Največji glasbeni dogodek v Evropi tudi letos ni minil brez glamurja in razočaranj.
"Ne pozabite ploskati, glasovati in uživati v spektaklu! Čez 10 sekund gremo v živo... Ste pripravljeni? 10, 9, 8,..." je zadnje trenutke pred začetkom drugega polfinalnega večera odštevala polna liverpooska M&S arena. "Pripravljeni," sem pomislila in zadovoljno zavihtela svojo Carpe Diem zastavico. Čeprav sem na dogodek prišla brez kakršnihkoli razdelanih pričakovanj, sem v dveh urah občutila vrtiljak različnih čustev in dvorano zapustila drhteča, navdušena, predvsem pa ponosna.
Na drugo polfinalno jutro sem se iz Londona odpeljala z barvitim evrovizijskim vlakom, v katerega je na vsaki postaji vstopila nova skupina vzhičenih mladih oboževalcev. Vsi, brez izjeme, so bili neučakani, svetleči in individualno stilsko vpadljivi, kolektivno pa skladni. Okoli mene so odzvanjali izključno pogovori o letošnjih favoritih in preteklih ikonah, sama pa sem bila od vseobsegajočega vznemirljivega kaosa še odmaknjena. V slušalkah so mi (sicer klišejsko, a edino primerno) odmevale melodije Beatlov, ki jih je ironično prekinil prihod v Liverpool. Z vlaka sem stopila nevedoč kaj pričakovati in takoj dojela, da bo mesto en teden dihalo Evrovizijo. Že na postaji so bile stene in tla prekrite z rumenimi promocijskimi posterji, vse naokoli so plapolale evrovizijske zastave, na vsakem ekranu v mestu pa se je menjavala kombinacija znakov dobrodošlice, vzpodbudnih citatov in obrazov tekmovalcev.
Nekaj ur pred polfinalom je v mestu vladalo skorajda praznično vzdušje. Ljudje z enakimi zastavami so si čez cesto v pozdrav vzklikali imena svojih favoritov, oboževalci v ekstravagantnih opravah so bili deležni vala letečih komplimentov, večina obiskovalcev dogodka pa je na poti do arene poplesovala, pela in glasno izražala podporo svojim favoritom. Neskončno število evrovizijskih panojev, vznemirjeni gledalci in zdrava tekmovalna energija so bili uvertura v dejanski začetek veličastnega dogodka. Naivni občutki distance so me takrat dokončno zapustili in prepustila sem se rahlo živčnemu, a razburljivemu toku navijanja. V uvrstitev Slovenije v finale namreč nikoli nisem dvomila. Joker Out so izjemni glasbeniki, prepričljivi performerji in umetniki, ki se znajo zares približati ljudem. Projekta, v katerega so vložili ogromno dela in truda, so se lotili srčno in razumno. Udeležili so se vseh evrovizijskih preddogodkov, s sotekmovalci spletli iskrene prijateljske vezi in se skozi premišljeno marketinško kampanjo vseskozi odlično promovirali. Že pred nastopom so dosegli to, česar si želi vsak tekmovalec. Ljudje jih obožujejo.
Šele ob vstopu v areno me je zadela realizacija o kulturnih, političnih in tehničnih razsežnostih Evrovizije, o povezovalnem nacionalnem duhu, ki ga vzbudi v posameznikih in o teži sporočila svobode in inkluzivnosti, na katerem temelji. Čeprav so naši favoriti tekmovali en proti drugemu, je bilo v dvorani čutiti le ljubezen, brezpogojno podporo in trdno skupnost, svobodo ter neomejenost samoizražanja. Moda gledalcev je segala od vsakdanjih monokromatičnih kombinacij in mercha nastopajočih do poustvarjenih outfitov ukrajinske Verke Serduchke iz leta 2007 in oblek v obliki metuljev z všitimi lučkami. Njihov skupni denominator so bile bleščice. Povsod. Odrski modni spekter je bil sicer manj bleščeč, začel pa se je na sredini gledalskega. Videzi voditeljev in nastopajočih so se od klasičnega glamurja na eni strani raztezali do intrigantne avantgarde na drugi. Joker Out so nas zastopali v Ponorellijevi čudoviti interpretaciji Rajskega vrta, ki se je ujemala tako s posameznimi osebnostmi članov benda kot tudi z njihovo skupinsko persono. Fantje so v barvitem slogu dajali vtis, da so zbežali iz sedemdesetih, kjer so se na potovanju po času in prostoru s čipkastimi živalskimi detajli poklonili Sloveniji. Belgijski predstavniki so navdušili s kontrastno kombinacijo nekonvencionalnih belo roza oprav, črnih oblek in glamuroznih drag kostumov, Francozinja je navdušila s svojo prefinjeno svetlečo obleko, Finec pa je bil pojava v neonsko zelenem.
Iz razmišljanja o letošnji evrovizijski modi, prizorišču in vzdušju me je prebudil bučen aplavz in utripajoč »Good to go« napis. Na mogočnem odru tisočerih luči se je zvrstilo 16 bolj ali manj raznolikih predstavnikov in čeprav je Evrovizija neizpodbitno televizijski dogodek, je nekaj nastopov, med katerimi sta izstopali Slovenija in Belgija, dobro delovalo tudi v živo. Joker Out so poznani po svoji izvrstni energiji in nepogrešljivi kemiji, kar je do izraza prišlo tudi na velikem odru liverpoolske arene med kopico premikajočih se kamer. Prav tako v svoj nastop niso vključili ekstremnih vizualnih in pirotehniških efektov ali sicer uveljavljenih, a izrabljenih formul uspeha, ki obsegajo dramatične sedeče ali ležeče vložke in dramatične spremembe oblačil. Njihova energičnost, karizma in neverjetna odrska prezenca so bili v kombinaciji s plesno pesmijo in retro izgledom več kot dovolj. A kljub vsemu je bilo čakanje na rezultate napeto.
Vsi, ki smo prišli podpirat Joker Out, smo bili dobršen del razglasitve samozavestni in le prijetno živčni. A ko je v finalu ostalo le še eno mesto, se je naše razpoloženje nenadno spremenilo. Poglede smo umaknili v tla in si utripajočih src imeli tresoče roke. Sekunde so se vlekle kot minute, potem pa... Ultimativna evforija. Eksplodirali smo s svojih sedežev in se, tako kot fantje v zeleni sobi, nismo mogli umiriti. Sledilo je dobrih deset minut skakanja, kričanja, objemanja in jokanja. In neizmernega ponosa. Slovenija se je prvič po letu 2019 z neverjetno podporo uvrstila v finale.
Po vrhunskem polfinalnem večeru je ekstatičen bend v finale zakorakal odločno, suvereno in sproščeno. Svoj nastop so ponovno izvrstno izpeljali, vzdušje v dvorani pa je bilo vse do razglasitve glasov žirije vedro in razigrano. Nekje na polovici podeljevanja žirijskih točk je postalo jasno, da bo Švedska ponovno zmagala. Ne glede na to je publika nadaljevala z glasnimi "Cha cha cha" vzkliki in iritiranjem Grahama Nortona, ki je ni mogel preglasiti. A razočaranje med gledalci je bilo vseeno nesporno. Med končnimi razglasitvami se je ozračje iz vznesenega prevesilo v napeto, neprijetno in šokirano. Veliki favoriti, kot sta bili Francija in Armenija, so se uvrstili precej slabše kot napovedano, Slovenija pa je prav tako pristala nižje kot pričakovano. Kolektivno nezadovoljstvo je bilo več kot očitno. Ob razglasitvi zmagovalke je publika le zadržano ploskala, med Loreeninim zadnjim nastopom pa je bila statična in nezainteresirana. Ljudstvo je za absolutnega zmagovalca pač izbralo Finca, ki pa sentimentalnosti Loreeninega dvojnega uspeha in praznovanju petdesete obletnice Abbine zmage na Švedskem ni mogel konkurirati.
Kljub vsemu pritisku, naporu in končnemu rezultatu, je bila Evrovizija za Slovenijo ogromen uspeh. Fantje so se tujini predstavili na avtentičen, privlačen način in uživali močno podporo tako gledalcev kot tudi sotekmovalcev. Dogodek sam po sebi pa je bil to, kar obljublja, da je. Spektakel, ki je že 67. postregel z eklektičnimi, bizarnimi in impresivnimi nastopi, fascinantnimi kreacijami in nepričakovanimi uvrstitvami. Bil je vrtiljak čustev, ki je združil gledalce in tekmovalce, promoviral enakost, mir in solidarnost ter zagotovil, da se bo zaradi kontroverznih uvrstitev o njem govorilo še nekaj časa.
Fotografije: Profimedia
