščitnik, spoznaš, da ima prav ta energija v svojem objemu prav vsa čustva, ki jih zares poznamo. Kot tudi tista, na katera kot posamezniki nismo preveč ponosni.
Sedaj razumem tisti znameniti rek, ki mi ga je kot petletnemu dečku ob svoji prvi energijski materializaciji v mojem življenju, predala ekselenca Matere Marije. Dejala je: 'Otrok ljubi moj, vse kar čutiš, vidiš, slišiš, zmoreš objeti, dojeti in čutiti, je ljubezen.'. Tako rekoč je ljubezen res vse, kar imamo.
A v trenutkih, ko za svoja dejanja vklopiš um, kar je naredilo kar nekaj svetovnih veljakov, pa lahko prav to neverjetno silo, z željo po nadvladi, pohlepu in zasužnjevanju, spremeniš v kruto pravilo ali celo preobraziš v energijsko žezlo, ki skozi čas brezčutno pokosi ljudstvo.
Prav zdaj se nahajamo na točki nič, med nočjo ter novim rojstvom dneva, ki prinaša svetlobo. Prav zdaj, teh nekaj dni, je po starodavnih zapisih Duše, obdobje velikega čiščenja, krikov nemoči in še tiste zadnje naslade nad ljudstvom, tistih nekaj veljakov. Vse to naj bi bilo tako temačno, kruto in na trenutke tudi osladno, če se ne bi prav ti zavedali, da so jim trenutki naslade nad oholostjo in žalostjo ljudstva, šteti.
Vendar, po pripovedi Neba vem, da bomo zdržali in vzdržali do trenutka, ko se bo luč prebila čez temo. Tedaj se bo rodilo to dolgo pričakovano jutro in nas bo sonce božalo, nam napolnilo naša srca z radostjo in nas pestovalo v zavedanju najvišje ljubezni.
