Faustovska kupčija
Slovenci bomo leta 2050 srečni ljudje. Tako so nam domači voditelji pred petimi leti napovedali v komaj eno stran dolgi državni viziji Slovenije. Danes se zdi, da bo izid tega šloganja precej drugačen. Ker živimo v svetu hinavščine, dvojnih meril in vzporednih svetov. V mehurčku zahodnega sveta, ki ga je ob vseh strahotah sveta predrla šele vojna v Ukrajini. Pa še za njeno reševanje sklepamo faustovsko kupčijo.
Zdi se, kot da nas ne bi zgodovina ničesar naučila. In to niti ne tako daljna, saj obdobju sedmih let težko že rečemo zgodovina.
Leta 2015 je izbruhnila evropska migrantska kriza kot posledica hude poostritve vojn v Siriji, Iraku, Afganistanu in drugih konfliktov. Seveda se je začela že prej, a frazo o migrantski krizi smo začeli uporabljati nekako aprila 2015, ko je v Sredozemskem morju potonilo pet čolnov z 2000 begunci. Več kot polovica - 1200 - jih je umrla.
Pričakovati je bilo, da se bomo begunske krize danes lotili drugače. A očitno je tako, če se reševanje kriz prepušča v roke voditeljem, o katerih stopnji demokracije celo domači mediji nimajo najbolj izbranih besed.
Ali pomnite, da bi tedaj v Sirijo in druge konfliktne države z vlakom odhajali domači državniki? Hja, še na obale, kamor je naplavilo utopljene begunce, jih ni bilo.
Na val beguncev nismo bili pripravljeni. Niti nismo želeli biti. Dokazov za to je ogromno - od takšnih na čisto lokalnem nivoju, ko so občine sprejemale sklepe o nasprotovanju integraciji beguncev in migrantov na svojih območjih, do državnih, ko se je na mejah postavljalo rezilne žice. Celo Evropa je dvignila roke in prepustila “reševanje” problema Turčiji, ki se je strinjala, da bo preprečila sirskim beguncem potovanje v Evropo v zameno za krepko, šestmilijardno injekcijo finančne pomoči. Problem rešen? Z begunci, migranti in ljudmi iz držav vzhodnega sveta, ki dnevno še vedno prehajajo meje, nikakor.
Pričakovati je bilo, da se bomo današnje begunske krize lotili drugače. Četudi pustimo vnemar moralno držo, ki smo jo izgubili trenutek za tem, ko smo pristali na dve vrsti beguncev, in se osredotočimo na pomoč, ki smo jo pripravljeni ponuditi danes, nam dejanja ponujajo vpogled v podoben razplet, kot se je zgodil po zadnji migrantski krizi.
Večina beguncev iz Ukrajine je našla zatočišče pri sosedih na Poljskem, od koder poročajo, da je največje breme začetka humanitarne krize prevzela civilna družba. Torej ljudje, ki so jim ponudili streho nad glavo, in humanitarne organizacije, ki so poskrbele za večino ostalega.
Četudi se tačas, že mesec dni po začetku ruske invazije na Ukrajino, razmere z begunci nekoliko umirjajo in se v reševanje vključuje tudi vlada, je že zdaj mogoče sklepati, da bo ukrajinska begunska kriza najverjetneje obstala na ramenih Poljske. Opozorila nekaterih drugih držav o “zasičenosti” z ukrajinskimi begunci so namreč že začela kapljati, na to je nedavno opozorila Češka.
In tudi po naravi razmer je pričakovati, da bo večina tistih prebežnikov iz Ukrajine, ki so prišli na Poljsko, tam tudi ostala. Danes je govora o dveh milijonih beguncev na Poljskem, število pa se po napovedih komisariata Združenih narodov za begunce utegne še bistveno povečati.
Ob tem je treba poudariti, da begunci v državo, v kateri najdejo zatočišče, ne prinesejo le svojih žalostnih usod, pač pa tudi dostojanstvo, ki zahteva in je upravičeno do vseh dobrin in storitev, ki so jih deležni ljudje v svobodnih, demokratičnih in civiliziranih družbah. Kar za sabo potegne stroške in druge bolj posvetne stvari, ki jim je bila v letih 2015 in 2016 komaj kos celo precej razvitejša Nemčija, kaj šele danes od covida, energetske krize in notranjih konfliktov razvrana Poljska.
A očitno je tako, če se reševanje kriz prepušča v roke poljskim voditeljem, kot je denimo Jaroslaw Kaczynski, o čigar stopnji demokracije celo domači mediji nimajo najbolj izbranih besed. “V zadnjih sedmih letih je njegov režim Poljsko preoblikoval iz ene izmed demokratičnih vodilnih v srednji in vzhodni Evropi v eno najhitreje 'avtokratizirajočih' držav na svetu,” pravijo.
Je potrebno posebej poudariti, da je z njim v Kijev bodrit Ukrajince in vzdrževat demokracijo odpotoval tudi slovenski premier?