Tudi če je s svojo primerjavo hotela prizadeti zgolj sedanje vodstvo MOL ali pa mene osebno, je takšna primerjava vendarle žaljiva do vseh nas, do več generacij celotne mestne skupnosti. Vpis Plečnikove Ljubljane na Unescov seznam je namreč veliko, četudi pričakovano priznanje mednarodne skupnosti našemu genialnemu arhitektu, pa tudi vsem, ki so njegove zamisli podpirali, uresničevali njegove projekte, njegove stvaritve proučevali, z njimi živeli, jih uporabljali, zanje skrbeli in jih ohranjali.
Njeno nestrpno odzivanje, zlobno in zadnje čase sramotilno pisanje o urejanju in oblikovanju mesta kaže na neke vrste zaslepljenost ali mržnjo, ki ji onemogočata vsaj malo manj pristransko presojanje o gradnji sodobne Ljubljane. Tudi sicer ne morem razumeti vzgibov sicer pronicljive novinarke, da je treba umazati vse in vsakogar ob vsaki priložnosti, ki se ponudi, ko gre za mestni projekt, urbanistično odločitev, izgradnjo, namero ali dogodek, ki se nanaša na urejanje mesta. Čemu torej takšno zajedljivo, zaničljivo pisanje, celo takrat, ko k nam v našo solzno dolino od zunaj zasije žarek svetlobe, spodbude, spoznanja, prepoznanja, priznanja? Zakaj se torej nočemo po desetletnem trudu razveseliti uspešne nominacije, ampak jo raje izkoristimo za zaničevanje, razvrednotenje, za obračunavanje in škandaliziranje, vse do značilnega zmerjanja, češ da si takšnega priznanja pravzaprav ne zaslužimo? K takšnemu ciničnemu obnašanju vsekakor sodijo nestrpne in krivične primerjave plemenitosti in vzvišenosti Plečnikovih stvaritev v Ljubljani ter nizkotnosti in sprevrženosti današnjega urejanja mesta. Tega očitka si ne morem razložiti drugače, kot da je razgledana novinarka namenoma prezrla vsaj dve najbolj očitni dejstvi.
Da smo v zadnjih 15 letih podaljšali in nadgradili Plečnikovo zamisel o vodni osi mesta s tem, da smo preuredili Petkovškovo, Hribarjevo, Cankarjevo, Gallusovo nabrežje in Krakovski nasip ter jih povezali z Materinskim, Fabianijevim, Mesarskim mostom in obnovljenim Hradeckega mostom ter Šuštarjevo, Žitno, Ribjo in Hladnikovo brvjo ob novem rečnem pristanišču.
Da je mesto po konservatorskih pogojih in smernicah varstva spomenikov prenovilo vsa svoja Plečnikova dela: Tromostovje, Žale, tržnico, Hrvatski trg, Kongresni trg s parkom Zvezda, Navje, Šance na Gradu, Trnovski pristan, Špico in Jurčičev trg, med katerimi še posebej izstopa prenova arhitektovega doma v Trnovem v muzej Plečnikova hiša, ki je enota Muzeja in galerij mesta Ljubljane.
Zame največ velja dejstvo, da mesto že več kot desetletje prenavljamo po Plečnikovih zamislih in ga oblikujemo po njegovi strategiji razpredanja mreže javnih prostorov, mostov in posameznih strateških projektov. Take so na primer prenove Roga, Cukrarne in letnega gledališča Križank, ki dopolnjujejo arhitektove ureditve. Zato sem prepričan, da bi občini v sodelovanju s konservatorsko službo uspelo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prenoviti tudi Plečnikov stadion, če bi ga lahko ohranila v svoji lasti in za svoje potrebe.
Toliko o spoštovanju, negovanju in skrbi za ohranjanje arhitektove arhitekturne in duhovne dediščine.
Znano je, kako je arhitekt Jože Plečnik trpel zaradi nizke kulturne ravni slovenskega naroda in pomanjkanja splošne omike, ki ju je želel s svojimi deli povzdigniti na višjo raven. Zato je skoraj neverjetno, kako se je zadnje čase zbližalo zaničljivo pisanje o mestnih projektih gospoda Nežmaha v Mladini in gospe Lesničar Pučko v Dnevnikovih rubrikah. Lahko samo ugibam, čemu se čudita, da se javnost bolj odločno in množično ne upre očitanemu nečednemu ravnanju in postopanju občine, ko uničuje mesto, njegovo podobo, spomenike, ko betonira zelene površine, vilske četrti, ogroža zelena pljuča, onesnažuje okolje in ogroža pitno vodo, ne vprašata pa se o verodostojnosti svoje kritike, ki ji tudi neuka javnost ne more verjeti. Tako je tudi z nazadnjaškim urejanjem in oblikovanjem mesta na talibanski način, ki da je v popolnem nasprotju z dediščino Plečnikove Ljubljane. Takšnim ocenam, ki so v očitnem nasprotju z dejstvi, vsaj po raziskavah javnega mnenja ne verjamejo niti meščani niti obiskovalci mesta niti tuji strokovnjaki niti mednarodne komisije, ko Ljubljani podeljujejo nagrade in priznanja za zgledno urbanistično urejanje mesta. Naj od teh navedem samo nagrado Gubbio 2012 za prenovo arhitekturne in urbanistične dediščine ter nagrado CCBC za najboljši evropski javni prostor 2012, ki je bila podeljena za urejanje nabrežij Ljubljanice.
Naj omenim še visoke nebotičnike, ki naj bi jih brezvestno dopuščali graditi namesto Plečnikove arhitekture po meri človeka, da bi z njimi kazili ljubljanske vedute. V času, ko je mojster gradil brezčasno, monumentalno mesto po zgodovinskih vzorih, se je namreč po načrtih arhitektov Vladimirja Šubica, Franceta Tomažiča, Hermana Husa gradila tudi sodobna Ljubljana z modernimi vilami, sodobnimi palačami in nebotičniki, kolikor vemo, s Plečnikovim soglasjem. V odgovor na pretiravanje kritičnih odzivov o sodobnih mastodontih naj še omenim, da je bilo v zadnjih 15 letih v Ljubljani zgrajenih pet nebotičnikov, medtem ko so v minulih osemdesetih letih po vsem mestu zgradili več kot 60 stolpnic in najvišjih nebotičnikov! Tudi Plečnikova tako opevana zamisel o Katedrali svobode je bila dejansko 120 metrov visok nebotičnik, za 20 metrov višji od prvotne zasnove stolpnic Eda Ravnikarja na takratnem Trgu revolucije v ozadju zgodovinskega mesta.
Prof. Janez Koželj