Mile Kekin: Težko je biti nežen s podplatom čevlja

Kako bi primerjal svoj prvi album Kuća brez krova z novo ploščo Nježno đonom?

Mislim, da sta si tematsko in glasbeno precej različna. Album Kuća bez krova je bil bolj v znamenju ameriškega akustičnega rocka, nostalgični izlet v sedemdeseta in osemdeseta leta z veliko avtobiografskimi pesmimi, kot so Reno 4, Beton in Takav par. Moj novi album Nježno đonom je bolj punk-folk-rock-etno-album in moj poskus, da si razložim to dobo, ki me nenehno spominja na tisto judovsko kletvico: Da bi za božjo voljo živel v zanimivih časih. Zdaj živim v najbolj zanimivem času. Zato je na albumu veliko manj zaziranja vase in več komentarjev družbe.

Kaj sploh pomeni ime albuma, za tiste, ki ne vedo?

To je oksimoron, ki sem se ga mimogrede domislil ravno takrat, ko sem iskal ime za album, ki bi povzel to kombinacijo grobega in nežnega. Težko je biti nežen s podplatom čevlja, vendar se trudim to početi ves čas s svojimi zelo neposrednimi besedili.

Zdi se, da ste na prvem albumu pokazali svojo nežno plat, na novi plošči pa je nekaj udarnejših pesmi. Zdaj si nekako nadaljeval v smeri, ki je morda nekaj drugega, česar smo bili vajeni, ko smo slišali tvoj glas?

Vsak album je produkt časa, v katerem je nastal. Ne pišem pesmi iz vakuuma. Te pesmi so nastale v času korone, dveh potresov v Zagrebu in delno med vojno v Ukrajini, lažnih novic in nevarnih populistov. Ko vidiš, da je lahko na čelu najmočnejše države na svetu nevaren imbecil, kot je Trump, seveda te začne skrbeti. Situacija je glasbeno zahtevala malo več decibelov in energije ter eksplicitnih besedil kot Kuća bez krova. Veseli me, da ne glede na tematiko album zveni optimistično in da dobro teče.

Kako zanimiva se ti zdi produkcija, ki ni le osnovni punk rock izbor (kitara, bas, bobni), ti je zanimivo sodelovati še s kakšnimi drugimi glasbeniki, producenti?

Rada imam glasne kitare, rad pa si oddahnem od njih in slišim akustično kitaro, klavir in harmoniko. Všeč mi je, če ima koncert energično in nežnejšo plat, zato na albumu sodeluje tudi del postave s prejšnjega albuma. Tu sta Danko Krznarić na klaviaturah in kitari, ki je ravno pred kratkim izdal zelo odmeven album bluesa pod psevdonimom D.K., ter Andrija Lazo, ki še vedno igra harmoniko in akustično kitaro. Vendar je ta album precej kitarsko zasnovan in imam sekcijo trobil samo pri eni pesmi. Za to je kriv kitarist Mark Mrakovčić, mladi zagrebški multiinstrumentalist, ki je v zadnjih desetih letih produciral albume številnim skupinam mlajše generacije. Mark izžareva pozitivno energijo in fantovsko zagnanost, ne obremenjuje se z lastnim egom, ampak je popolnoma odprt za vse, kar služi pesmi. Skupaj smo posneli demo celotnega albuma in šele nato iskali bend. Takoj ko sva posnela pesem Zubić vila, sva ugotovila, da se ne bova tako hitro razšla, ker sva preveč navdušena, da bi sodelovala. Zdaj je Mark del mojega benda, kar me zelo veseli.

Ratnik svetla je humorno-pozitivno-kritična pesem, Mala je kot poetična uspavanka za otroke, torej Mile še vedno išče nekaj drugačnega, kar ni ravno punk rock?

Vedno so mi bili všeč bendi, ki pokrivajo celoten spekter čustev, kar so lahko Rammstein in Leonard Cohen ter AC/DC in Bob Dylan na enem koncertu. Kljub temu je ta album bolj o skakanju in petju kot poljubljanju v temi. Ko sem bil še član Hladnega piva, sem želel, da moji samostojni albumi ne zvenijo kot plošče zasedbe. Zato so bili manj glasni, bolj melanholični z intimnimi temami. Zdaj, ko sem samostojni umetnik, počnem, kar hočem. Nekaj skladb z albuma Nježno đonom bi zlahka našli na albumih prejšnje zasedbe.

Ne samo v smislu glasbe, morda tudi v smislu besedil, bi rekel, da se zdaj lahko izraziš na drugačen način, da se obrneš h kakšnim drugim stvarem kot prej v skupini, ali greš po svoji poti in to nima nekega vpliva?

Nima vpliva, ko pišem besedila, ne razmišljam o ciljni skupini, o poslušalstvu, pomembno mi je le, da v besedilih čim bolje prenesem svoje občutke, da vsakič, ko jih pojem, pomislim: Mile, lepo si povedal.

Zdi se, da sta bolečina in jeza nekako izginili, ali to pripisujete zrelosti, modrosti ali čemu tretjemu?

Ne bi rekel, da so izginili. Samo uporabljam različne besede in glasbeni slog. Pazim, da moje besede ustrezajo, tako kot se zdaj ne oblačim tako kot pri sedemnastih letih, tako tudi zdaj ne uporabljam istih besed.

Tisti uporniški duh v družbi nekako izginil, za katerega se zdi, da se nima več smisla veliko upirati. Ali ste to "veterani" prepustili mlajšim generacijam, se sploh upirajo, kritizirajo, ali se preveč ukvarjajo s socialnimi omrežji in sodobnimi modeli alienacije in individualizma?

Ko si starejši, je enostavno soditi mlade. Obstaja nekaj odličnih novih skupin, toda ja, morda jim ni všeč ideja o razredu in eliti, ki ju je treba zrušiti. God Save the Queen ni več notri. Tako kot jim glasba ni več edinstven način identifikacije, kot je bila za nas. Glasba ni več tako pomembna, če želiš biti kul.

Kaj se je nasploh dogajalo s Hladnim pivom, v medijih je bila tudi afera, a to (predvidevam) ni razlog za vaš razhod, vseeno bosta imeli še kak koncert, ali je te zgodbe res konec?

Afer ni bilo, vsaj glede Hladnega piva ne. Fantom v skupini sem že na začetku lanskega leta povedal, da zapuščam skupino, dogovorili smo se, da bomo vseeno odigrali poletno turnejo, po tem pa smo oboževalcem sporočili, da se razhajamo in da bo naš koncert v Humu 29. oktobra naš zadnji. Bil je odličen koncert in to je bilo to. Ne razmišljam več o Hladnem pivu. Dogovorili smo se, da bomo na koncertih vsi še igrali pesmi Hladnega piva, saj želimo, da naše pesmi živijo tudi, ko skupne skupine ne bo več.

Videli smo, da imate spomladi in poleti veliko koncertov na Hrvaškem, v Srbiji in v BiH. V znamenju novega albuma prihajate tudi v Slovenijo, tukajšnje občinstvo vas namreč zelo dobro pozna?

Seveda pridem, če ne prej, pa zagotovo jeseni, ko grem na promocijsko turnejo v imenu novega albuma. V vsakem primeru se bomo še srečali po klubih in festivalih po vsej državi.